Tag Archives: štopanje

Štopanje po EVS evalvaciji

nekategorizirano, stari blogi, , , , , , , , , , , , ,

Prejšnji teden smo v mali vasi relativno blizu Malage, imeli srečanje prostovoljcev za evalvacijo naših projektov. Na dogodku nas je bilo okrog 100 prostovoljcev iz celotne Španije ter tudi nekaj mentorjev iz gostiteljskih organizacij. Poleg velikega števila ljudi, veliko več, kot bi jih v 3 dneh lahko dobro spoznal, je dogodek zaznamovalo še dejstvo, da je bil cel tečaj popolnoma v Španskem jeziku, ter Evropska birokracija, ki se je kljub naporom organizatorjev ni bilo mogoče izogniti.

Ker sem bil na drugem koncu južne Španije in sem imel čas po tečaju, sem se odločil, da med vikendom še malo popotujem po Andaluziji. Našel sem deklino, ki ji ideja o štopanju ni bila tuja in skupaj sva se odločila, da se napotiva do Sevilla-e in nato nazaj do Almerije, kjer deklina živi.

Zadnji dan projekta je bil, kot po navadi naporen. Po zabavi v lokalnem baru in petju ob kitari na asfaltu velikega parkirišča smo se odpravili spat okrog petih zjutraj, kake dve ure preden je bilo potrebno vstati.

V Malago sem tako prispel nekako okrog 10h. Kolegica s katero sem govoril, ni bila na mojem avtobusu, tako da sem se zagovoril z eno izmed drugih udeleženk evalvacije. Ko sem ravno začel verjetni, da me je prva pustila na cedilu, me pokliče in zmeniva se kje se dobiva. Po rahlem iskanju se končno najdeva in sedaj ostaja še nerodna situacija, ko se ne spomnim njenega imena. Po uvodnih formalnostih se dogovoriva tudi za pot. Posloviva se od železniške postaje in se napotiva proti jugu mesta. Po poti se pogovarjava o najinih zgodbah na poti in preteklih izkušnjah na cesti in ob njej. Po kake pol ure sprehoda najdeva primeren prostor za štop, a čeprav je mimo vozilo veliko ljudi v mnogih avtomobilih, ustavil ni nihče. Ogovoriva gospo, ki se je odpravljala v najino smer z avtom parkiranim tik ob prostoru, kjer sva stala. Pove, da to ni najboljša točka in komaj jo prepričava, da naju odpelje do druge ceste (čeprav je bilo to v njeno smer). V desetih minutah vožnje po mestu opazim veliko bukvo polno starih zemljevidov in povprašam, če študira zgodovino. Pove nama, da sodeluje pri produkciji dokumentarnega filma o Bernardu de Galvez, ki je bil Španski guverner in je med Ameriško vojno za neodvisnost pomagal trinajstim ameriškim kolonijam v boju proti Veliki Britaniji. Rojen je bil v vasici kakih 15 km stran od Malage.

Po kratkem prevozu spet iščeva dobro lokacijo za štop. Naletiva na dečkota, ki očitno čaka na nekoga in ga povprašava za nasvet. Izmenjamo par besed in svetuje nama novo lokacijo. Preden se poslovimo, nama ponudi prenočišče, če nama ne uspe dobiti prevoza.

Na nasprotni strani križišča nato čakava, se igrava s pogledi, zabavava mimo vozeče, poizkušava pridobiti njihovo pozornost. Kmalu opaziva, da so njihovi obrazi v velikokrat zelo hladni, skoraj odsotni. Od voznikov ne dobivava veliko pozitivnih povratnih informacij, kot je to običajno v deželah, kjer je štopanje lahko.

Po dobri uri ali dveh neuspeha, naju obišče dečko od prej. Prekineva iskanje prevoza in se po pivcu v parku odločimo, da nocoj ostaneva v Malagi. Nad odločitvijo nisem najbolj navdušen, a sprejmem poraz.

Po zanimivi noči se zbudimo v šotoru na plaži. V jutranjem melanholičnem hladu se sprehodimo čez mesto. Privoščimo si zajtrk in kavo, nato pa se poslovimo. S Francozinjo se odpraviva na metro, ki naju odpelje na drug (a vseeno napačen) rob mesta. Tam poiščeva novo mesto za iskanje prevoza, a kot prejšnji dan, nimava veliko sreče. Poizkusiva vse strategije: z napisom, brez napisa, zabavanje voznikov, deklina si obleče seksi krilce … Ko po mnogih neuspehih še vedno stojiva na isti lokaciji poseževa tudi po bolj trdih pristopih; postaviva se bolj na cesto, da morajo vozniki mimo pripeljati res počasi, nato jih prosiva skozi odprta okna. Jaz pograbim stvari in se skrijem v bližnje grmovje, a nobena strategija ne obrodi sadov. Da je štopanje v južni Španiji težko sem slišal že prej, a nikakor si nisem predstavljal kaj takega. Po mnogih zavrnitvah, se odločiva, da zamenjava lokacijo. V iskanju drugega uvoza na avtocesto se izgubljava po posesti, kjer bodo gradili tehnološki park a ne najdeva boljše lokacije. Nova odločitev je, da se vrneva v mesto in poiščeva avtobus. Še en poraz.

Kljub obupnem izkupičku najinega popotovanja, se odločiva, da ne bova obupovala. Odpraviva se do centra mesta (ob pomoči mladeniča, ki naju je pobral z avtom), kjer na avtobusni postaji spoznava, da so vozovnice za avtobus do Almerije prekleto drage. Kupiva vozovnico samo do pol poti, do Motril-a, kjer upava na več sreče. Ker veva, da bo avtobus nadaljeval pot v najino smer, se poizkušava dogovoriti z voznikom, da naju odpelje do konca, a spet brez uspeha. Človek bi pričakoval, da Andaluzijci niso tako zelo striktni s pravili.

Spet peš, spet v iskanju prevoza. Hodiva proti robu mesta, v upanju, da so ljudje tukaj bolj naklonjeni najinem tipu potovanja. To upanje nima nikakršne podlage, a vseeno si govoriva, da bova danes spala v Almeriji. Blizu obrobja mesta se nama končno nasmehne sreča. Ko hodiva ob robu ceste v iskanju dobre lokacije, naju zapazi mož na dvorišču pred skladiščem. Pove, da gre v Almerijo in da je po napisu na deklininem klobuku sklepal, da sva tja namenjena tudi midva. Zahvaliva se mu in se utrujena zbaševa v prtljažni prostor malega kombija.

Ko končno prispeva v Almerijo sva utrujena, a vesela. Naslednji dan in pol preživim v Almeriji in okolici. Kljub večnemu optimizmu se v Cartageno vrnem z plačljivim prevozom.

 

Štopanje po Irski

nekategorizirano, stari blogi, , , , , , , , , , , ,

Spet “doma” po dobrih petih dneh popotovanja.

Tokrat me je pot vodila na Irsko. Kolega je zaključil semester študija v Glasgowu, na Škotskem in za zaključek me je povabil na obisk. Po pregledu letalskih kart se je izkazalo, da bo potreben postanek v Dublinu in tako sva se skupaj odločila, da bo lažje, če se dobiva tam. Škotska bo tako morala počakati na kako drugo priložnost.

Zaradi tega ali onega razloga sva se na pot pripravila zelo površno. Zadnji dan pred letom sva se dogovorila za prenočišče v Dublinu, pri skupnemu kolegu iz domačega mesta. Poleg tega sva imela dogovorjeno še prenočišče za zadnji večer, tega na severnem Irskem, v Belfastu. Ostale noči sva bila pripravljena improvizirati po načelu nič nas ne sme presenetiti.

V kratkem času, ki sva ga imela, sva prepotovala okrog 700 kilometrov, veliko večino od tega z avtoštopom. Držala sva se predvsem malih vasi in mest, saj sva si želela izkusiti pravo, podeželsko Irsko. Spet sem spoznal, kako je svet poln malih dobrotnikov, ki so nesebično pripravljeni priskočiti na pomoč. Štopanje po Irski je bilo precej lahkotno, edina malenkost, ki bi lahko komu šla v nos, je muhasto vreme. Na Škotskem menda pravijo, da ima dan lahko štiri letne čase in podobno vreme sva imela tudi med potjo po Irski. V enem trenutku lahko sije sonce in je prijetno toplo, nakar se pripeljejo oblaki in mrzel veter. Včasih dežuje celo iz jasnega neba.

Vesel lahko povem, da sva dosegla cilje, ki sva si jih zadala. Preživela sva nepozabnih nekaj dni in po poti spoznala mnogo čudnih karakterjev. Pobrali so naju študenti in delavci, gospodje in žene, zagreti nacionalisti in taki ki se jih politika prav nič ne tiče. Pogovori v avtih so tekli o vsemu. O težavah na severnem Irskem, o prekomerni porabi  neobdavčenega piva v Irski vojski, o gostilnah, kjer niso zamenjali miz že nekaj sto let, o ženah, ki ne bi bile vesele, če bi mož sredi noči domov pripeljal dva popotnika … Srečala sva ljudi, katerim se je najina odprava zdela naravnost neumna in take, ki jim je bil všeč najin stil. Nekaterim ni bilo nič mar, da sva se zmenila z njihovim kolegom, da lahko prenočiva v čakalnici, spet drugi so imeli slabo vest, da nama ne morejo ponuditi postelje in so nama zato v žepe rinili denar. Tako kot hrane sva se tega vedno branila, saj nisva želela bili ljudem v breme. Vseeno pa se je kdaj zazdelo, da dajanje pomoči njim prija prav toliko, kot nama prija prejemanje le-te.

Vesel sem, da sem se spet odpravil na še eno slabo planirano popotovanje. Vesel sem, da sem lahko preživel slab teden dni z dobrim prijateljem. Vesel sem, da sem spet stopil izven svoje cone udobja, tam uspel in pridobil odlično izkušnjo.

Izlet v Španijo

nekategorizirano, , ,

Po dolgih in tednih bluzenja po Malti sem se odločil, da si bom privoščil še malo bluzenja po Španiji. Eden od razlogov, da sem se preselil na Malto in ne kam drugam, je tudi dejstvo, da je otok odlično povezan s celo Evropo preko različnih letalskih linij. Ryanair na primer iz Malte leti na 29 Evropskih letališč. Res je sicer, da jih je od tega 9 v Veliki Britaniji, pa vseeno.

Na letališče sem se odpravil v torek 6. maja zgodaj zjutraj. Vikend je bil pester in rahlo  stresen zaradi iskanja stanovanja, v ponedeljek pa sem se preselil, zato za “raizen-fiber” niti ni bilo časa. Na pot sem se odpravil precej zgodaj, čeprav sem imel odhod letala okrog 9h in  do letališča le kakih 6km, sem bil malo čez 7 že na poti. Nisem točno vedel kako do postaje in koliko časa bo vozil avtobus. Brez zapletov sem našel postajališče in počakal na čakal. Na postaji je čakal tudi mlad, zmeden Anglež. Bil je super urejen; obleka, kravata, lepi čevlji. S to opravo je precej izstopal od tega, kar sem se navadil videvati na malteških ulicah. Ko je brez vstavljanja mimo peljal avtobus, za katerega je mislil, da je njegov, je dečko kar poskočil. Mirno sem mu razložil, da je na Malti dobro, da opazuješ kateri avtobus prihaja in vozniku nakažeš, da bi se peljal z njim. Ko mi je povedal, da zamuja na njegov prvi dan službe, sem razumel njegovo nervozo (in njegovo izstopajočo urejenost). Preden sva se poslovila sva še ugotovila, da prejšnji avtobus ni bil pravi za njegov cilj, tako da mogoče si je tako le za kanček pomiril živce.

Moja nadaljnja pot do letališča ni bila pretirano šokantna, prijazni voznik avtobusa mi je pomagal najti pravo postajo in tako sem prišel do terminala kako uro prekmalu.

Po slabih dveh urah leta smo pristali v Gironi. Do Barcelone, kamor sem bil namenjen, sem imel še kakih 100km. Po svoji tradiciji sem se odločil za avtoštop. Prejšnji dan sem pogledal na hitchwiki in tako sem točno vedel kam naj se postavim za idealno pozicijo. Prevoz sem dobil po 5 minutah stanja na bencinski postaji. Bil je to starejši francoski  par. Odhajala sta na počitnice in na obisk k svojemu sinu. Peljala sta se v center Bacelone, do Sagrade Familie, torej točno do mesta kamor sem šel jaz. Žen(sk)a, ki je vozila ni govorila angleško, zato sva debato načela z moškim. Gospod je bil star verjetno okrog 50. Delal je kot trener mehkih veščin, tako da sva hitro našla skupno točko za debato. Kilometri so kar leteli mimo in čeprav smo se na koncu zataknili v cestnem zamašku (google translate “traffic jam” prevede v “gužva” :)), smo na cilj prispeli v dobri uri in pol. A, ja, po poti smo imeli še dogodivščino z izgubljeno vstopno karto za cestnino, a so španski cestninski delavci to brez problema rešili – kakršnekoli kazni ni bilo potrebno plačati.

Dnevi v Barceloni so minevali hitro. Malo sem se potepal po mestu, užival v dobri hrani, odlični družbi, pa tudi v znamenitostih. Med drugim sem si ogledal olimpijski park v Montjuïc-u, prenovljeno bolnico Sant Pau in šel na sprehod na Turo de la Rovira, na El Carmel ter nazaj čez (po novem plačljivi) Park Güell. Ker sva bila dovolj pozna vstopnine sicer ni bilo potrebno plačati, a verjetno varnostniki v visoki turistični sezoni ne bodo tako prizanesljivi.

Vračal sem se v noči na soboto, 10. maja. Letalo iz Girone sem imel ob 7ih, zato sem iz Barcelone moral odriniti ob nehumani uri, okrog 2h. Nazaj do letališča sem se peljal, kot pravi turist, z avtobusom (16€). Skupaj s povratno letalsko vozovnico sem za izlet porabil nekje med 100 in 130 eurov, res pa je, da sem ostal dolžen še kako kosilo. V tej ceni ni stroškov prenočišča, saj, kot mednarodni mladinski aktivist in zvest član Couchsurfing-a ne(rad) plačujem za prenočevanje v tujih mestih.

;)