Tag Archives: Nova Zelandija

Dela na NZ

Na Novi Zelandiji sem sedaj kakih 10 mesecev . V tem času sem malo pohajal, večino časa pa sem namenil delu. Ker sem želel živeti in delati po celi državi, sem službe menjal precej pogosto. Nekatera izmed spodaj naštetih del so bile različne naloge, katere sem opravljal za istega delodajalca.

  • Asfaltiranje dovoza
  • Dekonstrukcija hiše
  • Pripravljanje za temelje
  • Urejanje vrta
  • Izdelovanje cistern za vodo
  • Vožnja dvigala
  • Čiščenje stavbe med izgradnjo
  • Razkladanje transportnega kontejnerja (parket)

 

  • Nakladanje transportnega kontejnerja (vino)
  • Čiščenje hiše z laboratorijem za proizvodnjo Metamfetaminov
  • Obrezovanje trte
  • Delo na žagi

 

  • Pospravljanje sob v hostlu
  • Čiščenje prostorov v hostlu
  • Čiščenje posode v kuhinji

 

  • Pospravljanje sob v hotelu
  • Pobiranje umazanih in dostava čistih rjuh in brisač
  • Zalaganje vozičkov čistilk
  • Kopanje jam za vodovod
  • Dostava polen za kurjavo

 

  • Pospravljanje in čiščenje delavnice
  • Popravljanje električne napeljave
  • Čiščenje strehe
  • Urejanje vrta
  • Sanacija fug med ploščicami
  • Urejanje drenaže

 

  • Delo v polnilnici vode
  • Razkladanje transportnega kontainerja (gradbeni oder)
  • Obrezovanje oljk

 

  • Delo v polnilnici limončela
  • Obrezovanje oljk
  • Pletje okrog sadnih dreves
  • Čiščenje in urejanje namakalnega sistema

Po vsem tem delu mislim, da je čas za pošten izlet :)

Podnebje v paradižu

Zadnja dva tedna preživljam v majhnem mestecu na severu države – Kerikeri. Mestece je ob popularnem Bay of Islands, ki je menda eden izmed lepših delov severnega otoka. In res, narava tu je krasna, poleg tega pa smo zadnje čase imeli tudi precej sreče z vremenom. V deželo prihaja pomlad in dnevi postajajo vse lepši. Continue reading Podnebje v paradižu

Skupinska pojedina

Prejšnjo soboto smo v hostlu kjer trenutno bivam imeli skupno večerjo. Duh večerje se je čutil že od jutra, saj so bile kuhinje polno zasedene praktično cel dan. V zadnjih urah pred začetkom je bilo (jasno) še najbolj divje, a k sreči sem sam to predvidel in se mi ni bilo treba gužvati v vroči kuhinji.

Okrog sedmih so se namensko postavljene mize začele šibiti pod težo dobrot. Dejansko so mize kar dobro držale, saj so kvalitetna Kitajska roba. Kakorkoli, ko so vsi končali s kuho in prinesli svoje jedi na skupno mizo, je skrbnica hostla otovorila pojedino. V le nekaj sekundah se je nabrala dolga vrsta lačnih ust (in rok, nog, želodcev in ostalih delov teles). In kljub dejstvu, da praktično nihče od prisotnih ni bil Balkanec (velika večina je bilo Nemcev, nekaj Angležev ter par Francozov), so se v hrano zapodili, kot da bi prišli iz tlake. Na krožnike so si vsi nadevali kolikor je le šlo, pri tem pa mešali vse jedi na mizi. Nekateri so se v vrsto postavili z dvema krožnikoma, celo skrbnica, ki je bila prva v vrsti, je pod ramo stiskala ogromen tuperware, kamor si je verjetno shranila hrano za malico naslednjega dne.

Le redkim se nam je zdel prizor rahlo bizaren in smo ob praznih krožnikih mirno počakali pri svoji mizi. Ko smo kasneje prišli do bifeja, je bila marsikatera posoda že prazna a smo bili siti že samo zaradi naše moralne superiornosti (kako snobovsko, kajne?). Dejansko smo tudi mi dobili dovolj hrane in za razliko od nekaterih ostalih, nas po pojedini vsaj niso boleli trebuhi.

Po drugi strani pa bi človek pričakoval, da bodo ljudje tudi v vlogi kuharjev bolj skromni (škrti), kot se je dejansko izkazalo. Nekateri s(m)o sicer pripravili preproste jedi, kot so Brusketa, Funšterc, mlečni napitek ali belgijski vafelj so bile tudi te, odličnega okusa. Nekateri pa so se potrudili še bolj in si privoščili tudi finančno večji zalogaj. Tako je bilo na mizi moč videti čorbo z morskimi sadeži, lazanje, mesne kroglice in štrudel(j?).

Po večerji je sledilo še skupinsko pomivanje posode, jaz (kot neuradni uradni fotograf) pa sem uredil in za skupno rabo objavil svoje fotografije.

Deset dni razmišljanja v tišini

Na enem od potopisnih predavanj o kolesarjenju proti Baltiku mi je slušatelj (živjo Boris!) postavil vprašanje “kaj si razmišljal ves čas kolesarjenja?” Takrat tega vprašanja nisem znal zadovoljivo odgovoriti, prejšnji teden pa sem imel priložnost to vprašanje podrobno preučiti. Dogodek katerega sem se udeležil je bil (pričakovano) precej izjemna izkušnja. Continue reading Deset dni razmišljanja v tišini

Izgubljen zapis – oljke in Te Mata

Po neobičajno dolgih parih tednih miru na blogu ste mi nekateri poslali sporočilo, če sem še živ in če sem popolnoma obupal nad blogom. Vaših sporočil sem bil (kot ponavadi) izredno vesel. Lepo je dobiti občutek, da berete o mojih popotovanjih, še lepše je, ko moj zapis vzbudi dodatno zanimanje in poraja vprašanja (ta so vedno dobrodošla spodaj, v komentarjih, preko emaila, družbenih omrežji ali preko poljubnih drugih kanalov).

Dolga tišina je bila posledica rahlih tehničnih tehničnih težav na blogu, udežbe na tečaju ter pomanjkanja časa pred tečajem. Nekje v koncu septembra sem sicer napisal en zapis, a se je zaradi tehničnih težav izgubil na smetišču interneta.

Hiter povzetek tega zapisa in nekaj pripadajočih slik objavljam spodaj; Continue reading Izgubljen zapis – oljke in Te Mata