Tag Archives: Nova Zelandija

Vsakdanjik v Aucklandu

nekategorizirano, , , , , , , , ,

Skoraj dva meseca je že, odkar živim v malem hostlu v Aucklandu. Po decemberski evforiji je tudi moj januar precej bolj miren in ustaljen. Moj dan ima po dolgem času spet precej predvidljiv ritem in tedni so si precej podobni en drugemu. Ker se mi dogaja manj zanimivih in presenetljivih stvari pa tudi blog rahlo stagnira. Danes naj vam torej na kratko opišem moj nov vsakdan.

Po žurerskem decembru sem se za januar zavezal, da se malo umirim in vsaj za odtenek zresnim. Kmalu po novem letu sem začel opravljati vlogo nočnega skrbnika v hostlu kjer živim. V zameno dobim enoposteljno sobo, luksuz katere me po kakih dveh tednih še vedno razveseljuje. Delo je láhko; v popoldnevih tu in tam v hostel registriram nove goste, jim podaljšam najemnino ali jim pomagam s kakim nasvetom. Zvečer pospravim kuhinjo, pomijem in pobrišem nepospravljeno posodo, počistim štedilnik, odnesem smeti, založim wc-je s papirjem, zaklenem izhode in pogasim luči. Večerno delo mi običajno vzame kake pol ure, saj so sostanovalci v hostlu precej skrbni in dobro počistijo za seboj. Mogoče tudi za to, ker so mnogi izmed njih tu dolgoročno, saj so zaposleni v katerem izmed bližnjih podjetji. To mi prav tako omogoča ustvarjati in ohranjati bolj globoka prijateljstva, ki sem jih med potovanjem po otoku dotikat pogrešal. Z zbrano družbo še vedno skupaj kuhamo, se družimo ob pivu, tu in tam pa se podamo tudi na kak izlet.

Čez dan imam dovolj časa, da brez težav opravljam še dodatno delo. Zadnje tri tedne delam v 10 min oddaljeni mediteranski restavraciji (v lasti parih kosovskih Albancev od katerih sem se naučil, da je nošenje majice ki sem jo dobil na dogodku v Đerdab-u, slaba ideja). Delam kot pomivalec posode, tu in tam pa jim pomagam tudi pri pripravi hrane. Delo je za polovični delavni čas, okrog 25h tedensko. Atmosfera v kuhinji je običajno prijetna kljub dejstvu, da se včasih dela na visokih obratih. Za malico običajno dobim par qebap-ov (ćevapčićev) ali burger in pomfri, včasih pa prigriznem tudi kaj mimo grede. Vsake nekaj dni domov odnesem še vrečko peciva, ki ni več za prodajo a je vseeno odlišen. Sostanovalci v hostlu med katere običajno razdelim kolačke so sladice vedno veseli.

V jutrih mi tako ostane še nekaj ur, ki jih običajno poizkušam izkoristiti za iskanje boljše službe ali za delo na svojih mini projektih. Do sedaj še nisem imel kaj dosti sreče s službo, mogoče tudi zaradi dejstva, da ne posvečam 110% energije v to. Dobiti resno službo z pošteno plačo v NZ bi seveda bilo super, a iskreno povedano si ne želim ostati tako daleč od Evrope več kot še kako leto (ali dve?). In tudi če tu ne najdem resne službe ne bo konec sveta, dejansko imam za prve tedne po vrnitvi v Slovenijo že par planov katerih se prav tako veselim. Vseeno se mi zdi, da mi bo žal, če se ne potrudim in vsaj poizkusim poiskati delo v mojem fohu.

V popoldnevih po delu v restavraciji se s kolegom običajno odpravim še v fitnes, kjer vsak dan znova spoznavam kako švoh sem. Plezanje ali kolesarjenje bi bilo neprimerno bolj zabavno, a ta telovadnica je bolj priročna in zaradi kolegovega zlatega članstva (zaradi katerega lahko s seboj pripelje prijatelja) celo brezplačna. In kljub skoraj absurdni mačo atmosferi s katero se ne morem (in niti nočem) poistovetiti, se lahko tam kar dobro razmigam.

Tako v zadnjih tednih tečejo moji dnevi – odnašanje smeti mi plača posteljo, v restavraciji dobim kosilo in ob koncu tedna kljub nakupu kake škatle piva še ostane par dolarjev na računu. Mogoče mi v naslednjih nekaj mesecih uspe privarčevati za obisk zobozdravnika :-P

Najboljši Božič (letos)

nekategorizirano, , , , , , , , , , , ,

Živjo!

Preteke dni upam, da si preživel_a v družbi dobrih in zabavnih ljudi, okrog katerih si lahko užival_a. Z veseljem sporočam, da sem tudi jaz praznike preživel v takšni družbi.

Blizu centra Aucklanda sedaj bivam že četrti teden. Hostel sem spoznal v začetku Novembra, ko sem dobil Obisk iz Slovenije. Tu sva prenočila le enkrat a že takrat mi je bila všeč atmosfera v hiši. Ob vrnitvi sem se presenetljivo hitro spoprijateljil z stalnimi stanovalci tu. Večina njih dela v okolici in ostaja tu več tednov ali mesecev. Hitro smo našli skupne točke in spoznali podobne navade. Odpeljali smo se na plezanje v bližnjo telovadnico, šli na sprehod do morja ali po bližnjih gričih, si delili skupen okus za glasbo in gledali bizarne angleške komične nanizanke. Izredno všeč mi je bila tudi kultura deljenja, ki je prisotna med nekaterimi gosti hostla. V to družbo sem se hitro vključil in od takrat si delimo obroke, si pomagamo pri pospravljanju posode, nakupujemo skupni alkohol in žuramo skupaj. Kolegialnost je prišla še posebej do izraza v dneh okrog Božiča, ko smo vsi kuhali skupno hrano, nato pa za veliko mizo družno pojedli praznično večerjo. In izpraznili nekaj zabojev piva, steklenic vina in žganice. V nekaterih primerih je bila kolegialnost skorajda nujna; vsak iz skupine sostanovalcev, ki dela v istem podjetju, je za prednovoletno darilo dobil celo kuhano šunko – kake 4kg mesa. Tako se je izšlo, da že slab teden dni cel hostel jé kuhano šunko (v vsaj dveh obrokih na dan).

Tudi čez dan je bilo precej veselo, ko smo se napokali v avte in se odpeljali na plažo, kjer smo ob nenavadnem božičnem podtonu uživali v soncu, morju in prijetni družbi.

Plan za naslednje dni, tedne in (celo) mesece je ostati v tem hostlu (čeprav se mnogi po novem letu odpravljajo naprej), najti redno delo in privarčevati kak dinar za nadaljne podvige.

V novem letu veliko lepega želim tudi vsem vam, popotnikom družinskim članom, prijateljem in naključnim obiskovalcem tega bloga. Srečno in lep pozdrav!

 

Mt. Taranaki – vulkan iz razglednice

nekategorizirano, , , , , , , , ,

Noč. Ovinkasta cesta navkreber in gost gozd, ki jo objema. Še par minut in bi mogla biti na cilju. Od dolge vožnje sem že pošteno utrujen in komaj čakam, da parkirava in se premakneva na zadnje sedeže, v spalnico.
Zbudiva se zgodaj in skozi mrzel veter se sprehodiva do koče, kjer opraviva jutranji ritual v (zdaj že klasično) novem okolju. Pogled nazaj proti hribu kaže na zadovoljivo vreme a ob vrnitvi v avto so se pod vrh že pripeljali oblaki. Pozajtrkujeva na postelji v avtu, saj je zunaj preveč hladno in vetrovno. Vremenska napoved pravi, da bo vreme zdržalo, pa tudi da bo na vrhu občutena temperatura zaradi vetra okrog -13°C. Mar ni pozna pomlad in smo le kakih 30km od morja? Po premisleku spakiram še bundo, kapo, debele nogavice in oblečem dvoje hlače. Te opreme nisem oblekel že par mesecev.
Pred odhodom greva še enkrat v kočo, da pogledava turistični center in se pozanimava o razmerah. V centru imajo par metrov veliko maketo gore, taki profili so mi vedno zanimivi. Ker sva že pozna, se z (zanimivimi) turističnimi informacijami ne bavim preveč. Povprašam enega od zaposlenih v centru, starejšega možaka z brado, po razmerah na vrhu. Brez oklevanja odgovori, da naj vrh danes raje spustiva in nama nakaže skupino gorskih reševalcev v prvem nadstropju s komentarjem “pustita jim prosti dan”.
V prvi korakih iz koče je med nama nerodna tišina, končno rečem Urši nekaj kot opravičilo za slabo vreme ali za vprašanje o njem. Odgovori mi, da sem vendarle vedel, kak bo uslužbenčev odziv. Verjetno bi res lahko predvidel, da nama bo vzpon odsvetoval, a v resnici nisem pomislil na to. Vem, da ne morem ničesar spremeniti in zato raje utihnem.
Že po kake pol ure hoje občutiva neugodne razmere na lastni koži. Pobočje je precej izpostavljeno, prekrito le z nizkim rastjem in tako je le malo zaščite pred vetrom. Kljub ostremu vetru pa so razgledi krasni. Na poti srečava ali prehitiva le nekaj parov planincev in si z njimi izmenjava pomenljive nasmeške. Le kaj nam je, da danes rinemo v hribe?
Po kaki uri hoje narediva prvo resno postojanko. Koča je zasebna in trenutno zaprta, vseeno pa se lahko skrijeva pred vetrom v vetrolovu. Dva Američana, ki delata večdnevni pohod okrog gore nama zaupata, da si tudi ona želita osvojiti vrh, ampak da danes verjetno ne bosta niti poizkušala, saj so razmere daleč od idealnih. Mogoče jutri. A kaj ko za naju “jutri” ne obstaja, Urši se čas na NZ namreč hitro izteka. Američana zapustita zavetrje po parih minuta pavze pa tudi Urša reče, da gre naprej, da se noče preveč shladiti. Vem, da je mišljeno kot povabilo, a vseeno me zbode ednina v njenem stavku. Pospraviva vodo in se odpraviva naprej.
Pred kočo na vetru postojiva še par minut, poslušava pogovore male družbe planincev, ki se je zbrala ob postojanki, gledava vreme proti vrhu in razgled v dolino … V še enem nerodnem prizoru ugotoviva, da že pet minut čakava en drugega in se da sedaj res lahko premakneva.
Kake 5 min vzpona nad kočo prideva do razpotja. Pot desno je krožna in se čez nekaj kilometrov vrača do avta, naravnost pa pot vodi do vrha. Urša predlaga, da vseeno poizkusiva vzpon in se obrneva, če se situacija izkaže za nevarerno. Vseeno pa mi da jasno vedeti, da lahko že sedaj izbereva lažjo pot, če mislim, da je tako bolje. Hitro se odločim, da poizkusiva vzpon na vrh. Tudi če nama ne uspe je verjetno, da bo poizkus zadovoljil njene potrebe po gorah in me po tem ne bo vlekla na še kako dolgo turo okrog vulkana.
Pot, skrita v zavetju dolinice kmalu postane za odtenek bolj zahtevna. Prečkava podor velikih ognjeniških skal, naletiva tudi že na prvi taleči se sneg. Nato se povzpneva po neskončnih lesenih stopnicah, ki so jih vzdrževalci poti namestili, da pohodniki ne bi prožili kamenja na melišču čez katerega vodi trasa. Na vrhu stopnišča ponovno prideva na izpostavljeno pobočje hriba in še bolj kot prej občutiva polno moč vetra. Zaradi njega je normalna hoja skorajda nemogoča zato se vzpon počasi in previdno nadaljujeva v čudnem, pol čepečem položaju. Ob hudih sunkih se skrijeva v počep in tal oprimeva z rokami. Pobočje je sicer relativno strmo, a ker ne hodiva po kakem robu ob prepadu, vzpon niti ni tako zelo nevaren. Kljub temu je jasno, da v takem vetru in brez derez ne bi bilo pametno nadaljevati po snegu, ki se začne le nekaj sto metrov nad nama.
Še nekaj časa se počasi vzpenjava proti vrhu, ki je sedaj zares jasen. Z vetrom se bojujeva na vsakem koraku. Na proti nama pride skupina treh starejših planincev, dva odlično opremljena možaka in gospa, ki je vidno izčrpana. Izmenjamo si par besed, planinka potoži nad hudim vetrom, možak na čelu pa pove, da so se obrnili tik pred vrhom, saj je bila še pred kako uro vidljivost tam minimalna. V njegovih besedah občutim rahlo razočaranje.
Boj s pobočjem počasi nadaljujeva. Veter ne odneha, zdi se celo, da se z vsakim metrom nadmorske višine še krepi. Po posvetovanju z GPS-om se odločiva, da se povzpneva še nekaj sto metrov, da doseževa 2000 metrov nadmorske višine. Ob vsakem koraku loviva ravnotežje in vsak pridobljen meter nad morjem je nova zmaga. Ponovni pogled na GPS nama pove, da sva zelo blizu najinega cilja, 2000 nad morjem. Zaradi hudega vetra se ponovno posvetujeva in odločiva, da nadaljen vzpon ni vreden dodatnega tveganja. Skrijeva se v zavetrje za osamelo skalo, se odžejava in pojeva frutabelo. Pod zobni hrusta od polno majhnih peskov, ki jih nosi veter.
Po kratki pavzi začneva previden spust. Veter je še vedno orkanski a z vsakim korakom proti dolini njegova moč jenja, več in več moči ima prijetno sonce.
Ob razpotju nad kočo srečava par planincev, ki razmišljajo o nadaljevanju njihove poti. Na hitro jim ošvigneva, da je veter višje po pobočju še neprimerno bolj močan kot tu, nato pa nadaljujeva pot levo, prečno po pobočju. Navkljub Uršinem prepričanju, da pot vodi v velik krog po pobočju ji sledim, saj sem skoraj prepričan, da že čez kak kilometer sledi še en odcep, kjer se še vedno lahko odločiva za vrnitev do avtomobila. Vseeno spoznavam, da vzpon in ekstremne razmere na pobočju niso potešile njene sle in da je tako moja logika šla po zlu.
In res, čez dobrih 20 minut prispeva na novo razpotje. Kot pričakovano Urša prigovarja za daljšo pot, še kakih 5 ali 6 ur hoje. Trenutno sva na poti dobre tri ure, do avta pa imava po najkrajši poti vsaj še kako uro in pol. Poizkušam predstaviti argumente za krajšo pot čeprav vem, da so moje besede jalove. Če se odločim za vrnitev do avta mi bo sicer sledila, a ta pohod ji bo ostal v spominu kot nedokončan. In huje kot to, tudi jaz se bom počutil slabo, kot lena môna, ki je raje kot v gorah na hrbtu, v pasivnost pa ne spravljam le sebe a tudi ljudi okrog mene. In tako godrnjavo pristanem na njen predlog.
Pot po kateri nadaljujeva je sicer precej lažja. Preči poraščeno pobočje in se rahlo spušča proti sedlu na zahodnem delu gore. Rastje nama nudi dobro zavetje in kmalu si slečeva bunde, kape in zimsko opremo in nadaljujeva v kratki opravi. Eden izmed najinih ciljev je malo gorsko jezerce, ki nudi priložnost za čudovito fotografijo. To je edina točka na najini poti, za katero vem in podzavestno sem prepričan, da se nahaja nekje v kotanji med vrhovoma. Jezero menda vendarle ni na vrhu pobočja.
Po spustu v močvirnato sedlo se za nama ponovno začnejo odpirati čudoviti razgledi na vrh gore Taranaki. Pot, sicer utrjena z lesenimi lojtrcmi, je na nekaterih mestih zelo zdelana in tu in tam zabredeva v blato ali stopava po poplavljenih deščicah. Vseeno je treba pohvaliti velik trud pa tudi finančni vložek, ki ga Novozelandci namenjajo vzdrževanju gorskih poti.
Po prečkanju močvirja in rečice ob robu doline se začneva povspenjati nazaj v hrib. Nekaj časa si še predstavljam, da se bo pot obrnila nazaj proti sedlu, a končno spoznam, da sem se ponovno uštel s predvidevanjem lokacije jezera. Pot je strma, na delih opremljena z lesenimi stopnicami, spet na drugih od dežja sprana zemlja. Sonce je sedaj že zelo močno in od vlažnega rastja puhti sopara. Trmasto sopiham za Uršo, ki ima neizprosen tempo, jaz pa sem preponosen da bi priznal utrujenost. Sprašujem se “le zakaj mi je bilo tega treba,” in “kako se naj te muke čim prej rešim”. Jezen sem na cel svet, na Uršo in nase ter na samo dejstvo, da sem jezen. Kaj drugega pa si pričakoval, ko si se dal prepričati za nadaljevanje poti. Gledam predse proti kolegici, ki ima sedaj nekaj deset metrov naskoka pred menoj. Prav nič ne kaže, da bi bila utrujena. Nič se ne obotavlja, nič ne omahuje. Brez prestanka stopa naprej po poti navzgor. Všeč mi je kako odločna in zavzeta je. Po mesecih garanja v službi je prišla na dopust na drug konec sveta, sedaj pa se niti tu ne ustavi in odpočije. Brez njenega obiska bi verjetno zgrešil mnoge zanimive točke, ki sva jih skupaj obiskala. Sigurno sam ne bi rinil v ta hrib, če pa že, bi se dosti prej obrnil nazaj. Vesel sem njenih pobude in občudujem njeno samostojnost. Vseeno pa se ne morem znebiti občutka, da samostojna do te mere, da bi ta izlet brez problema izpeljala čisto sama. Da me na tem izletu ne potrebuje in izkušnji dodam bore malo. Mogoče sem ji kdaj celo v breme in bi lažje potovala brez mene. Do sedaj tega še ni izrazila, a kdo ve …
Končno prilezeva do vrha temu pa sledi rahel spust po gričih poraslih s porjavelo travo. Še nekaj ovinkov in streljaj naprej ugledava malo mlakužo mimo katere vodi pot. Sprehodiva se do nje in zmagoslavno odvrževa nahrbtnike. Razgledi so res čudoviti in kot prava turista posnameva cel album fotografij. Kljub vrhunski idili pa naju oster veter spodi naprej. Skleneva, da se v prvem zavetju ustaviva in pojeva svojo malico.
Do tja je bilo seveda še nekaj vzponov in stopicanja skozi visoko rastje. Pot pa je bila tokrat vseeno lažja, ne toliko zaradi spremenjenega terena, kot zaradi kratke pavze in uživanja v idili. Tudi sendvič in piškoti na vrhu naslednje vzpetine odlično prijajo. Na vrhu se razgled razlije po bližnji obali, pa tudi po celotni gori in poti katero sva danes prehodila. Od tu se vidi tudi izhodišče, kjer imava parkiran avto in ni ravno pogled ki vzbuja radost. parkirišče se namreč zdi prekleto daleč, pot to tja pa bo daljša še zaradi mnogih hudourniških kanjonov izdolbenih po pobočju gore. Ni kaj – nadaljujeva brez obupovanja. Ura je približno pet in pol in na poti sva slabih 8 ur. Pot se hitro spusti v visoko rastje, nato pa v temen deževni gozd. Hodiva čez sprane korenine dreves, tu in tam prečkava kak potok ali hudourniško reko, kdaj se zaveva, da stojiva na robu globokega prepada. Kljub utrujenosti rineva naprej. Dosti drugega nama tako ali tako ne preostane. Za trenutek se ustaviva ob reki in opazujeva raco, kako plava proti močnemu toku vode. Prešine naju, da bi se v vodi za hip ohladila tudi midva, a raje nadaljujeva pot. Sprehodiva se čez ozek viseči most, ki se razprostira nad globeljo. Maximalno 1 oseba piše na sidrišču mostu. V ozadju brvi se bohoti gora Taranaki. Še malo pa bomo na cilju. Čez čas prideva do razpotja, krajša pot do izhodišča vodi najprej do ceste, daljša pa nekje čez gozd. Prav nič nisem jezen, da je gozdna pot zaprta in sva primorana izbrati pot po cesti.
Končno nazaj v civilizaciji. Le še nekaj kilometrov vzpona po cesti in smo tam. Telo je utrujeno, a glava je v dobrem stanju. In gozd ob cesti je dosti manj zlovešč, kot je bil včeraj zvečer. Kakih 11 ur po tem ko sva zapustila izhodišče, se ponovno vrneva do avtomobila. Kasneje spoznam, da je krožna pot katero sva prehodila po poizkusu vzpona na vrh rangirana kot “advanced” in predvidena za dvo- ali tro-dneven pohod. Še kratka vožnja do bližnjega mesta, izogibanje samomorilski raci, nato pa dobro zaslužena topla večerja, osvežujoč tuš v vetru in pivo v kampu ob oceanu.

Obisk!

nekategorizirano, , , , , , , , , , , , , ,

V četrtek, 2. novembra sem dobil obisk. Kolegica iz Kranja je priletela na NZ, kjer bova v naslednjih treh tednih skupaj obdelala severni otok.

Pobral sem jo v Aucklandu, kjer sva se prvi dan sprehodila po mestu, zvečer pa ob kartonu piva šepetajoče nadoknadila vse kar se je dogodilo v zadnjem letu. Naslednji dan sva se prestavila v drug hostel, ker je bil najin popolnoma zaseden in tako nisva mogla podaljšati prenočišča. Ker je bil nov hostel malo ven iz centra, sva si za premik vzela kako dobro uro. Tam sva odložila prtljago, nakar sva se preko vulkanskih gričov vrnila nazaj v mesto, kjer sva obiskala eno od brezplačnih galerij. Umetnin res da nisva razumela, arhitektura stavbe pa nama je bila precej všeč. Po tortici in vrnitvi domov sva si si privoščila veliko skledo makaronov, saj sva se ta dan res do dobrega nahodila (kakih 15km).

Za naslednji dan je bil v planu srečanje z nekdanjim učiteljem fizike. Bivši Izlačan se je na Novo Zelandijo z družino preselil preselil pred kakimi petimi leti. Pobral naju je pred hostlom od koder pa smo se odpeljali na One Tree hill – še enega od priljubljenih gričov z lepim razgledom nad mesto. Vreme sicer ni bilo idealno, a razgledi na ogromno mesto so vseeno bili lepi. Preden sva se z avtobusom odpeljala naprej proti severu smo spili še kavo v kavarni na eni izmed aucklandskih plaž.

Avtobus naju je peljal proti Whangarei-u. Med štopanjem proti Aucklandu par dni pred tem me je namreč pobral Kivi iz tega mesteca, ki mi je ob koncu vožnje dal njegovo poslovno vizitko in ponudil prenočišče na njegovi kmetiji, če bom še kdaj v bližini. Poklical sem ga in izkazalo se je, da možak dejansko ni blefiral.

Prišel je po naju v mesto, nato pa smo se odpeljali do njihove kmetije kakih 15 km stran. Ker so prav na ta dan praznovali Guy Fawkes day smo se kmalu po prihodu pripravili za premik. V avto smo naložili veliko hladilno skrinjo s pivom ter nekaj škatel pirotehnike. Guy Fawkes je leta 1605 poizkušal razseliti angleški parlament, umoriti kralja James-a 1. in na kraljevi prestol vnesti krščanskega vladarja. Ujeli so ga 5. novembra, v kletnih prostorih palače Westminster, kjer je stražil sobo polno smodnika. Njegovega neuspelega načrta se Angleži s kresovi spominjajo vsako jesen, njegov lik pa je bil tudi inspiracija za film V for vendeta.

Tako smo se odpeljali na drugo stran mesta, po poti pa smo se ustavili še v restavraciji na večerji. Ko smo prispeli smo se znašli na mali zasebni zabavi z enim največjih kresov v zgodovini kresovanja (no ja, skoraj). Res všeč mi je bilo, da ta “prvomajski” praznik preživljam v pristnem okolju, v družbi lokalcev pa tudi prijateljice iz domačih krajev. Domov smo se vrnili nekako po zaključku ognjemeta.

Naslednji dan pa je bil prav tako precej pester. Po zajtrku smo nahranili nekaj tednov stare teličke, nato pa sta najina gostitelja skočila v mesto po opravkih, midva pa sva se sprehodila na bližnji hrib. Ko sva se vrnila nas je peljal še do soseda, kjer nama je predstavil molžo krav na srednje veliki (cca 350 krav) NZ kmetiji. Po povratku sva imela prav tako priložnost jahanja in negovanja njunih konj nato pa smo se mastili ob odlični pojedini in dokončno izpraznili hladilnik s pivom.