Tag Archives: Malta

40m pod zemljo

nekategorizirano, , , , , ,

Dane sem si dan obarval z zgodovino. Po dolgi noči in poznem bujenju sem se nekako v času kosila odpravil proti Valeti. Namenjen sem bil v enega od muzejev: Laskaris-ove vojne sobane.

Muzej se nahaja v južnem obzidju glavnega mesta. Sobane so bile izkopane v skalo, 40 metrov pod površjem. V njih je med drugo vojno delovalo poveljstvo angleških in ameriških sil. V odločilnih trenutkih vojne so bilil v teh sobah tudi najvišji poveljniki zavezniških sil: general Eisenhower, admiral Cunningham, field maršal Montomery, in drugi. V juliju leta 1943 so iz teh prostorov vodili operacijo Husky, napad na Sicilijo. Ta operacija je bila generalka za izkrcavanje v Normandiji.

Malta ima sredi Sredozemskega morja izredno pomembno strateško pozicijo. Tega so se med vojno zavedale obe strani, zato so se na tem otoku odvijali zelo krvavi napadi. V teku celotne vojne pa so zavezniki uspeli ohraniti otok, kljub izrednim izgubam. Otok je živel izključno od dobrin, ki so jih pripeljali Angleži s konvoji. Konvoji so večkrat utrpeli hude izgube, običajno se je na otok prebilo le okrog 40% tovora. Prav tako pa so podmornice nastanjene otoku Manoel v zalivu ob Valeti prizadejale veliko škodo nemškim konvojem, ki so iz Italije prevažali surovine na bojišča v severni Afriki. Sodeč po dokumentarni seriji “World at war” se jim je izmuznila le ena od štirih ladji poslanih proti severni Afriki.

Muzej je sicer majhen, a izredno lepo govori zgodbo iz tistih časov. Če pa imaš srečo, da naletiš na brezzobega gospoda, ki je v muzeju zaposlen, pa običajno dobiš še odlično razlago zgodb, ki jih je pisala zgodovina. Vsekakor vredno ogleda.

 

V kreativnem vrtincu

nekategorizirano, , , , ,

Včeraj sem se napotil proti Mgarr-ju. V bljižini te vasice se nahaja kraj, kjer se lahko odklopiš od vsakdanje norije.

“Cerativity vortex” je mali prostor za katerega skrbijo prostovoljci iz društva Why not? To je drušvo, ki organizira različne projekte in delavnice, večinoma v sonaravnem in hipijevskem duhu. V kreativnem vrtincu, kot pravijo prostoru imajo stalni tabor. Prostor je namenjen ustvarjanju, druženju, učenju in sprostitvi. V sklopu kampa imajo tudi nekaj vrtičkov, kjer gojijo povrtnine ter poizkušajo različne sonaravne pristope. Organizirali so se tudi pri gradnji nekaterih manjših objektov, ki jih uporabljajo za svoje delavnice. Med njimi so tudi veliki tipi, ki služi kot savna, kupola zgrajena iz bambusovih palic je eden večjih pokritih prostorov, mali nadstrešek nad mizo, kjer imajo tudi malo knjižnico ter neverjetno prijetna hišica na drevesu.

Vortex sem planiral obiskati za cel vikend, soboto in nedeljo. Žal mi to ni uspelo, izgovor je bil, da še nisem 100% na področju zdravja. Prišel sem v nedeljo v zgodnjem popoldnevu, v knjižnici našel knjigo (med vsemi sem izbral eno, ki ni bila pretirano “tripy”), nato pa sem se zavlekel v eno od visečih mrež, kjer sem do večera knjigo tudi prebral. Ko se je najmočnejše sonce umaknilo, sem si še skuhal večerjo na alkoholnem gorilniku, ki sem ga pred tedni naredil sam (odlična pogruntavščina). Kmalu po večerji, ko sem se počasi odpravljal domov, je v kam prišel eden od prostovoljcev. Ostali (nekaj jih v kampu celo živi) nedelje običajno izkoristijo za uživanje na plaži. Edvard je prišel po boben za delavnico, ki se bo odvijala zvečer. Povprašal sem ga, če me lahko zapelje do avtobusne postaje in z veseljem mi je ustregel.

Več kot očitno bom moral obisk ponoviti, mogoče za kak dan več, da spoznam še druge prostovoljce.

Prvi pobeg

nekategorizirano, , , , , , ,

Četrtek je bil dober dan. Tako kot v Sloveniji je bil tudi na Malti zadnji delovni dan prejšnjega tedna. Podaljšan vikend je kar klical po avanturi zato sem se, že nekaj tednov pred tem, odločil za pobeg.

Po 4h mesecih bivanja na otoku je to bil prvi izlet v tujino. Dejstvo, da bo potrebno pobegniti je bilo očitno že dolgo, glaven povod pa je bila novica enega od sodelavcev, da se odpravlja na izlet na Sicilijo. Med malico sem pogledal za letalske karte na spletu in kupil najcenejšo za ta vikend. Tako se je začel izlet v Stockholm.

Let iz malteškega letališča sem imel ob 19h, zato sem prtljago prinesel kar v službo. Kar nekaj izmed sodelavcev je Švedov zato ni bilo težko dobiti dobre nasvete za zapolnitev vikenda. Med delom mi je eden izmed njih rekel, da je “konec poletja na Švedskem”, kar me je rahlo presenetilo, saj v svoji prtljagi nisem imel kaj dosti toplih oblačil. Ko si nekaj mesecev na vročini skoraj pozabiš, da je kje drugje lahko tudi hladno.

Med čakanjem na avtobus do letališča me je presunilo, da pravzaprav nimam pretirano veliko časa in, da mi lahko zamuda avtobusa povzroči še kako preglavico. Skrb je bila tudi tokrat odveč, saj sem na letališče prispel ravno ob pravem času. Let je trajal debele tri ure in pol in je bil precej dolgočasen. Par besed sem izmenjal z Italijanom, ki živi na Malti. Mojster, ki je prej živel v Angliji, ZDA in še nekaj drugih državah je svojo družino peljal na počitnice na sever. Dejal je, da planira še nekaj let ostati na Malti, nato pa bo(do) verjetno spet zamenjal(i) lokacijo. Tekom leta sem opazil neprijetno žgečkanje v grlu. Verjetno posledice sredinega večernega kopanja.

Ker sem letel z enim od nizko-cenovnih prevoznikov, nismo leteli direktno do Stockholma, temveč do enega izmed relativno bližnjih letališč. Iz Skavsta-e do centra mesta sem se peljal z avtobusnim prevoznikom, katerega odhodi so prilagojeni na prihode letal. Čakati mi ni tako bilo potrebno, saj smo odšli takoj, ko sem vstopil na avtobus (zasedel sem zadnji sedež). Prvo presenečenje sem doživel, ko je voznik po nagovoru pozval, da naj uporabimo varnostne pasove. Kljub temu, da jih je imel vsak sedež jih po mojih opažanjih ni uporabljal nihče. Drugo stvar, ki se mi je zdela zanimiva, je da so bile usmerjevalne table v krožiščih za razliko od Slovenskih, ki so belo-rdeče, v Švedskih nacionalnih barvah, torej rumeno-modre. Mogoče le naključje.

Do glavne avtobusne postaje smo prispeli okrog 00:35. Čeprav sem imel plan do svojega gostitelja pešačiti, sem vzel taksi, saj mi je poslal SMS, da si želi čimprejšnjega spanca. Po iskanju pravega taksija (saj nisem želel plačati preveč), sva se odpeljala proti Sodermalm-u, kjer živi moj gostitelj. Taksist je bil Iračan, ki na Švedskem živi že 10 let. Država mu je všeč in pravi, da tu počuti doma. V Iraku je v tem času bil le enkrat, zaradi vojne in odseljevanja se je njegova vas menda spremenila do nerazpoznavnega. Rekel je da je danes delal od 4ih popoldan in da je bil dober dan. Poleg lepega vremena so ga razveseljevale tudi množice (Švedskih in tujih) turistov, ki so v prestolnico prišli na teden kulture. Po 10 minutni vožnji sva prispela do cilja. Za prevoz sem odštel 160 Švedskih kron, kar je okrog 17€. Ker gotovine nisem imel sem plačal s kartico. V zmedi sem uspel pozabiti svoj PIN, k sreči je zadostoval osebni dokument in moj podpis. Taksist me je tudi v zmedi presenečal s prijaznostjo in potrpežljivostjo.

Po tem pokličem Gustav-a, mojega gostitelja, najdem njegovo stanovanje. Po pozdravu in večernem čaju (ki je res prijal za grlo) si zaželimo lahko noč. Jutri bo pester dan.

Otok v temi

nekategorizirano, , , , , , , ,

Tako, kot že tolikokrat prej je bil včeraj po službi spet čas za plažo. Dobil sem se z Joakimom, enem od članov stalne zasedbe. Malo morja, veliko sonca in čas hitro mine. Popoldne so še dodatno polepšale dve deklini, ki sta po obali delili brezplačne objeme.

Kar hitro se je dan nagnil na večer. Sprehodila sva se po promenadi, nato pa po pivce in spet proti plaži. Debata je tekla o zimi na Malti o potovanju po svetu o življenju v drugih državah, o delu med potovanjem in tako naprej. Zanimivo debato je prekinil oglušujoči hrup. Zvok bi izredno težko opisal, mogoče bi bil najboljši opis zvok ponorelega Geigerjevega števca. Že pred tem, na prvi plaži sva bila prisiljena poslušati zvok alarma, ki kar ni in ni utihnil. Potrudila sva se ignorirati ves hrup in nadaljevati pogovor.

Kmalu nama sva se brnenja naveličala zato sva se odločila, da se premakneva. Ko sva prišla nazaj do promenade sva po nekaj minutah končno opazila, da nekaj ni kot ponavadi. Do tega trenutka se je že pošteno znočilo, a promenada ni bila, kot ponavadi osvetljena z javno razsvetljavo. Prav tako ni bilo videti luči v stanovanjih in hotelih ob obali. Očitno je v mestu zmanjkalo elektrike.

Verjetno se je tudi zaradi tega zdel večer toliko lepši. Ulice so bile polne ljudi, na promenadi se je kar gnetlo sprehajalcev. Tudi plaža je bila nabito polna, saj je teden pred Marijinim vnebovzetjem najverjetnejši čas za dopust Maltežanov. Tako je bila plaža posuta z žari, malimi zložljivimi mizicami in stoli. Dišalo je po morju in po hrani, celotno sceno pa je osvetljevala le luna in nekaj plinskih lučk. Kaka družba je pela ob kitari, večina se je le pogovarjala v soju svečk. Od časa do časa je ena izmed skupinic v zrak spustila toplozračni balon, tisti s svečo na dnu. Z Joakimom sva ugibala le kje bo balon pristal (in kateri travnik bo jutri pogorišče), a je veter vse odnesel severno, proti morju.

Počasi je nastopi čas za odhod domov. Med potjo sem opazil, da v temi ni le Sliema, temveč večino mest v okolici. Nekatera poslopja so bila osvetljena, verjetno z energijo iz lastnih generatorjev.

Ko sem prišel domov sem našel prazno stanovanje. Sostanovalci so bili zmenjeni za pijačo z enim izmed kolegov, zato sem se tudi jaz namenil ven, da jih poiščem. Med odhodom sem srečal soseda, ki sta mi povedala, da je v temi celoten otok, saj je napaka na eni izmed elektrarn povzročila preobremenitev in eksplozijo v drugi in tako sta nedelujoča oba vira električne energije na otoku. Deklina je bila malo prestrašena, situacija ji ni bila prav nič všeč.

Ob sprehodu sem srečal še dva kolega, par iz Španije. Na večerjo sta povabila dva prijatelja, a brez elektrike steklo-keramična plošča ne kuha. Nobeden izmed štirih ni izžareval posebne sreče in veselja.

Nesreča in vir slabe volje za mnoge, zame je bil ta večer eden izmed lepših. Zdelo se je, kot da se je čas za trenutek ustavil, ljudje so spet prišli na ulice, bili smo prepuščeni milosti narave. In ta večer je bila narava popolnoma milostna.

Jadranje z neznanci

nekategorizirano, , , , , , ,

Spet en doživjetji poln dan. Včeraj sem bil z nekim neznancem zmenjen za jadranje. Kot se ponavadi izkaže pri teh kočljivih situacijah je bilo odlično tudi tokrat.

Raul je inženir iz okolice Talina v Estoniji. Spoznala sva se preko elektronske pošte, ko je pred nekaj tedni posla mail v skupino. Povpraševal je, če je kdo na Malti in če bi se želel srečati za pijačo. Omenjal je tudi jadranje in tudi zaradi tega sem mu brez razmišljanja odpisal. Po tem je minilo nekaj tednov, ko ni bilo nobenega odgovora. Sam sem že skoraj pozabil na ponudbo, ko mi je poslal SMS.

Dobila naj bi se že kak dan prej, a so na poti iz Sicilije imeli slab veter in tako smo se dobili v Soboto. Sam sem že cel teden navdušeno čakal na ta dan, zato sem bil kar rahlo zmeden, ko sem videl, da jadrnico zapušča (vseh) 5 ljudi. Pričakoval sem namreč, da me bodo pobrali, nato pa gremo praktično takoj naprej. Estonci so si vse skupaj zamislili bolj sproščeno. Tako, kot je prav, nenazadnje so bili na počitnicah.

Na pomolu, kjer so se izkrcali smo se spoznali. Raul, dečko s katerim sem se dogovoril je bil  starejši kot sem pričakoval. Menda jih je imel 45. Z njim je bila še njegova žena, njegova dva sinova in kapitan jadrnice, ki je bil tudi njegovih let. Od pomola smo se sprehodili proti bližnji trgovini, kjer smo se takoj zapodili proti hladilniku. Ko smo potešili prvo nujo – pivo – smo postali pred bližnjo pasticerijo, kjer si je družina kupila kosilo. Pojedli so na klopci ob obali. Kapitan je po malici skočil nazaj na jadrnico, kjer so pozabili prenosnik. Med tem sva z Raulom pohitela še po par piv, saj alkohol menda precej pomaga proti morski bolezni. Priprave so vendarle najpomembnejši del odprave. Preden smo lahko odšli na jadrnico je družina morala postoriti še par stvari. Tako smo v sobotnem popoldnevu po Buggibi iskali wifi točko (našli smo jo seveda v baru, kjer je, jasno, padlo še eno pivo), nato pa še kopirnico, kjer bi lahko natisnili letalske karte. Njihove počitnice so se bližale koncu in seveda je bilo potrebno kupiti še darilo za dedka …

Lahko bi bil precej bolj nervozen, a sem se precej hitro prilagodil počitniškem tempu družine. Raul ni bil pretirano zainteresiran za kupovanje daril, vseeno pa se je trudil. Verjetno bolj zaradi žene.

Ko smo končno opravili, kar je bilo potrebno (začimb kot darilo za dedka še vedno nismo našli), smo se prav počasi napotili nazaj. Na moje veliko veselje (čeprav mi je bilo, malo zaradi piv, malo pa zaradi dobre družbe in sončka, že skoraj vseeno) smo se končno posedli v čolniček. Počakali smo še kakih 5 minut, da se je vrnil Raul, ki je spet skočil po par pivc, nato pa smo odrinili.

Končno na vodi. Prva stvar, ko smo prišli na jadrnico je bilo hitro kopanje. Čeprav smo bili še sredi zaliva polnega privezanih čolnov je ohladitev neizmerno prijala. Nato smo se odvezali in odpluli čez zaliv. Namenjeni smo bili proti bližnjem otočku, otoku svetega Pavla Tu naj bi apostol Pavel doživel brodolom, po katerem je (za kazen ali zahvalo?) pokristjanil celotno Malto. Veter je bil za plovbo precej umirjen, zato smo si pomagali z motorjem. Kmalu prispemo na cilj, se zasidramo in odplavamo do otoka. Ogledamo si otok, naredimo nekaj turističnih fotografij in se počasi odpravimo nazaj. Ko prispemo nazaj do jadrnice pa verjetno najboljši del večera. Raul in kapitan na plan prineseta kitaro in mandolino in to je to. Repertoar je bil precej Irsko obarvan. Peli smo Whiskey In The Jar, Seven Drunken Nights, The Wild Rover in podobne. Ljudje v bližnjih čolnih so nam bili totalno nevoščljivi. No, opazili so nas sigurno.

Ker se je počasi spuščal mrak smo odpluli nazaj proti mestu. Ko smo prišli nazaj na kopno so me povabili še na večerjo. Čeprav sem se branil so mi to tudi plačali. V zameno so hoteli le rundo piva. Pa naj bo.

Po večerji smo se poslovili. Sam sem odšel do glavne avtobusne postaje, kjer sem spoznal, da mi je zadnji avtobus že odpeljal. Ker se nisem hotel voziti z taksi-kombijem za 3€ do Pačevila (od tam bi moral namreč hoditi še kako uro) sem se odločil za štop. Ob taki uri in na Malti, ki je štoparsko slaba država to mogoče ni bila najbolj pametna odločitev, ampak kaj bo vedela pijana glava. Prevoz sem vseeno dobil, najprej le do glavne ceste, le kak kilometer stran. Ustavili so mi trije Srbi, tako da sem lahko ponovil še tistih par Srbskih besed. Med štopanjem ob glavni cesti sem prav tako imel precej pomislekov, le kdo bo ustavil ob tej uri. Vseeno sem v nekaj 10 minutah dobil prevoz, praktično do domačih vrat. Zapeljali so me trije Libijci. V eni roki čik, v drugi pa plastenka. Ho-ruk!

Postelje doma sem se prav razveselil. Nedelja, dan po tem je bila namenjena počitku.