Prvi pobeg

Četrtek je bil dober dan. Tako kot v Sloveniji je bil tudi na Malti zadnji delovni dan prejšnjega tedna. Podaljšan vikend je kar klical po avanturi zato sem se, že nekaj tednov pred tem, odločil za pobeg.

Po 4h mesecih bivanja na otoku je to bil prvi izlet v tujino. Dejstvo, da bo potrebno pobegniti je bilo očitno že dolgo, glaven povod pa je bila novica enega od sodelavcev, da se odpravlja na izlet na Sicilijo. Med malico sem pogledal za letalske karte na spletu in kupil najcenejšo za ta vikend. Tako se je začel izlet v Stockholm.

Let iz malteškega letališča sem imel ob 19h, zato sem prtljago prinesel kar v službo. Kar nekaj izmed sodelavcev je Švedov zato ni bilo težko dobiti dobre nasvete za zapolnitev vikenda. Med delom mi je eden izmed njih rekel, da je “konec poletja na Švedskem”, kar me je rahlo presenetilo, saj v svoji prtljagi nisem imel kaj dosti toplih oblačil. Ko si nekaj mesecev na vročini skoraj pozabiš, da je kje drugje lahko tudi hladno.

Med čakanjem na avtobus do letališča me je presunilo, da pravzaprav nimam pretirano veliko časa in, da mi lahko zamuda avtobusa povzroči še kako preglavico. Skrb je bila tudi tokrat odveč, saj sem na letališče prispel ravno ob pravem času. Let je trajal debele tri ure in pol in je bil precej dolgočasen. Par besed sem izmenjal z Italijanom, ki živi na Malti. Mojster, ki je prej živel v Angliji, ZDA in še nekaj drugih državah je svojo družino peljal na počitnice na sever. Dejal je, da planira še nekaj let ostati na Malti, nato pa bo(do) verjetno spet zamenjal(i) lokacijo. Tekom leta sem opazil neprijetno žgečkanje v grlu. Verjetno posledice sredinega večernega kopanja.

Ker sem letel z enim od nizko-cenovnih prevoznikov, nismo leteli direktno do Stockholma, temveč do enega izmed relativno bližnjih letališč. Iz Skavsta-e do centra mesta sem se peljal z avtobusnim prevoznikom, katerega odhodi so prilagojeni na prihode letal. Čakati mi ni tako bilo potrebno, saj smo odšli takoj, ko sem vstopil na avtobus (zasedel sem zadnji sedež). Prvo presenečenje sem doživel, ko je voznik po nagovoru pozval, da naj uporabimo varnostne pasove. Kljub temu, da jih je imel vsak sedež jih po mojih opažanjih ni uporabljal nihče. Drugo stvar, ki se mi je zdela zanimiva, je da so bile usmerjevalne table v krožiščih za razliko od Slovenskih, ki so belo-rdeče, v Švedskih nacionalnih barvah, torej rumeno-modre. Mogoče le naključje.

Do glavne avtobusne postaje smo prispeli okrog 00:35. Čeprav sem imel plan do svojega gostitelja pešačiti, sem vzel taksi, saj mi je poslal SMS, da si želi čimprejšnjega spanca. Po iskanju pravega taksija (saj nisem želel plačati preveč), sva se odpeljala proti Sodermalm-u, kjer živi moj gostitelj. Taksist je bil Iračan, ki na Švedskem živi že 10 let. Država mu je všeč in pravi, da tu počuti doma. V Iraku je v tem času bil le enkrat, zaradi vojne in odseljevanja se je njegova vas menda spremenila do nerazpoznavnega. Rekel je da je danes delal od 4ih popoldan in da je bil dober dan. Poleg lepega vremena so ga razveseljevale tudi množice (Švedskih in tujih) turistov, ki so v prestolnico prišli na teden kulture. Po 10 minutni vožnji sva prispela do cilja. Za prevoz sem odštel 160 Švedskih kron, kar je okrog 17€. Ker gotovine nisem imel sem plačal s kartico. V zmedi sem uspel pozabiti svoj PIN, k sreči je zadostoval osebni dokument in moj podpis. Taksist me je tudi v zmedi presenečal s prijaznostjo in potrpežljivostjo.

Po tem pokličem Gustav-a, mojega gostitelja, najdem njegovo stanovanje. Po pozdravu in večernem čaju (ki je res prijal za grlo) si zaželimo lahko noč. Jutri bo pester dan.

Leave a Reply

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.