Marseille in prvi dnevi v Fez-u

nekategorizirano, , , , , , , , , , ,

Četrtek je bil zanimiv dan, v službi je bilo precej delovno in čeprav sem se čez nekaj ur odpravljal na potovanje v Afriko, si nisem vzel časa niti za rezerviranje hostla.
Zvečer, po vroči debati s sostanovalko postajam precej nervozen. Bolj, kot odnos v stanovanju me skrbi, kje bom spal v naslednjih dneh. Naenkrat skrbi moja pomanjkljiva pripravljenost.  Po mnogih spontanih izletih in popotovanjih po Evropi bi se tega občutka lahko počasi že navadil. Prvič afrika, pa niti za prvo noč ne vem kje bom spal. Sicer mi je tak nacin potovanja všeč in pisan na kožo,a nestrpnosti se je vseeno težko znebiti.
Parkiram in pripravljam se nekako do pol enih, potem se spravim spat, saj vem, da bo noč kratka. Zbudim se ob 6h in se kar hitro odpravim na avtobusno. Tam spoznam, da sem avtobus ravnokar zamudil in da naslednji pelje 20 min preden se zaključi vkrcavanje na letalo. Relativno mirno najdem drugi avtobus, ki pelje do Valete, kjer pa ulovim bus do letališča. Med vožnjo se zadržim, da bi gledal na uro. Vem, da sem pozen in vem, da ne bo nič boljše, če bom nervozen. Pohitim čez pregled prtljage nato pa iščem seznam z številko mojih vrat. Na ekranu poleg mojega leta piše “closed”, napis ki povzroči rahel poskok adrenalina v mojem krvnem obtoku. Stečem do vrat. Čakalnica je popolnoma prazna, v njej so le dve letališke uslužbenki. Ena mi priteče naproti in me povpraša, če sem za Marseille. Ob mojem pritrdilnem odgovor mi pripomni, naj pohitim. Ni bilo druge, kot, da se nasmhnem in pritrdim: “jasno, saj hitim”. Na letalo sem prišel zadnji, ene izmed stopnic so že odpeljali. Vseeno nisem bil pretirano vznemirjen,kot ponavadi se je tudi tokrat izšlo.

Ko smo prispeli v Marseille, mi je v oko padel starejši možak z oguljenim nahrbtnikom iz osemdesetih. Izgledal je kot pravi popotnik. Pred izhodom iz letališča. Razmišljam, če se mi splača oditi v mesto. Imam okrog 7 ur časa. Mogoče malo manj, če za spremembo lovim naslednje letalo z nekaj rezervnega časa. Med preračunavanjem in razmišljanjem o mestu, katerega sem že spoznal, se mi pred očmi prikaže ostareli popotnik. V svoji polomljeni francoščini ga povprašam če govori angleško in kako do centra. Po kratkem premisleku mi ponudi prevoz. Med vožnjo mi v lepi angleščini pripoveduje, kje vse je potoval. V svojih 66 letih je bil na vseh kontinentih razen Avstralije (in verjetno Antarktike). Bil je tudi v Novi Zelandiji, torej precej blizu celine tam spodaj (pod katero celino spada NZ?).
Čez kake pol ure prispeva do marine, kjer me odloži. Zahvalim se in se poslovnim. Nahajam se na jugo-zahodnem delu marine, blizu starega dela mesta, pa tudi blizu muzejev, ki so bili lani zgrajeni za evropsko prestolnico kulture (Marseille  je ta naziv prevzela od Maribora). Brez plana se najprej odločim poiskali informacije kako nazaj do letališča. Po obisku v turističnem informacijskem centru se odločim za sprehod. Naporom se proti skvotu, kjer sva pred kakim letom spala s kolegico. Ob pomoči zemljevida hišo najdem,a žalostno ugotovim, da so skvot zaprli, vrata in okna pa zazidali.
Ob sprehajanju naletim se na par, ki z žongliranjem na sredi ceste zabavata na semaforju čakajoče voznike.
Preden se vrnem na letališče kupim se nekaj Maroškega denarja. Vkrcavanje na drugi let v dnevu je bilo manj hektično. Med pregledom prtljage se francoski carinik odloči, da bi mi rad pregledal nahrbtnik in mi tako razmeče prav vso prtljago. Na vprašanje, kaj je problem mi odgovori, da ni nikakršnega problema. Hvala za brezpredmetne komplikacije torej. Med čakanjem spoznam štiri Američanke, ki se odpravljajo na izlet. Prav tako se pogovarjam z Maročanko, ki se vrača domov. Upam, da mi bo lahko pomagala pri iskanju prenočišča za danes.

Let mine brez pretresljivosti. Ko pristanemo hitro ugotovim, da je tokratni izlet vseeno malo bolj resen, kot ostali. Carinski uradnik mi pomoli vprašalnik o prihodu v državo, ki naj ga rešim. Osnovni podatki o potovanju, ki pa mi skupaj z poglobljenim pregledom potnega lista dajo jasno vedeti, da sem zunaj Evrope in tudi rahlo zunaj svoje cone udobja. Odhitim proti izhodu, kjer naj bi se dobila z Maročanko in si nato delila taksi do mesta. Deklina se ne prikaže, očitno je odšla brez mene. Po nekaj minutah čakanja in stopicanja po letališču opazim skupino Evropejcev, ki izgledajo prav tako izgubljeni, kot jaz. Povprašam jih o njihovi situaciji in odgovorijo mi, da so dogovorjeni z gostiteljem, ki so ga spoznali prek Couchsurfing-a. V skupinici treh sta dva Poljaka, deklina in dečko, in en Mehikanec. Vsi trije trenutno študirajo v Franciji. Odločim se, da se jim pridružim do mesta in da povprašam njihovega gostitelja za nasvet glede prenočišča. Ko se čez čas srečamo v centru mesta me po krajšem pogovoru, ko ugotovi, kaj hočem, povabi z njimi v svoje stanovanje. Tako sem spoznal gostitelje za moje prve tri noči v Maroku.

Prvi večer preživimo v mali sobi v študentskem stanovanju. Pijemo Maroški čaj in kadimo šišo. Pridružijo se nam mnogi kolegi gostitelja. Zrak v sobi in vsi štirje Evropejci se skrivamo pod debelimi odejami. Naši gostitelji, zanimivo, hodijo naokrog v natikačih. Kljub hladnemu zraku je atmosfera med novimi prijatelji precej topla in prijetna. Spet imam občutek, da doživljam enega izmed tistih “lonely planet” trenutkov. Obdan s prijatelji, ki jih še pred parimi urami nisem poznal, v tuji deželi izkušam nora doživetja.

Večer zaključimo okrog treh zjutraj, ko se z enim od Maročanov odpravim do stanovanja njegove družine. Ostali ostanejo v sobici. Naslednji dan se izkaže, da sem dobil še boljše prenočišče, kot kolegi, ki so se zanj dogovorili. Poleg postelje mi ponudijo še zajtrk, vroč tuš je tudi luksuz, ki ga Polaki nimajo. Na koncu se stvari vedno dobro izidejo.

Pozdrav po premoru

nekategorizirano, , , , ,

Po kakem mesecu premora (in slabe vesti), se vračam s pisanjem. Kljub pomanjkanju novih zapisov, pretekli mesec ni bil dolgočasen. Nasprotno, precej sem potoval in tudi doma na Malti so bili tedni pestri. Dnevi so krajši, več je deževja. Služba še vedno pobere večino dneva, čeprav sem se začel zbujati prej, saj ugotavljam, da rekreacija pred službo polepša cel dan. Vikende sem, kot poprej izkoristil za izlete po otoku, kdaj pa tudi iz otoka. Danes zjutraj sem priletel iz Madrida, že drugič v roku enega meseca. Prvič sem bil na obisku pri kolegici, ki sem jo spoznal pred leti v Kišinjevu. Tokrat je bil Madrid le postojanka na poti iz Maroka, kjer sem si privoščil letošnji dopust. Oba popotovanja bom opisal v naslednjih nekaj zapisih.

Vreme, drugič

nekategorizirano, , , , , , , ,

O vremenu sem že pisal in čeprav se v Sloveniji običajno o vremenu pogovarjaš, ko nimaš boljše teme (torej, ko si res dolgočasen), si za boljši opis stanja na Malti ta tema zasluži ponovno obravnavo.

Poletja je konec. To je počasi jasno tudi tukaj. Čeprav sem se še pred dobrim tednom sončil na plaži in se hodil ohlajati v vseeno prijetno toplo morje, je vedno bolj očitno, da so to bili res zadnji dnevi.

Pretekli meseci so bili čudoviti. Bilo je prekleto vroče in običajno tudi zelo vlažno a vedno, ko se je kdo pritoževal nad vročino, sem se mu nasmehnil v smislu “uživaj, ko imaš priliko”. Vreme je verjetno eden od bolj bedastih povodov za pritoževanje, po drugi strani pa je lahko odličen razlog za dobro voljo. Tak popoln dan je bila tudi včerajšnja nedelja. Nebo je bilo popolnoma brez oblačka in sonce je bilo prijetno toplo. S kolegom sva se dobila na kavi ob obali. Ob pomanjkanju boljših idej sva se odpeljala na drugi del otoka. Z avtomobila sva snela platneno streho, in uživala v kristalno lepem dnevu. Po dolgem času sem se za nekaj trenutkov spet počutil kot turist. Ozračje je bilo popolnoma sproščeno, brez nadležnih turistov. Tudi barve hiš in palm so se zdele drugačne, bolj žive in radostne. Čeprav sem v izletu zares užival sva se hitro vrnila domov. Sprehodila sva se po promenadi proti Pacevilu, ki se je včeraj deloval presenetljivo spokojno. Ko se nama je pridružil še tretji kolega smo si v bližnji restavraciji privoščili prigrizek. Dan se je počasi nagibal k večeru, zato sem odhitel nazaj, kjer smo bili s slovensko druščino dogovorjeni za jesenski piknik. Ko se je spustil mrak se je prav hitro shladilo in zaradi moje poletne oprave sem se namenil domov.

V več kot pol leta odkar sem tu, sem danes prvič uporabil dežnik. Ob dežju se spusti tudi temperatura ozračja in čeprav sem še včeraj hodil po otoku v kratkih hlačah,je bil pulover danes precej zaželen. Verjetno so to res poslednji dnevi dolgega in krasnega malteškega poletja.

Hrana

nekategorizirano, ,

Zapis o hrani se spravljam pisat že nekaj mesecev. Nekako se nisem še počutil dovolj kredibilnega za to temo ali pa nisem imel dovolj materiala ali pa je je bil na pladnju kak drug izgovor. OK, poizkusimo …

V prvih tednih, ko sem prišel na Malto, je bila moja dieta precej vegetarijansko obarvana. Mesa nisem potreboval, nisem si ga pretirano želel, po drugi strani pa me je odbijalo zamrznjeno meso. Nekako mi ni bilo videti preveč dobro, kvalitetno ali zdravo. Mesnic, kot jih poznamo v Sloveniji ni veliko. Najdeš jih v večjih supermarketih, a vseeno se zdi, da se večino mesa proda v zmrznjeni obliki. Verjetno je to daleč najbolj praktično zaradi stalno visokih temperatur. Zanimivo je tudi, da skoraj podobno težko, kot dobro mesnico v mestu najdeš dobro ribarnico. Pričakoval bi namreč, da je pomemben del hrane otočanov, morska hrana. Dejansko je le nekaj vasic na otoku značilno ribiških. Masarxlok je sigurno ena izmed njih, nedeljski ribji trg je verjetno največji na otoku in prav zanimiva za ogled.

Malteška hrana ima veliko značilnosti uvoženih iz Italije in Anglije. Tradicionalno značilen je malteški zajec, ki je bil pred stoletji kmetom prepovedana hrana in prav zaradi tega velika poslastica. Kot sem omenil v enem od prejšnjih zapisov, so Maltežani nori lovci na ptice in zaradi tega hobija so nekatere vrste resno ogrožene. Seveda se ulovljene ptice znajdejo na krožnikih. To se mi je dogodilo le enkrat, ko sem si privoščil večerjo v eni od malteških restavracij in naročil tradicionalno jed, katere imena nisem razumel. Poleg zajca, konja in ptic, sem prvič na Malti poizkusil tudi polže, ki so tudi ena od lokalnih specialitet. Tokrat so bili pripravljeni v odlični omaki v eni izmed boljših restavracij z malteško hrano. Tudi hobotnice še nisem poizkusil, dokler nisem prišel na otok. To sem jedel v italijanski restavraciji v Valeti.

Ko pišem o prehrani nikakor ne smem pozabiti na malteške pasticerije. To so male prodajalne slanih prigrizkov, katere najdeš povsod po otoku. Pastici so majhni žepki iz listnatega testa, polnjeni z Rikoto (mladi sir) ali z polnilom iz špinače in graha. Poleg tega v vitrinah teh prodajaln najdeš še druge slane prigrizke, prevladujejo pa tisti iz listnatega in krhkega testa. Torej so vsi te jedi precej mastne. To velja precej splošno za malteško kuhinjo. Veliko je ocvrte in nasploh težke hrane. To se jasno vidi tudi na oblinah Maltežanov.

Moja dieta se je po uvodnem mesnem premoru vrnila v ustaljene tirnice. Tekom tedna imam ponavadi tri obroke; zajtrk pred službo, kosilo med pavzo in večerjo, ko se vrnem domov. Zajtrk je ponavadi kruh, jogurt, marmelada, jajca ali kaj podobnega. Dostikrat se zgodi, da si pred odhodov v službo skuham kosilo. Že od malih nog imam rad testenine in se mnogokrat znajdejo na mojem krožniku. Zdi se mi, da sem precej zmanjšal porabo krompirja, ki sem ga v Sloveniji pojedel veliko. Po drugi strani pojem precej več kuskusa. Z hladnejšimi mesece si bom verjetno večkrat skuhal tudi kako enolončnico ali kako podobno jed.

Kadar kosila nimam s seboj v službi (kar je dvakrat ali trikrat na teden) jem zunaj. Včasih je to pogrej in pojej varianta iz bližnje trgovine, včasih grem na zavitek v bližnjo prodajalno, včasih v drugo restavracijo, kjer za le dva evra nudijo testenine različnih variantah in druge (lokalne) jedi. Redkeje si s sodelavci privoščim resno kosilo v pravi restavraciji.

Med poletjem smo si s prijatelji tudi med tednom velikokrat privoščili večerjo v kaki od restavracij, ko smo se zvečer odpravljali iz plaže. Sedaj smo se začeli obnašati bolj varčno, verjetno predvsem zato, ker se redkeje srečujemo na plaži. Vseeno si med vikendom večkrat privoščimo skupni obrok.

V zadnjih tednih smo začeli s skupnimi večerjami pripravljenimi doma, kar je odlična ideja. Zdrava, družabna in poceni.

Pohod ob obranbmemu zidu

nekategorizirano, , , , , ,

Viktorijina linija (Viktoria lines) je serija utrdb in razvalin na severno-zahodnem delu otoka Malta.

Veliki malteški zid, kot ga ljubkovalno kličejo Maltežani so kot obrambno zgradbo zgradili Angleži ob koncu 19. stoletja. Utrdba, dolga 12 km, se nahaja na vrhu naravne prepreke, nekakšnega “kraškega roba” ki se razprostira preko širine otoka. Z gradnjo so Angleži začeli leta 1873. Z gradnjo so povezali in izboljšali manjše utrdbe, ki so jih pred njimi zgradili že malteški vitezi, ko so spoznali da bodo težko branili celoten otok. Graditelji so posamezne utrdbe povezali z zidom visokim okrog 1,5m. Zid je v večini primerih tekel po vrhu vzpetine, ki bi morebitnim napadalcem še dodatno otežila napad. Včasih pa se je zid spustil v male kanjone in suhe struge, kjer je bilo potrebno izgraditi mostove. Zid so konstantno dograjevali in izpopolnjevali. Leta 1897 je bil zid dovršen. V tem letu je kraljica Viktorija praznovala svoj diamantno obletnico vladanja. Leta 1900 se je po vojaški vaji izkazalo, da ima obrambni zid vprašljivo strateško vrednost. Do leta 1907 so uporabo zidu, razen priobalnih utrdb, popolnoma opustili.

Obrambno obzidje sem si ogledal to soboto. V prijetni družbi sem se odpravil na organiziran pohod od začetka do konca linije. Po dolgem petkovem večeru sva s kolegico seveda zamudila začetek pohoda (jaz bolj kot ona). K sreči je ona že bila na pohodu, tako da je vedela, kje lahko prestreževa ostale. Po vožnji z avtobusom sva se z rahlim brnenjem v glavi sva odpravila v hrib. Skupino sva ujela nekje med tretjem in petem kilometrom pohoda. Od tam pa vse do cilja smo hodili skupaj. Skupina je štela nekje med 50 in 80 pohodnikov. Večina  je bilo domačinov, ki so se očitno kar dobro poznali, vmes pa smo se pomešali tudi nekateri tujci. Čeprav so bili pohodniki zelo različno pripravljeni, je skupina vzdrževala kar pošten tempo. Res pa je, da smo se ustavljali vsakih 15 minut.

Organizatorji so trdili, da je celotna pot nekje 23 km. Vse skupaj smo hodili okrog 5h, a pogled na zemljevid je povedal, da smo tekom celega dneva prehodili le kakih 15 km. Vzrok za to je bilo veliko število postankov, pa tudi precej točk, kjer se je kolona ustavila, ko smo čakali, da manj spretni med nami splezajo čez kak kamen.

Kljub nekaterim smešnim trenutkom, je bila pot prijetna. Vreme je bilo sončno in naslednji dan sem opazil, da me je sonce pošteno ožgalo. Pot je ponudila tudi kar nekaj lepih razgledov in nasploh sem vesel, da sem se spravil iz stanovanja.