Monthly Archives: October 2014

Vreme, drugič

nekategorizirano, , , , , , , ,

O vremenu sem že pisal in čeprav se v Sloveniji običajno o vremenu pogovarjaš, ko nimaš boljše teme (torej, ko si res dolgočasen), si za boljši opis stanja na Malti ta tema zasluži ponovno obravnavo.

Poletja je konec. To je počasi jasno tudi tukaj. Čeprav sem se še pred dobrim tednom sončil na plaži in se hodil ohlajati v vseeno prijetno toplo morje, je vedno bolj očitno, da so to bili res zadnji dnevi.

Pretekli meseci so bili čudoviti. Bilo je prekleto vroče in običajno tudi zelo vlažno a vedno, ko se je kdo pritoževal nad vročino, sem se mu nasmehnil v smislu “uživaj, ko imaš priliko”. Vreme je verjetno eden od bolj bedastih povodov za pritoževanje, po drugi strani pa je lahko odličen razlog za dobro voljo. Tak popoln dan je bila tudi včerajšnja nedelja. Nebo je bilo popolnoma brez oblačka in sonce je bilo prijetno toplo. S kolegom sva se dobila na kavi ob obali. Ob pomanjkanju boljših idej sva se odpeljala na drugi del otoka. Z avtomobila sva snela platneno streho, in uživala v kristalno lepem dnevu. Po dolgem času sem se za nekaj trenutkov spet počutil kot turist. Ozračje je bilo popolnoma sproščeno, brez nadležnih turistov. Tudi barve hiš in palm so se zdele drugačne, bolj žive in radostne. Čeprav sem v izletu zares užival sva se hitro vrnila domov. Sprehodila sva se po promenadi proti Pacevilu, ki se je včeraj deloval presenetljivo spokojno. Ko se nama je pridružil še tretji kolega smo si v bližnji restavraciji privoščili prigrizek. Dan se je počasi nagibal k večeru, zato sem odhitel nazaj, kjer smo bili s slovensko druščino dogovorjeni za jesenski piknik. Ko se je spustil mrak se je prav hitro shladilo in zaradi moje poletne oprave sem se namenil domov.

V več kot pol leta odkar sem tu, sem danes prvič uporabil dežnik. Ob dežju se spusti tudi temperatura ozračja in čeprav sem še včeraj hodil po otoku v kratkih hlačah,je bil pulover danes precej zaželen. Verjetno so to res poslednji dnevi dolgega in krasnega malteškega poletja.

Hrana

nekategorizirano, ,

Zapis o hrani se spravljam pisat že nekaj mesecev. Nekako se nisem še počutil dovolj kredibilnega za to temo ali pa nisem imel dovolj materiala ali pa je je bil na pladnju kak drug izgovor. OK, poizkusimo …

V prvih tednih, ko sem prišel na Malto, je bila moja dieta precej vegetarijansko obarvana. Mesa nisem potreboval, nisem si ga pretirano želel, po drugi strani pa me je odbijalo zamrznjeno meso. Nekako mi ni bilo videti preveč dobro, kvalitetno ali zdravo. Mesnic, kot jih poznamo v Sloveniji ni veliko. Najdeš jih v večjih supermarketih, a vseeno se zdi, da se večino mesa proda v zmrznjeni obliki. Verjetno je to daleč najbolj praktično zaradi stalno visokih temperatur. Zanimivo je tudi, da skoraj podobno težko, kot dobro mesnico v mestu najdeš dobro ribarnico. Pričakoval bi namreč, da je pomemben del hrane otočanov, morska hrana. Dejansko je le nekaj vasic na otoku značilno ribiških. Masarxlok je sigurno ena izmed njih, nedeljski ribji trg je verjetno največji na otoku in prav zanimiva za ogled.

Malteška hrana ima veliko značilnosti uvoženih iz Italije in Anglije. Tradicionalno značilen je malteški zajec, ki je bil pred stoletji kmetom prepovedana hrana in prav zaradi tega velika poslastica. Kot sem omenil v enem od prejšnjih zapisov, so Maltežani nori lovci na ptice in zaradi tega hobija so nekatere vrste resno ogrožene. Seveda se ulovljene ptice znajdejo na krožnikih. To se mi je dogodilo le enkrat, ko sem si privoščil večerjo v eni od malteških restavracij in naročil tradicionalno jed, katere imena nisem razumel. Poleg zajca, konja in ptic, sem prvič na Malti poizkusil tudi polže, ki so tudi ena od lokalnih specialitet. Tokrat so bili pripravljeni v odlični omaki v eni izmed boljših restavracij z malteško hrano. Tudi hobotnice še nisem poizkusil, dokler nisem prišel na otok. To sem jedel v italijanski restavraciji v Valeti.

Ko pišem o prehrani nikakor ne smem pozabiti na malteške pasticerije. To so male prodajalne slanih prigrizkov, katere najdeš povsod po otoku. Pastici so majhni žepki iz listnatega testa, polnjeni z Rikoto (mladi sir) ali z polnilom iz špinače in graha. Poleg tega v vitrinah teh prodajaln najdeš še druge slane prigrizke, prevladujejo pa tisti iz listnatega in krhkega testa. Torej so vsi te jedi precej mastne. To velja precej splošno za malteško kuhinjo. Veliko je ocvrte in nasploh težke hrane. To se jasno vidi tudi na oblinah Maltežanov.

Moja dieta se je po uvodnem mesnem premoru vrnila v ustaljene tirnice. Tekom tedna imam ponavadi tri obroke; zajtrk pred službo, kosilo med pavzo in večerjo, ko se vrnem domov. Zajtrk je ponavadi kruh, jogurt, marmelada, jajca ali kaj podobnega. Dostikrat se zgodi, da si pred odhodov v službo skuham kosilo. Že od malih nog imam rad testenine in se mnogokrat znajdejo na mojem krožniku. Zdi se mi, da sem precej zmanjšal porabo krompirja, ki sem ga v Sloveniji pojedel veliko. Po drugi strani pojem precej več kuskusa. Z hladnejšimi mesece si bom verjetno večkrat skuhal tudi kako enolončnico ali kako podobno jed.

Kadar kosila nimam s seboj v službi (kar je dvakrat ali trikrat na teden) jem zunaj. Včasih je to pogrej in pojej varianta iz bližnje trgovine, včasih grem na zavitek v bližnjo prodajalno, včasih v drugo restavracijo, kjer za le dva evra nudijo testenine različnih variantah in druge (lokalne) jedi. Redkeje si s sodelavci privoščim resno kosilo v pravi restavraciji.

Med poletjem smo si s prijatelji tudi med tednom velikokrat privoščili večerjo v kaki od restavracij, ko smo se zvečer odpravljali iz plaže. Sedaj smo se začeli obnašati bolj varčno, verjetno predvsem zato, ker se redkeje srečujemo na plaži. Vseeno si med vikendom večkrat privoščimo skupni obrok.

V zadnjih tednih smo začeli s skupnimi večerjami pripravljenimi doma, kar je odlična ideja. Zdrava, družabna in poceni.

Pohod ob obranbmemu zidu

nekategorizirano, , , , , ,

Viktorijina linija (Viktoria lines) je serija utrdb in razvalin na severno-zahodnem delu otoka Malta.

Veliki malteški zid, kot ga ljubkovalno kličejo Maltežani so kot obrambno zgradbo zgradili Angleži ob koncu 19. stoletja. Utrdba, dolga 12 km, se nahaja na vrhu naravne prepreke, nekakšnega “kraškega roba” ki se razprostira preko širine otoka. Z gradnjo so Angleži začeli leta 1873. Z gradnjo so povezali in izboljšali manjše utrdbe, ki so jih pred njimi zgradili že malteški vitezi, ko so spoznali da bodo težko branili celoten otok. Graditelji so posamezne utrdbe povezali z zidom visokim okrog 1,5m. Zid je v večini primerih tekel po vrhu vzpetine, ki bi morebitnim napadalcem še dodatno otežila napad. Včasih pa se je zid spustil v male kanjone in suhe struge, kjer je bilo potrebno izgraditi mostove. Zid so konstantno dograjevali in izpopolnjevali. Leta 1897 je bil zid dovršen. V tem letu je kraljica Viktorija praznovala svoj diamantno obletnico vladanja. Leta 1900 se je po vojaški vaji izkazalo, da ima obrambni zid vprašljivo strateško vrednost. Do leta 1907 so uporabo zidu, razen priobalnih utrdb, popolnoma opustili.

Obrambno obzidje sem si ogledal to soboto. V prijetni družbi sem se odpravil na organiziran pohod od začetka do konca linije. Po dolgem petkovem večeru sva s kolegico seveda zamudila začetek pohoda (jaz bolj kot ona). K sreči je ona že bila na pohodu, tako da je vedela, kje lahko prestreževa ostale. Po vožnji z avtobusom sva se z rahlim brnenjem v glavi sva odpravila v hrib. Skupino sva ujela nekje med tretjem in petem kilometrom pohoda. Od tam pa vse do cilja smo hodili skupaj. Skupina je štela nekje med 50 in 80 pohodnikov. Večina  je bilo domačinov, ki so se očitno kar dobro poznali, vmes pa smo se pomešali tudi nekateri tujci. Čeprav so bili pohodniki zelo različno pripravljeni, je skupina vzdrževala kar pošten tempo. Res pa je, da smo se ustavljali vsakih 15 minut.

Organizatorji so trdili, da je celotna pot nekje 23 km. Vse skupaj smo hodili okrog 5h, a pogled na zemljevid je povedal, da smo tekom celega dneva prehodili le kakih 15 km. Vzrok za to je bilo veliko število postankov, pa tudi precej točk, kjer se je kolona ustavila, ko smo čakali, da manj spretni med nami splezajo čez kak kamen.

Kljub nekaterim smešnim trenutkom, je bila pot prijetna. Vreme je bilo sončno in naslednji dan sem opazil, da me je sonce pošteno ožgalo. Pot je ponudila tudi kar nekaj lepih razgledov in nasploh sem vesel, da sem se spravil iz stanovanja.

Letalski miting

nekategorizirano, , , , , ,

Tokrat bolj na kratko, pa malo več slik.
Zadnji vikend v septembru se je na malteškem letališču odvijal letalski miting. Že nekaj tednov pred tem sem se prijavil za prostovoljca na dogodku a od organizatorjev nisem dobil nikakršnega poziva. Bil je lep dan in z kolegom iz Estonije sva se odločila, da si zadevo ogledava. Proti letališču sva se napotila z avtobusom, organiziranim prav posebej za ta dogodek. Zaradi zmede pri vhodu sva dobila vstopnice brez plačila. Mogoče odločitev organizatorjev, da na blagajno postavijo nesposobne prostovoljce ni bila najbolj modra.
Dogodek je bil kar impresiven. Na ogled so bila letala iz cele Evrope, Čehi, Nemci, Italijani, Španci, … Za šov so se predstavili tudi Red arrows, skupina iz Združenega kraljestva ter španska ekipa. Impresiven je bil tudi nastope reaktivca F16, ki se je bahal pred publiko z akrobacijami in nizkim preletom s hitrostjo 0,8 Mach-a.
Domov sva se odpravila kmalu po nastopu rdečih puščic. Zadeva je bila vsekakor vredna ugodne vstopnine (čeprav so imeli prekleto drago pivo).

Pohajanje po Gozu

nekategorizirano, , , , , , ,

Gozo je drugi po velikosti med malteškimi otoki. Nahaja se severno-zahodno od Malte. Otok je bolj zelen, kot malta, čeprav je za slovenske razmere še vedno precej posušen. Življenje na njem je bolj umirjeno kot na Malti, vse je manjše. Manjša mesta in vasi, manj avtomobilov, manj turistov manj razvrata in prepotentne mularije. Maltežani se redko premaknejo iz svojega otoka, če gredo na Gozo, gredo običajno na oddih, redkeje zaradi športa.

Slednje sva s kolegico naredila v prvem vikendu septembra. Ponedeljek je bil praznik in zdelo se je, da je podaljšan vikend treba dobro izkoristiti. Od doma sva odrinila v nedeljo zjutraj, bolj zgodaj, kot se običajno vstaja ob nedeljah. Z avtobusom do Cirkewe, nato pa z trajektom do druge strani preliva. V Mgarr-u sva se zapodila v hrib. Plan je bil pohod okrog otoka, ali vsaj del obale. Usmerila sva se proti severu. Luknjasta in razpokana cesta se je vila v hrib. Vreme je bilo lepo, vlažno in prekleto vroče, kot ponavadi.

Po dobri uri hoje sva našla idiličen zaliv z odlično plažo. Na njej je bila le ena malteška družina, pa še oni so se kmalu umaknili. V zalivu so bile zasidrane bele jadrnice in jahte. Strinjala sva se, da je to dober trenutek za ohladitev in se vrgla v morje. Plavala sva okrog majhnega otočka, ki je sameval v zalivu.

Po kopanju sva pot nadaljevala proti zahodu. Najin cilj je bil zaliv Rambla. pot se je vila po od sonca razbeljeni pokrajini. Edino rastlinstvo okrog naju so bili mali bodeči grmički in posušena trava. Zaobšla sva peskokop in okrog dveh prišla do plaže. Čeprav se je turistična sezona nagibala h koncu, je bila peščena plaža vseeno precej polna. Zaliv in njegova plaža sta opevana v vseh turističnih zloženkah, kot edena najlepših na Malti. Sam nad videnim nisem bil pretirano navdušen. Mivka pomešana s peskom in kamni, turist pri turistu in plitvo, motno morje. Za trenutek sva se ustavila malo nad zalivom, kjer so imeli postavljen kamp člani društva “Why not?” Ob plaži se je namreč odvijal festival elektronske glasbe in tudi oni so prispevali nekaj delavnic. Delavnica, ki se je obetala čez nekaj minut je bila precej “tripi” in zato sva se odločila, da nadaljujeva z najino potjo.

Ideja, da spiva v zalivu Rambla je zvodenela po kaki uri hoje. Namenjena sva bila naprej, zahodno, nato pa proti jugu do vasice Xaghra. Po hitrem ogledu vasice sva se odločila, da bi bil sedaj primeren trenutek za veerjo. V planu je bila pašta, a sva zaradi problemov z gorilnikom jedla le tunino omako s fižolom ter sadje za sladico. Zvečer so v vasi ravno praznovali njihovo fiesto. Do takrat sem bil že na nekaj fiestah, a ta je bila ena bolj divjih. Del praznovanja je bil seveda tudi velik ognjemet, ki je bil za razliko od vseh drugih, dejansko kvaliteten. Po ognjemetu se je nadaljevalo slavje v vasi. Ker sva bila oba precej utrujena, sva se namenila ven iz vasi in si našla kotiček tranvnika. Tam sva si pogrnila spalko in zadovoljeno zaspala.