Tag Archives: vreme

Let’s talk about EVS – izobraževanje na Irskem

Končno spet dogodek, na katerem sem kljub pomanjkanju spanca skakljal naokrog, kot hiperaktiven otrok.

V tednu po mladinski izmenjavi v Turčiji, o kateri sem pisal v prejšnjem zapisu, sem se oglasil v mojem domačem mladinskem centru. Namen obiska je bila evalvacija projekta. Med temeljitim izpraševanjem o izkušnji v Turčiji, je koordinatorka omenila, kako težko je reševati zagato, ko udeleženci odpovejo udeležbo. Za primer je dala tečaj, na katerega so se udeleženci prijavili pred mesecem ali dvema, izvajal pa naj bi se prihodnji vikend. Le teden ali dva pred dogodkom je nekaj izmed udeležencev odpovedalo svojo udeležbo in tako so nakopali organizatorjem kup težav. Povedala je, da je eden izmed udeležencev, ki so odpovedali iz Irske, kjer se bo dogodek dogajal. V tem primeru je višina povračila stroškov za potovanje nizka in za organizatorje je še posebej težko najti dodatne udeležence, ki bi se projektu pridružili. Kasneje pa se je spomnila, da so odpovedali tudi udeleženci iz drugih držav in da bi se mogoče lahko pridružil tudi jaz. Ko mi je omenila to možnost je bila moja prva reakcija navdušenost, takoj za tem pa sem pomislil, če je prav, da spet pobegnem v svet. Čeprav je bil začetek projekta oddaljen le nekaj dni, sem si vzel dan za premislek in trezno odločitev. Med tem smo dobili potrditev s strani organizatorjev na Irskem, da je še vedno prosto mesto in da je moja udeležba zaželena. Argumenti za udeležbo so tudi zaradi tega pretehtali argumente proti, in tako sem v četrtek kupil letalske vozovnice za let v ponedeljek.

Na izobraževanje sem se tako odpravljal v družbi dveh deklin iz Zasavja, ki pa ju prej še nisem poznal. Ena izmed njih je aktivna v Mladinskem centru Trbovlje, druga pa v Litiji. Po nekaj lovljenja s pripravami na dogodek in na Slovenski zajtrk, katerega naj bi pripravili, smo se odložili, da se ne dobimo pred odhodom. V ponedeljek smo se zjutraj odpravili proti Brniku z avtom ene od slovenskih udeleženk. Pravijo, da je prvi vtis izredno pomemben, ko spoznavaš nove ljudi in tokratni prvi vtisi so bili spet zanimivi. Zmeda z avtom, vsi brez zajtrka ali hrane za po poti, strah, da bomo zamudili in debate o najboljši poti do Brnika. K sreči smo prispeli pravočasno, tako da smo si na gorenjskem sončku privoščili sicer letališko drago kavo in čaj.

Naš cilj za ta dan je bil Shannon – mesto na zahodni obali Irske. Po pristanku v Londonu smo imeli okrog 8 ur postanka pred naslednjim letom. Ker so bile avtobusne vozovnice do centra drage, ker nismo bili prepričani, da imamo dovolj časa ter ker smo imeli s seboj nerodno prtljago, smo se odločili, da počakamo kar na letališču. Po nekaj urah posedanja, pogovarjanja o bedarijah in vsesplošnega dolgočasenja, je naš smisel za humor postajal vse bolj “poseben”. Ko smo končno dočakali let proti Irski, se nam je že vsem rahlo bledlo. Na majhnem letališču, kjer smo pristali naj bi nas pričakal organizator. Ker ga takoj še ni bilo, smo šli na zrak, kadilci pa na svoj fiks. Pred izhodom letališča smo v vetrovnem vremenu spoznali prve dve od tujih udeležencev – Finko in Estonko. Kake pol ure kasneje smo se skupaj z enim od organizatorjev po temni prazni avtocesti vozili neznano-kam. Sredi ničesar, ob neki mali transformatorski postaji nas je predal drugemu vozniku mini-bus-a. Kljub čudnem okoliščinam, se, verjetno tudi zaradi utrujenosti, nismo pretirano obremenjevali. Dobro uro po pristanku smo končno dosegli svoj cilj. V vetru in dežju smo sredi naselja nizkih stavb srečali za logistiko odgovornega organizatorja. Ta nas je napotil v naše hišice. Utrujeni in rahlo premočeni se tej ideji nismo nič kaj dosti upirali.

Zjutraj sem se zbudil v kot oblaku puhasti postelji. Čeprav se sliši pravljično, nisem spal pretirano dobro. Po zajtrku z mojima sostanovalcema, Italijanom in Turkom, smo se napotili proti glavni stavbi, kjer naj bi imeli delavnice. V svetlobi jutra smo prvič lahko dojeli, kje sploh smo. Naš dom za naslednjih nekaj dni so bile počitniške hišice v golf klubu. Kot smo spoznali v naslednjih urah in dneh, se je gostiteljska organizacija tukaj zares potrudila. V novih in lepo opremljenih stanovanjih smo bili po trije ali štirje sostanovalci, kvalitetna kosila in večerje so bila postrežena v bližnji restavraciji, okolica je bila urejena, kot se spodobi za razkošen golf klub. Poleg dejstva, da so organizatorji kvalitetno opravili delo pred začetkom projekta, so bili tudi med projektom zelo fleksibilni in ustrežljivi za različne želje udeležencev. Tudi delavnice, ki so jih vodile dve trenêrke, so bile na izredno visokem nivoju. Tekom celega dneva smo govorili o različnih delih konflikta znotraj projekta EVS. Pogovarjali smo se o strukturi projekta EVS, o dokumentaciji, ki jo je treba pripraviti, o potrebah prostovoljca, o razlogih in izvorih konfliktov, o načinih odkrivanja konflikta in možnostih reševanja. Izkušeni udeleženci so delili mnogo konkretnih primerov in videli smo, da je mnogokrat konflikt zelo zapletena uganka. Učenje v neformalni maniri je tako potekalo skoraj vsak dan od jutra do večera. Upoštevajoč veliko aktivnost udeležencev, kratke odmore, malo časa za sprostitev in druženja pozno v noč, je bil dogodek precej utrujajoč za prenekaterega udeleženca. Tudi sam sem imel kak dan, ko mi je telo dalo jasno vedeti, da toliko akcije preprosto ni navajeno. A glava se ni pustila. Spim lahko, ko pridem domov. Veliko motivacije mi je dal projekt sam in dejstvo, da je bil organiziran na takem nivoju, a še največ energije sem dobil od udeležencev in trenerjev. Oboji so bili res izkušeni in so vedeli o čem govorijo. Bili so visoko motivirani in poznali so načine dela v neformalen izobraževanju. Delavnice so tako potekale gladko in večina povedanega je bilo relavantno in aplikativno za mnoge izmed nas. Tudi v prostem času smo bili vsi zelo aktivni. Skozi pogovore so se pletla poznanstva in prijateljstva, kovala so se partnerstva organizacij v katerih smo prisotni in iskrile so se ideje za morebitne projekte. Celoten projekt se je kopal v bazenih pozitivne energije, sodelovanja in prijateljstva.

V večernih urah smo se običajno zadrževali v kateri od hišic. Že prvi večer smo si zorganizirali spoznavno zabavo in to je kljub utrujenosti ostal trend skozi cel teden. Dva večera smo začeli z zabavo nekaj milj stran od našega letovišča, kjer je bil organiziran Irski večer v tradicionalnem pub-u ali ogled podeželskega mesta in koncert skupine enega od organizatorjev. Tako smo si razširili obzorja tudi na področju kulture in običajev gostujoče države.

Po aktivnosti polnem tednu je sledila poslovilna zabava v enem izmed apartmajev. Zdelo se je, da je tema zabave zbiranje fotk z udeleženci iz vseh držav. Podelili smo si YouthPass certifikate o opravljenem tečaju in si izrekli nekaj lepih misli. Kljub temu, da smo imeli nekateri svoj prevoz proti letališču že ob 5h, se je zabava nadaljevala pozno v noč.

Sedaj sedim v domači jedilnici in srkam čaj. Po skoraj petnajstih urah spanja sem končno spet normalno funkcionalen. Dogodek je bil sicer res naporen, a dal mi je še veliko več, kot je od mene zahteval. Tekom tega tedna sem spoznal kopico res srčnih ljudi in si ustvaril prijateljstva iz lokalnega okolja in širnega sveta. V Slovenijo sem se vrnil poln novih idej in motivacije za nadaljnjo delo v mladinskem sektorju.

Kajak

V soboto sem sem se zbudil okrog 9h. S prijateljem sem bil zmenjen za izlet s kajakom in ker sem bil pozen, sem kar se da hitro zmetal potrebščine v nahrbtnik in se odpeljal proti navtičnem klubu, kjer si izposojava kajak. Kolega je bil že tam, čakal me je pripravljen na odhod. Hitro sem si pripravil kajak, veslo in rešilni jopič. Nisem pričakoval, da ga bom še kako potreboval.

Morje v zalivu je bilo relativno mirno, saj je veter je pihal iz celine. Kot prejšnjič sva odveslala proti svetilnikoma ob izhodu iz zaliva in nato naprej. Prejšnji dan sem se pogovarjal s prijatelji iz plezanja, da se lahko dobimo ob eni izmet plezalnih točk ob morju in poplezamo skupaj. Ker ni nobeden od njih potrdil, sva se odločila, da se obrneva v drugo stran ob obali Mediteranskega morja. Veslanj naju je vodilo mimo Calla Cortina-e, kjer smo uživali prejšnji dan in skakali iz visokih skal. Nato sva nadaljevala proti zalivu, kjer je pristan za naftne tankerje. Morje je sicer postajalo malo bolj živo a nič kaj posebnega. Odločiva se, da prečkava tudi ta zaliv in se odpraviva proti malemu otočku ob doku. Ob zunanjem delu visokega betonskega zidu, veslava jugo-vzhodno. Gladina morja je mirna, pod njo pa se valijo dolgi, počasni valovi visoki kake pol meta do meter. Pravi užitek. Po nekaj minutah prispeva do otočka. Včasih je bil ta otok od celine oddaljen nekaj sto metrov, sedaj pa je okrog njega zgrajen dok za ladje, ki v bližnjo rafinerijo dovažajo nafto. Med dokom in otokom je kake deset metrov širok rokav, v katerem se voda popolnoma umiri. Zavijeva v rokav in se sprostiva za trenutek. Voda je kot maslo in tudi veter ni pretirano močan. Odpraviva se okrog otoka, kjer se odpočijeva za nekaj minut. Ko se nameravava vrniti, me kolega ustavi in predlaga, da zaplujeva okrog otočka in se vrneva po drugi strani. Pogled iz rokava proti morju pa ni nič kaj privlačen. Ker je to nezavarovan južni del otočka, izpostavljen vetru, so valovi opazno večji. Kolega me vseeno pomiri, da ni nevarnosti in da se bova le malo zmočila. Tako pristanem na predlogu in odveslava proti razburkani vodi. Bolj, kot se oddaljujem od rokava, bolj zanimivo postaja morje. Valovi prihajajo iz levega boka in veter mi nosi vodo v obraz in v kabino kajaka. Nekaj časa lovim ravnotežje a očitno je, da imam več težav kot kolega. Ne traja dolgo, da podležem penastemu morju in po nekaj sekundah obupanega lovljenja ravnotežja pristanem v hladni vodi.

Odlično.

Dobro, si rečem, to je trenutek, ko je najbolj pomembna zbranost in trezne odložitve. Klub majolki adrenalina, ki se pretaka po moji krvi, se nekako uspem sestaviti. Poiščem kajak in veslo ter plastenko vode, ki sem jo imel s seboj. Vodo vržem v kabino, veslo pa zataknem za elastike, napeljane po zunanjem delu. Med tem se mi že približa kolega, za katerega je očitno, da ima več izkušenj. Povpraša me, če sem v redu. Čeprav prestrašen, mu odgovorim, da sem. Nikomur ne bo koristilo, če bo prestrašen tudi on.

Predlaga mi, da bo odpeljal moj kajak v mirno vodo, jaz pa naj poizkušam odplavati tja. Strinjam se in kaj kmalu je moj kajak privezan na njegovo ribiško nit. Odpravi se nazaj proti rokavu, kjer sva prej počivala, jaz pa se namenim plavati v isto smer. Valovi so še vedno visoki, verjetno nekje okrog dveh metrov. Morje je razburka no in močan veter situacije ne naredi prav nič bolj prijetne. Plavam stran od otoka, saj tam ni vare točke, kjer bi lahko splezal na pečino. Poizkušam ga zaobiti a vsak val me odnese nazaj, kjer sem bil pred petimi zamahi. Po kakih desetih minutah intenzivnega plavanja se premaknem za kake deset metrov. Kolega pa še vedno od nikjer. Zanimivo, da o črnih scenarijih sploh ne razmišljam. Kolega pač potrebuje malo več časa, kmalu bo prišel nazaj in me odvlekel v mirne vode, kjer bom splezal nazaj v kanu, nato pa bova odveslala nazaj domov. Preden se to zgodi, me opazi ribič iz njegove ribiške jahte. Povpraša me, če potrebujem pomoč in preden odgovorim, zanimivo, za trenutek pomislim, če pomoč zares potrebujem. Odločim se za lažjo od opcij in ga pokličem k sebi. V minuti ali dveh sem na krovu. Španec se mi smeji in me sprašuje, kaj počnem. V polomljeni španščini mu razložim zgodbo, nakar se končno prikaže kolega z drugim kajakom. Izmenjata par besed, nato pa me ribič odpelje bližje mirnemu rokavu, kjer sedaj počiva moj kajak. Skočim nazaj v vodo in vesel ugotovim, da tokrat plavanje deluje, kot predvideno. Kolega me s kajakom odvleče do prostora, kjer je na obali kajak.

Po adrenalinski izkušnji sediva na otoku. Zebe me, sonce pa se skriva za oblački. Po slabe pol ure mirjenja, predlagam, da je verjetno najbolje, da se čim prej odpraviva nazaj. Skobacam se nazaj v kanu in počakam še kolega. V mirni vodi je veslanje lahko, a kaj me čaka, ko prideva nazaj na morje? Odveslava nazaj po rokavu. Valobran, ob katerem sva veslala prej se zdi neskončno daljši. Valovi tu so le za odtenek bolj agresivni, kot prej, a tokrat prihajajo od zadaj, kar naredi kajak precej bolj nestabilen. Po nekaj minutah obvladovanja strahu in lovljenja ravnotežja  končno doseževa konec pomola. Od tu naprej sva v zalivu, valovi in veter so manjši in bolj obvladljivi. Vseeno je edina stvar na katero lahko mislim obala in sedenje na sončku, ko prideva nazaj v pristan. Do tam mine še kar nekaj časa, a brez večjih pretresov.

Po vrnitvi v pristan si na obali privoščiva pivo. Ob njem razmišljava, kako sva reagirala in kaj bi lahko izboljšala. Strinjava se, da sva se podala v razmere na katere nisva bila pripravljena, pa tudi, da sva v trenutku krize reagirala relativno trezno in pravilno. Sam sem vesel, da sem doživel še eno stresno izkušnjo v kateri sem se naučil o sebi in o morju. Razmišljam, če naj za nekaj časa opustim kajak ali naj se vrnem na vodo kakor hitro se da. Verjetno bom kmalu spet na morju, a tokrat bom verjetno bolj konzervativno ocenjeval moje sposobnosti in poizkušal ubrati varnejšo pot.

Štopanje po Irski

Spet “doma” po dobrih petih dneh popotovanja.

Tokrat me je pot vodila na Irsko. Kolega je zaključil semester študija v Glasgowu, na Škotskem in za zaključek me je povabil na obisk. Po pregledu letalskih kart se je izkazalo, da bo potreben postanek v Dublinu in tako sva se skupaj odločila, da bo lažje, če se dobiva tam. Škotska bo tako morala počakati na kako drugo priložnost.

Zaradi tega ali onega razloga sva se na pot pripravila zelo površno. Zadnji dan pred letom sva se dogovorila za prenočišče v Dublinu, pri skupnemu kolegu iz domačega mesta. Poleg tega sva imela dogovorjeno še prenočišče za zadnji večer, tega na severnem Irskem, v Belfastu. Ostale noči sva bila pripravljena improvizirati po načelu nič nas ne sme presenetiti.

V kratkem času, ki sva ga imela, sva prepotovala okrog 700 kilometrov, veliko večino od tega z avtoštopom. Držala sva se predvsem malih vasi in mest, saj sva si želela izkusiti pravo, podeželsko Irsko. Spet sem spoznal, kako je svet poln malih dobrotnikov, ki so nesebično pripravljeni priskočiti na pomoč. Štopanje po Irski je bilo precej lahkotno, edina malenkost, ki bi lahko komu šla v nos, je muhasto vreme. Na Škotskem menda pravijo, da ima dan lahko štiri letne čase in podobno vreme sva imela tudi med potjo po Irski. V enem trenutku lahko sije sonce in je prijetno toplo, nakar se pripeljejo oblaki in mrzel veter. Včasih dežuje celo iz jasnega neba.

Vesel lahko povem, da sva dosegla cilje, ki sva si jih zadala. Preživela sva nepozabnih nekaj dni in po poti spoznala mnogo čudnih karakterjev. Pobrali so naju študenti in delavci, gospodje in žene, zagreti nacionalisti in taki ki se jih politika prav nič ne tiče. Pogovori v avtih so tekli o vsemu. O težavah na severnem Irskem, o prekomerni porabi  neobdavčenega piva v Irski vojski, o gostilnah, kjer niso zamenjali miz že nekaj sto let, o ženah, ki ne bi bile vesele, če bi mož sredi noči domov pripeljal dva popotnika … Srečala sva ljudi, katerim se je najina odprava zdela naravnost neumna in take, ki jim je bil všeč najin stil. Nekaterim ni bilo nič mar, da sva se zmenila z njihovim kolegom, da lahko prenočiva v čakalnici, spet drugi so imeli slabo vest, da nama ne morejo ponuditi postelje in so nama zato v žepe rinili denar. Tako kot hrane sva se tega vedno branila, saj nisva želela bili ljudem v breme. Vseeno pa se je kdaj zazdelo, da dajanje pomoči njim prija prav toliko, kot nama prija prejemanje le-te.

Vesel sem, da sem se spet odpravil na še eno slabo planirano popotovanje. Vesel sem, da sem lahko preživel slab teden dni z dobrim prijateljem. Vesel sem, da sem spet stopil izven svoje cone udobja, tam uspel in pridobil odlično izkušnjo.

Lateen sail sailing course

Ena izmed nalog, ki so del mojega prostovoljnega dela tu v Cartageni, je tudi EVS dnevnik. Tega naj bi pisal približno enkrat mesečno. Prvih nekaj zapisov bo v angleščini, kasneje, ko se izboljšam v moji Španščini, pa upam, da bom lahko kaj napisal tudi v španskem jeziku.


This weekend Association de amigos de vela latina organized a introductory sailing course for the interested public and us, the volunteers working in the organization.

The course started on Friday evening. We were first introduced with the presentation about what the lateen sail is, where it originates from and how it developed. We briefly skimped across the history of lateen sails and their importantce in Catragena. After the introductory presentation, we took a walk into the haurbour where the association has their sailing boats stored or moored. We took a look at the different boats, the 21 palm sized, that are used for the summer regattas, and the bigger, 42 pals long sailing boats. We also mentioned that the organization is hard at work renewing some of the boats that used to be lateen sail boats before they were changed into the motor boats. After many years of using the boat as a motor boat, the owners decided to change it back to the sailing-type boat. The association is a great help with organizing and helping out with the the renewal. After the visit to the marina, we went back to the community center in Santa Lucia, where we continued our theory part of the course. We had the introduction to the techniques of sailing, the parts of the boat and the expressions used in sailing. We were also shown a couple of the basic knots that are useful for mooring the boat or other occasions.

On Saturday morning we drove to Mar menor, where the association has some more boats moored. The idea was to have the first day of sailing and then to repeat the sailing a day after. when we came there, however, it became obvious, that the weather will not be good enough to go to the sea. The wind was too strong at about 10 knots and there was  a high chance of rain. However, all the members of the course came and we did have a session with all of them. We went to the boat with which we were supposed to sail, and prepared it as if we would go for a real sail. The lateen boat requires even more preparation than a traditional sailing boat and the setup at the beginning is just as important as the knowledge about how to act in the sea. We were shown how to properly set up the sail, how, where and why to tie the ropes, how to raise up the sail and how to maneuver the boat. The whole operation actually lasts longer that I imagined and the additional explanation made it even longer. We did some dry runs and at the end we tidied the boat and put everything back to its place.

On Sunday, the third day of the course, we finally made it to the sea. The weather was looking promising, the wind was good for a beginner’s course and there was even a bit of sunshine. We have setup the boat as we learned the day before, put on the life jackets and were dragged out of marina by one of the marina staff and her orange motor boat. The wind was blowing from north-east and since we had the lateen sail on the starboard side of the boat (es.: estribor), we first sailed in a non-optimal way. One of the drawbacks of the lateen sail is that it’s not equally efficient if the wind is blowing from the port as opposed to starboard side. Depending on how you setup the sail in the beginning one of this sides will be the “bad sailing” (es.: navegar a la mala). with this technique, we sailed about half way to the biggest island in Mar menor, called Barón. Then it was time to turn. Because of the low wind, we had some troubles. The mood in the boat got a little bit tense, when it started lightly raining. But after about 10 minutes and two or three failed attempts, we finally managed. On the way back, we were using the whole potential of the sail, so we theoretically cached more wind power. After some smooth sailing, we came close to the marina. We called the lady that took us out of the marina, to come get us again, but she wasn’t answering the phone. As the rain stopped and we had time, we decided to do another zig-zag to come closer to the marina. The two turns that we had to do, went much smoother than the first one. In a coupe of minutes we were close to the gate. Now also our tow-boat-lady answered her phone and came to get us. We were on solid land in a matter of minutes. After disassembling the boat, we went for a beer and finished up the nice day.

The sailing course was nice despite a few nervous moments. The fact that it was solely in Spanish was a bit of an annoyance for me, because I picked-up less that I’d be able to if it’d be in English. However, I can understand that the paying participants have priority. Anyway, it was nice and I did learn some basics. Hopefully, during my stay here, I’ll have many more opportunities to learn about sailing (and other activities for that matter).

I was advised not to take the camera on board, so sadly, I don’t have the photos of the sailing itself.

Vreme, drugič

O vremenu sem že pisal in čeprav se v Sloveniji običajno o vremenu pogovarjaš, ko nimaš boljše teme (torej, ko si res dolgočasen), si za boljši opis stanja na Malti ta tema zasluži ponovno obravnavo.

Poletja je konec. To je počasi jasno tudi tukaj. Čeprav sem se še pred dobrim tednom sončil na plaži in se hodil ohlajati v vseeno prijetno toplo morje, je vedno bolj očitno, da so to bili res zadnji dnevi.

Pretekli meseci so bili čudoviti. Bilo je prekleto vroče in običajno tudi zelo vlažno a vedno, ko se je kdo pritoževal nad vročino, sem se mu nasmehnil v smislu “uživaj, ko imaš priliko”. Vreme je verjetno eden od bolj bedastih povodov za pritoževanje, po drugi strani pa je lahko odličen razlog za dobro voljo. Tak popoln dan je bila tudi včerajšnja nedelja. Nebo je bilo popolnoma brez oblačka in sonce je bilo prijetno toplo. S kolegom sva se dobila na kavi ob obali. Ob pomanjkanju boljših idej sva se odpeljala na drugi del otoka. Z avtomobila sva snela platneno streho, in uživala v kristalno lepem dnevu. Po dolgem času sem se za nekaj trenutkov spet počutil kot turist. Ozračje je bilo popolnoma sproščeno, brez nadležnih turistov. Tudi barve hiš in palm so se zdele drugačne, bolj žive in radostne. Čeprav sem v izletu zares užival sva se hitro vrnila domov. Sprehodila sva se po promenadi proti Pacevilu, ki se je včeraj deloval presenetljivo spokojno. Ko se nama je pridružil še tretji kolega smo si v bližnji restavraciji privoščili prigrizek. Dan se je počasi nagibal k večeru, zato sem odhitel nazaj, kjer smo bili s slovensko druščino dogovorjeni za jesenski piknik. Ko se je spustil mrak se je prav hitro shladilo in zaradi moje poletne oprave sem se namenil domov.

V več kot pol leta odkar sem tu, sem danes prvič uporabil dežnik. Ob dežju se spusti tudi temperatura ozračja in čeprav sem še včeraj hodil po otoku v kratkih hlačah,je bil pulover danes precej zaželen. Verjetno so to res poslednji dnevi dolgega in krasnega malteškega poletja.