Tag Archives: prijatelji

Skrivnosti življenja na osamljeni plaži

nekategorizirano, stari blogi, , , , , , , , , , , , , , ,

Včasih me prešine kaka misel, da bi bil počasi že čas, da si najdem resno službo, se nekje ustalim in začnem živeti “resnično življenje”. S sposobnostmi in znanjem, ki ga imam, bi verjetno lahko dobil relativno spodobno službo, mogoče celo v Sloveniji. Tako bi si lahko kdaj pa kdaj privoščil kaj več, kaj novega, boljši fotoaparat, boljše kolo, kako večerjo v fini restavraciji, bolj normalno, bolj ugledno življenje. Verjetno bi s tem osrečil marsikoga v družini, mogoče bi bilo kdaj tudi meni lažje.

Pred nekaj dnevi sem v poznih večernih urah hodil proti mestu. Namenjen sem bil na rojstno dnevno zabavo prijatelja, ki sem ga spoznal pred kakim tednom ali dvema. Ker prej nisem mislil na darilo, sem se po poti ustavil v kitajski trgovini, edini, ki je bila ob tej uri še odprta. Dva litra piva je odlično darilo, ne?

V mestu stoji stavba njegovega stanovanja. Stavbe v urejenem centru od zunaj dobro skrivajo svojo starost. A arhitektura in čar notranjosti precej jasno pove, da so ta poslopja videla že marsikaj. Po strmem betonskem stopnišču, ki se po nekje nevarno nagiba proti notranjosti, se povzpnem do zadnjega nadstropja. Malo po polnoči sem očitno ujel popoln trenutek. Torta, ki jo je kot presenečenje spekla ena od kolegic, ravno potuje iz kuhinje proti dnevni sobi. Ob tem se poje klasična rojstno dnevna pesem, tukaj, jasno, v Španski različici. Prvi pogled po starem stanovanju me preseneti. Poleg standardne ekipe, je tukaj prav tako kar nekaj ljudi čudnih starosti. Poleg slavljenčevih staršev, ki so tu ravno na počitnicah, je tu tudi mati druge prijateljice, njen prijatelj in še en par s svojo hčerko. Za njiju se izkaže, da sta lastnik stanovanja in živita v stanovanju na drugi strani hodnika. Po uvodnem petju in rezanju torte se zabava nadaljuje z petjem, igranjem kitar in plesom flamenka. Spoznam še dva Italijana, ki menda potujeta po Iberskem polotoku z avtodomom. Zabava se še bolj razživi, ko eden izmed njih poprime za kitaro, lastnik pa začne igrati na star piano, ki stoji v kotu. Vse skupaj se nadaljuje še nekaj ur, dokler se končno ne odločimo, da imajo sosedje dovolj brezplačne glasbe in poiščemo bar (ali več teh?) v mestu. Kdo ve kaj vse se je dogajalo vmes, a proti jutru se znajdemo na univerzitetnem parkirišču, kjer imata Italijana parkiran svoj dom. Ob kozarcu toplega piva in/ali vina in v družbi hiper-energičnega psa debata teče o vseh pomembnih neumnostih v življenju.

Kaj pa če mogoče ne potrebujem novih, boljših stvari?

Naslednji dan se je prebudil okrog poldneva. Če že mora biti tako, pa začnimo dan s kosilom. S prijatelji se srečamo v bližnjem navtičnem klubu, kjer si podelimo porcijo  kalamarov in palačinkam podobno ribjo jed. Srečanje je bilo dogovorjeno že nekaj dni, po spontanem čvekanju končno namenimo nekaj besed dogovorjeni temi: izletu v gore. Po pogovoru o izhodišču, prenočišču in prevozu do izhodišča, optimistično sklenem, da je planiran izlet še vedno (ali vedno bolj) v območju realnosti.

Po kosilu sem v dilemi. Dva izmed kolegov sta namenjena proti plaži, druga dva pa na koncert v center. Čeprav dvomim, da se bo koncert začel že ob petih ali šestih, kot je napovedan, se odločim za to možnost. Po vročem asfaltu ga bosi planemo proti centru.

V baru ob trgu zasedemo mizo z najboljšim pogledom na prostor, ki bo kmalu postal oder. K mizi prikaplja več in več prijateljev, na ulici pred lokalom pa Italijana iz prejšnjega večera počasi pripravljata svoje inštrumente. Nad opremo sem prijetno presenečen, poleg dobre opreme pa imata dečka tudi talent. Zvoki električnega kontrabasa, kitare, orglic in bobnov razveselijo vse prisotne. Po nekaj skladbah so vsi prisotni odličnega razpoloženja, nekateri se celo odločijo, da je ulica popoln nadomestek za plesišče. V baru se nabira vedno več ljudi in kmalu se moramo odreči eni izmed dveh miz, ki smo jih zasedli na začetku. Ob zaključku se med ljudi v imenu glasbenikov sprehodi lastnik lokala s klobukom, v katerem se nabere nekaj denarja za popotna glasbenika. Po koncertu, ki je trajal kako uro in pol se na trg spusti večer, mi pa se odločimo, da je sedaj popoln trenutek za prigrizek. Iz majhne barske kuhinje prinesejo različne španske dobrote in družba za mizo ne čaka, da bi se pohladile. Po preprosti večerji se sit in zadovoljen nad celotnim dnevom vrnem domov.

Kdo ve, če večerje v fini restavraciji niso nekoliko precenjene.

Dan zaključim z kratkim izletom v San Javier. S kolegico peljeva domov njenega prijatelja. Norčije v starem, utrujenem avtu so odličen zaključek odličnega dne.

Par dni kasneje s prijateljem sedim na osamljeni plaži par kilometrov južno od Cartagene. Po dobri uri veslanja v morskem kajaku počivava na razgreti mivki. Čeprav sva oba popolnoma trezna beseda ponovno nanese na eksistencionalne teme. Razmišljava ali je hedonističen življenjski stil, ki ga trenutno oba uživava dobro za naju na dolgi rok. Bi se morala počutiti krivo in ali bi morala več razmišljati o prihodnosti, karieri, denarju, družini? Po dosti preudarjanja in tehtanja argumentov skleneva, da dejstvo, da o tem razmišljava in govoriva kaže na to, da še vedno veva kaj je normalno življenje za večino ljudi in v tem trenutku je to dovolj. Skleneva, da se bodo pomembne stvari v življenju verjetno rešile same od sebe, tudi če se z njimi ne obremenjujeva pretirano. Seževa si v roke in si obljubiva, da se bova enkrat v naslednjem poletju podala na večdnevno popotovanje s kajakom po eni izmed velikih evropskih rek. Takrat bova verjetno ponovno primerjala svoje misli o smislu in skrivnostih življenja.

Zbogom Malta, novim dogodivščinam naproti!

nekategorizirano, , , , , ,

Danes uživam v zadnjem večeru na otoku Malta. Jutri letim proti Španiji.

Tak večer je kot naročen za kanček refleksije. Ko sem se pred skoraj desetimi meseci odpravljal proti letališču v Italiji, nisem imel pojma na kaj se podajam. Čeprav se spominjam mojih dvomov, vprašanj in zmede se v retrospektivi vse skupaj zdi tako preprosto. Na Malti sem uspel dobiti dobro službo, spoznal sem kup dobrih in zanimivih ljudi in na sploh razširil svoja obzorja.

Zadnji teden je bil še posebej sproščen. V stanovanju smo z novimi cimri veliko kuhali in dobro jedli. Vse od štrukljev, bureka, falafel štručk, in odlične italijanske hrane … S službo sem zaključil v koncu prejšnjega tedna in v teh dneh sem imel dosti časa za uživanje v februarskem soncu. V petek smo po službi s kolegi šli v bližnji bar, kjer smo se poslovili še neuradno. Po tem je sledil klasični petkov sestanek ekipe iz Couch Surfing-a in, jasno, zaključek v Paceville-u. Pred odhodom iz otoka sem moral urediti še nekaj malenkosti, ravno dovolj, da tekom tedna ni bilo dolgčas. Kot zakleto, v zadnjih tednih sem spoznal nekaj noro odbitih ljudi, od katerih se nebi želel posloviti. Pomorski biologinji iz Nemčije in Malezije, nor Hrvat, Hrvatica in Nemka, ki so nove sostanovalke v našem stanovanju, restavratorke iz Španije, Latvije in Italije … Čeprav sem vesel, da grem naproti novim dogodivščinam, mi je žal, da nisem imel več časa z njimi.

Prav tako sem imel dobro priložnost obiskat še nekaj lokacij, kjer še nisem bil. Raziskovanje zagrajenega otoka Manoel, fotografiranje Mdine, jam session v Buggibi, … Včeraj sem obiskal celo pokrito plezalno steno, kjer sem spet plezal po polletnem premoru.

Zanimivo, da se vse te zanimive stvari dogodijo tik pred odhodom. Sigurno je povod za to veliko časa, ki ga med delovnim tednom nisem imel. Mogoče pa je res tudi, da sem zaradi odhoda bolj odprt do novih poznanstev.

Od standardne ekipe – Jin-tonik time klape – se poslavljam že skoraj cel teden. Vsaj občutek imam tak. Kolega iz Madžarske je odšel nazaj domov že v torek, Finec, Avstrijec in Srbkinja ostajajo tu. Čeprav je najin odhod tudi za njih precej velika sprememba, saj so se tudi med njimi odnosi precej spremenili od poletja.

Ko sem med novoletnimi prazniki govoril z eno izmed slovenskih kolegic, so mi v spominu ostale njene besede. Deklina je veliko potovala po svetu in bila na mnogih izmenjavah in praksah. Tako si je po svetu nabrala kopico kolegov in prijateljev, s katerimi se sedaj kdaj sliši ali govori preko spleta. Priznala je, da ji ni lahko, ko na koncu pogovora z prijateljem iz Indije pride vprašanje “kdaj se bomo spet srečali”, saj ve, da do tega verjetno ne bo prišlo nikoli. Ko imaš enkrat toliko kolegov po svetu, je nemogoče ohranjati stike z mnogimi izmed njih. Vseeno verjamem, da z veseljem gleda na te izkušnje v tujini.

Toliko na kratko. Življenje v moji prvi tuji državi je bilo lepo in vesel sem izkušenj in poznanstev, katere sem tu pridobil. Veselim se tudi novih dogodivščin, ki prihajajo naproti.

Marseille in prvi dnevi v Fez-u

nekategorizirano, , , , , , , , , , ,

Četrtek je bil zanimiv dan, v službi je bilo precej delovno in čeprav sem se čez nekaj ur odpravljal na potovanje v Afriko, si nisem vzel časa niti za rezerviranje hostla.
Zvečer, po vroči debati s sostanovalko postajam precej nervozen. Bolj, kot odnos v stanovanju me skrbi, kje bom spal v naslednjih dneh. Naenkrat skrbi moja pomanjkljiva pripravljenost.  Po mnogih spontanih izletih in popotovanjih po Evropi bi se tega občutka lahko počasi že navadil. Prvič afrika, pa niti za prvo noč ne vem kje bom spal. Sicer mi je tak nacin potovanja všeč in pisan na kožo,a nestrpnosti se je vseeno težko znebiti.
Parkiram in pripravljam se nekako do pol enih, potem se spravim spat, saj vem, da bo noč kratka. Zbudim se ob 6h in se kar hitro odpravim na avtobusno. Tam spoznam, da sem avtobus ravnokar zamudil in da naslednji pelje 20 min preden se zaključi vkrcavanje na letalo. Relativno mirno najdem drugi avtobus, ki pelje do Valete, kjer pa ulovim bus do letališča. Med vožnjo se zadržim, da bi gledal na uro. Vem, da sem pozen in vem, da ne bo nič boljše, če bom nervozen. Pohitim čez pregled prtljage nato pa iščem seznam z številko mojih vrat. Na ekranu poleg mojega leta piše “closed”, napis ki povzroči rahel poskok adrenalina v mojem krvnem obtoku. Stečem do vrat. Čakalnica je popolnoma prazna, v njej so le dve letališke uslužbenki. Ena mi priteče naproti in me povpraša, če sem za Marseille. Ob mojem pritrdilnem odgovor mi pripomni, naj pohitim. Ni bilo druge, kot, da se nasmhnem in pritrdim: “jasno, saj hitim”. Na letalo sem prišel zadnji, ene izmed stopnic so že odpeljali. Vseeno nisem bil pretirano vznemirjen,kot ponavadi se je tudi tokrat izšlo.

Ko smo prispeli v Marseille, mi je v oko padel starejši možak z oguljenim nahrbtnikom iz osemdesetih. Izgledal je kot pravi popotnik. Pred izhodom iz letališča. Razmišljam, če se mi splača oditi v mesto. Imam okrog 7 ur časa. Mogoče malo manj, če za spremembo lovim naslednje letalo z nekaj rezervnega časa. Med preračunavanjem in razmišljanjem o mestu, katerega sem že spoznal, se mi pred očmi prikaže ostareli popotnik. V svoji polomljeni francoščini ga povprašam če govori angleško in kako do centra. Po kratkem premisleku mi ponudi prevoz. Med vožnjo mi v lepi angleščini pripoveduje, kje vse je potoval. V svojih 66 letih je bil na vseh kontinentih razen Avstralije (in verjetno Antarktike). Bil je tudi v Novi Zelandiji, torej precej blizu celine tam spodaj (pod katero celino spada NZ?).
Čez kake pol ure prispeva do marine, kjer me odloži. Zahvalim se in se poslovnim. Nahajam se na jugo-zahodnem delu marine, blizu starega dela mesta, pa tudi blizu muzejev, ki so bili lani zgrajeni za evropsko prestolnico kulture (Marseille  je ta naziv prevzela od Maribora). Brez plana se najprej odločim poiskali informacije kako nazaj do letališča. Po obisku v turističnem informacijskem centru se odločim za sprehod. Naporom se proti skvotu, kjer sva pred kakim letom spala s kolegico. Ob pomoči zemljevida hišo najdem,a žalostno ugotovim, da so skvot zaprli, vrata in okna pa zazidali.
Ob sprehajanju naletim se na par, ki z žongliranjem na sredi ceste zabavata na semaforju čakajoče voznike.
Preden se vrnem na letališče kupim se nekaj Maroškega denarja. Vkrcavanje na drugi let v dnevu je bilo manj hektično. Med pregledom prtljage se francoski carinik odloči, da bi mi rad pregledal nahrbtnik in mi tako razmeče prav vso prtljago. Na vprašanje, kaj je problem mi odgovori, da ni nikakršnega problema. Hvala za brezpredmetne komplikacije torej. Med čakanjem spoznam štiri Američanke, ki se odpravljajo na izlet. Prav tako se pogovarjam z Maročanko, ki se vrača domov. Upam, da mi bo lahko pomagala pri iskanju prenočišča za danes.

Let mine brez pretresljivosti. Ko pristanemo hitro ugotovim, da je tokratni izlet vseeno malo bolj resen, kot ostali. Carinski uradnik mi pomoli vprašalnik o prihodu v državo, ki naj ga rešim. Osnovni podatki o potovanju, ki pa mi skupaj z poglobljenim pregledom potnega lista dajo jasno vedeti, da sem zunaj Evrope in tudi rahlo zunaj svoje cone udobja. Odhitim proti izhodu, kjer naj bi se dobila z Maročanko in si nato delila taksi do mesta. Deklina se ne prikaže, očitno je odšla brez mene. Po nekaj minutah čakanja in stopicanja po letališču opazim skupino Evropejcev, ki izgledajo prav tako izgubljeni, kot jaz. Povprašam jih o njihovi situaciji in odgovorijo mi, da so dogovorjeni z gostiteljem, ki so ga spoznali prek Couchsurfing-a. V skupinici treh sta dva Poljaka, deklina in dečko, in en Mehikanec. Vsi trije trenutno študirajo v Franciji. Odločim se, da se jim pridružim do mesta in da povprašam njihovega gostitelja za nasvet glede prenočišča. Ko se čez čas srečamo v centru mesta me po krajšem pogovoru, ko ugotovi, kaj hočem, povabi z njimi v svoje stanovanje. Tako sem spoznal gostitelje za moje prve tri noči v Maroku.

Prvi večer preživimo v mali sobi v študentskem stanovanju. Pijemo Maroški čaj in kadimo šišo. Pridružijo se nam mnogi kolegi gostitelja. Zrak v sobi in vsi štirje Evropejci se skrivamo pod debelimi odejami. Naši gostitelji, zanimivo, hodijo naokrog v natikačih. Kljub hladnemu zraku je atmosfera med novimi prijatelji precej topla in prijetna. Spet imam občutek, da doživljam enega izmed tistih “lonely planet” trenutkov. Obdan s prijatelji, ki jih še pred parimi urami nisem poznal, v tuji deželi izkušam nora doživetja.

Večer zaključimo okrog treh zjutraj, ko se z enim od Maročanov odpravim do stanovanja njegove družine. Ostali ostanejo v sobici. Naslednji dan se izkaže, da sem dobil še boljše prenočišče, kot kolegi, ki so se zanj dogovorili. Poleg postelje mi ponudijo še zajtrk, vroč tuš je tudi luksuz, ki ga Polaki nimajo. Na koncu se stvari vedno dobro izidejo.

Tradicionalna večerja v Štokholmu

nekategorizirano, , , , , , , , ,

Nedelja, 17. avgusta je bil moj zadnji dan na Švedskem. Že nekaj tednov pred izletom, sem bil za ta dan povabljen na tradicionalno Švedsko večerjo.

Ko sva se z Natasho vrnila iz izleta po otočkih, so bile priprave že v polnem teku. Gustav in njegov kolega sta pripravljala hrano, katero smo nato nesli na zabavo. Pita z zelenjavo in jajci, jajčna solata z sardinami, ter seveda velike količine alkohola. Med pripravljanjem na odhod sem ugotovil, da imam odhod letala ob šestih zjutraj in ne ob štirih zvečer, kot sem pričakoval. Poleg tega sem imel v planu še natisniti vozovnico za avtobus. Za le to se je na koncu izkazalo, da bo ne bo potrebno, saj je bila fotografija QR kode dovolj. Ker je bilo očitno, da bom iz mesta moral odriniti direktno iz zabave, sem tudi sam spakiral moje stvari. Nato smo odrinili.

Do Hakana smo imeli namen iti z vlakom, a smo se premislili, saj je bila proga menda zaprta zaradi samomora. Tako smo se na obrobje mesta peljali z kombinacijo avtobusov in podzemne železnice. Pot je trajala kake 45 minut. Ko smo prišli do naše postaje me je presenetilo, da smo za zadnji kilometer poti potrebovali pomoč GPS-a, saj se nobeden od gostiteljevih kolegov ni spomnil prave poti do njegovega stanovanja.

Po uvodnih pripravah in pozdravnih aperitivih smo počasi začeli nositi potrebščine na mizo pred blokom. Mala miza v parku blokovskega naselja se je kmalu šibila pod težo hrane in pijače. Okrog nje se nas je posedlo okrog 10 ljudi. Večinoma so bili to prijatelji in družina našega gostitelja, midva z Natasho sva bila edina tujca. Vseeno so bili do naju zelo prijazni, večino časa so se trudili govoriti angleško. Za glasbo so prinesli tablico ter mali kitarski ojačevalec iz katerega so prihajali težko metalne melodije. Izbor glasbe mi je bil za skoraj družinsko vzdušje precej presenetljiv.

Noč se je nadaljevala z hrano in pijačo. Novinca sva bila podučena kako se jedo sladkovodni raki, po katerih je zabava poimenovana. Veliko dela in protokola za le malo mesa. Rake se je hladne. Običajno se kupi že kuhane, tako da z njimi ni veliko priprav. Ko sva se novinca učila od ene od povabljenih, so prisluhnili tudi nekateri drugi Švedi, kot da ne bi točno vedeli kako se zadeve lotiti. Nenazadnje se take zabave dogodijo le enkrat ali dvakrat na leto, ponavadi ravno v Avgustu.

Ob hrani se je jasno tudi precej pilo. Ob vsaki rundi so zapeli kako od pesmi, ki se običajno pojejo ob takih priložnostih. Le prva pesem je “predpisana” in tradicionalno se na začetku vedno poje to. Vse druge so po želji.

Večerja se je končala s sladico. Jabolčna pita in pita iz borovnic prelite s tekočo smetano sta bile odlične, zato sta prav hitro izginile. Nekje v zgodnjih urah naslednjega dne smo se prestavili nazaj v stanovanje. Moji spomini so rahlo megleni, verjetno malo zaradi alkohola, malo pa tudi zaradi utrujenosti. Taka aktivnost namreč ne pripomore pri zdravljenju prehlada.

Od mojih gostiteljev sem se poslovil sam, nekje sredi noči. Moral sem priti do glavne avtobusne postaje od kjer sem imel prevoz do letališča. Čeprav nisem imel pojma kje točno sem, sem nekako uspel najti pravi avtobus, s katerim sem se peljal do centra mesta.  Na avtobusu sem srečal Natasho in enega od povabljencev, ko sta odhajala domov. Pot nazaj do letališča in na otok je bila dolgotrajna in ne-pretresljiva.

Obiski

nekategorizirano, , , , ,

Pretekli teden je bil nor.

Tako, kot vsak drug teden sem delal po cele dneve, v službi so se kopičili roki takoj po službi pa so bili vedno aktualni kaki plani. Na obisku sem imel namreč tri prijatelje iz Slovenije. In jasno sem želel z njimi preživeti kar največ časa. Žal mi ni uspelo dobiti prostega dneva, a smo se vseeno imeli super.

Večina popoldnevom se je tako kot ponavadi začelo na plaži. Po kakem pivcu ali dveh in morebitnem plavanju smo se nekako spontano odločili za potek dogodkov. Včasih se je druženje zavleklo pozno v noč, ob dobri družbi pa seveda paše dobro pivo. Tako je bilo ta teden vsajati še posebej težko. No vsaj nekajkrat.

Ko je nastopil vikend dogajanju, jasno, ni bilo konca, vse skupaj se je le še stopnjevalo. V petek po službi smo se dobili v Msidi in se namenili direktno proti letališču. Eden od gostov je po tednu dni namreč že odhajal. Vstavili smo se še v Valeti, kjer nam je zaradi kupovanja piva skoraj uspelo zamuditi naslednji avtobus do letališča. Ko smo prišli na letališče še zadnjih par besed in poslovilna fotografija. Za pomoč smo povprašali eno od dveh turistk, ki sta tako kot mi čakali na letalo pred letališčem. Ko smo ju po kratkem pogovoru povprašali iz kje sta sta povedala, da sta Slovenki. Pojasnili smo, da vemo, kje se ta država nahaja, nato pa nadaljevali pogovor v Slovenščini.

Ena izmed deklin živi v stanovanju, katerega so njeni starši kupili tu na Malti, druga jo je prišla obiskat. Vračala se je le prijateljica, tako da smo se z Urško zmenili, da se dobimo kasneje nekje v Pacevillu.

Ker smo imeli različne plane in obveznosti smo se razšli. Kolega sta se peljala še na vzhodni del otoka, deklina in jaz pa sva (vsak po svoje) odšla domov. V roku kake ure sem namreč imel zabavo, ki so jo organizirali s strani službe. Ker takih zabav nisem vajen sem se že ob prihodu rahlo osmešil s svojo opravo: kratka majica in kratke hlače. Ostali so bili jasno oblečeni v fino večerno toaleto. Moj izgovor je bil klasičen: delam v IT-ju. Večer se je nadaljeval zanimivo, nekaj dodatnim osmešitvam se pač nisem mogel izogniti.

Okrog polnoči se je službena zabava končevala. Po neumornem čakanju taksija smo se proti Pacevillu odpeljali z enim od sodelavcev. Tam smo se našli s slovenskimi kolegi in nadaljevali večer. Spoznali smo dve Poljakinji, ki so ravno zaključevale jezikovno šolo na otoku, še zadnja zabava pred odhodom.

Kasneje smo družbo Poljakinj zamenjali za družbo Slovenk. Po nekaj druženja na obali smo se odločili, da je verjetno pametno, da večer zaključimo. Po nekakšnem naključju (ali pač ne) smo se znašli na avtobusu, ki gre na drugo stran otoka, stran od našega stanovanja, proti stanovanju naših kolegic. Tam smo ob zadnjem pivu in hladni rižoti počakali, da sonce konkretno vzide. Spat smo se spravili okrog 7h.

Spanec ni trajal neomejeno, saj naj bi ob 11h po ključe prišel lastnik stanovanja. Dekline so se namreč izselile iz stanovanja, saj so odhajale domov. Tako smo se zbudili malo pred 11-o in odšli proti plaži. Vročina po prekrokani noči ni bila najbolj prijetna, zato je ledena kava prijala še toliko bolj. Čeprav kopalk nismo imeli s seboj se vodi nismo mogli upreti. Bila je neopisljivo odlična.

Po kopanju je sledilo še eno pivce, po tem pa še eno. Nazaj proti Sliemi smo se odpravili okrog 2h, saj smo imeli ob 3 rezervacijo za kosilo. Med vožnjo z avtobusom smo se zaradi izrednih okoliščin razšli, kar je dnevu dodalo še eno lepo izkušnjo. Ker sem jih želel ujeti sem med čakanjem na naslednji avtobus štopal. Prevoz sem naprosil pri avtu, ki je stal na semaforju. Maltežani niso vajeni avtoštoparjev, zato je bilo sicer prijetno vzdušje med vožnjo prekinjeno s kakim trenutkom nerodnosti.

Ponovno smo se srečali v restavraciji v Sliemi. Tam smo pojedli res odlično in ne predrago malteško kosilo. Po kosilu smo se odpravili proti domu, kjer smo se poslovili, saj se je vsem že mudilo na letališče. Večer se je nadaljeval z mojo standardno mednarodno družbo, na plaži in ob pivu. Zaključil se je ponovno v jutranjih urah.

Današnja nedelja je bila k sreči bolj umirjena. Plani, da gremo na izlet so padli v vodo, tako da je bila to odlična priložnost za počitek in detoksikacijo.

Čeprav je bil teden in vikend naporen, sem v njemu res užival. Družba iz Slovenije me je spomnila, da živim na idiličnem otoku, kamor večina ljudi prihaja na oddih. Da tukaj uživam tudi jaz in da bi se tega lahko večkrat zavedel. Hvala za odlično družbo, moj kavč vam je še naprej na razpolago.