Tag Archives: morje

Prvomajski prazniki 2015

nekategorizirano, stari blogi, , , , , , , , , , , , , ,

Maj je najboljši mesec v letu in prvomajski prazniki so daleč najboljše počitnice v letu. Običajno v času teh praznikov pobegnem kam na tuje. Tokrat temu ni bilo tako, vseeno pa se bodo zadnji dnevi ostali v dobrem spominu.

Pred kratkim sem se končno zmigal do banke, kjer sem plačal zavarovanje za športne aktivnosti v regiji Murcije. S tem zavarovanjem imam prost vstop v športno dvorano, kjer je na voljo tudi plezalna stena. Verjetno bom med poletjem plezal večinoma zunaj, a vseeno se mi zdi to dobra naložba. Upam, da bom v naslednjih tednih plezal vsaj nekajkrat na teden. Telovadnico sem si šel v četrtek tudi ogledati in se pogovoril z nadzornikom. Mala balvanska stena je sicer stara in z improvizirano leseno podlago, a oprimki so kvalitetni. Poleg tega je menda na voljo še ena stena, katere pa še nisem videl.

Po plezanju smo imeli v navtičnem klubu otvoritev sezone. Po uradnem programu (ki je trajal pol ure in smo ga uspeli popolnoma zamuditi), smo se zapodili v brezplačno hrano in pivo. Pogovarjal sem se tudi z admiralom španske mornarice nastanjene v Cartageni (mislim, da se je predstavil, kot admiral). Po večerji smo najbolj zagnani napolnili plastenke z brezplačnim pivom in se podali proti mestu. Sledil je standardni žur, mesto se je pripravljajo la prvomajsko zabavo.

Petek se je začel bolj počasi. Po kosilu sem se sprehajal po mestu in poslušal glasbo. Na glavnih trgih so bili postavljeni odri in že tekom dneva je na njih potekal program. Na enem od prizorišč sem srečal kolegico prostovoljko iz druge organizacije v Cartageni. Z njenima prijateljema se je odpravljala proti lokalni plaži. Hitro so se odločili da me vzamejo seboj in jaz nisem ugovarjal. Po obisku pri Kitajcu, ki nam je prodal hladno pivo smo se posedeli v hipi kombi in se odpeljali do bližnje plaže. Tam smo najprej z deklinami iz mesta spili kavo (asiatico), potem pa smo se prestavili na mivko. Po sončnem zahodu nas je hlad pregnal proti domu, nato pa jasno naprej v mesto, kjer smo nadaljevali druženje nekako do jutranjih ur (seveda z obveznim kuhanjem makaronov ob 3h zjutraj v stanovanju od enega od prisotnih).

Sobota je bila odličen dan. Vreme je bilo popolno, kot naročeno za prvo regato v sezoni. Okrog navtičnega kluba je kar mrgolelo ljudi, nekateri so prišli le na kosilo, mnogo izmed nas pa je bilo tam zaradi tekmovanja jadrnic. Start naj bi bil ob 5h, a so ga zaradi izplutja ene od velikih ladji iz pristanišča prestavili za eno uro. Tokrat je tekmovalo enajst jadrnic z latinskim jadrom. Jadrnice so enaindvajset dlani dolge lesene barke z (pre)velikim jadrom. Mnoge izmed njih so v preteklosti bile namenjene ribarjenju. Posadka običajno šteje 5 članov.

Prijatelji društva, ki nismo tekmovali, tekmo pa smo si vseeno želeli ogledati od blizu, smo se posedli v motoriziran čoln in odpluli proti štartni liniji. Regata je potekala okrog 3-h boj, dve izmed njih so bile privezane v zalivu, znotraj valobrana, ena pa ob izhodu iz zaliva, med obema svetilnikoma. Pred začetkom sem slišal, da je veter precej močan in da je verjetno, da bo regata precej zanimiva. In res je bilo tako. V približno dveh urah, kolikor je regata trajala, so se v vodo prevrnile 3 jadrnice skupaj s svojimi posadkami. Zaradi velikega jadra in oblike trupa so te barke precej nestabilne. Trenutek nepozornosti in celotna posadka je mokra. Četudi je posadka dobro izurjena, ni varna pred vodo. Ena od posadk je zaradi prevrnitve namreč izgubila vodstvo. Včasih se menda celo zgodi, da od 11-ih jadrnic na cilj prispejo le 3.

Tekmovanje se je končalo praktično s fotofinišem. Po okrog 6,5 km (3,5 NM) je bila razlika med zmagovalnim in drugo uvrščenim plovilom le nekaj decimetrov. Kljub visoki tekmovalnosti in nekaj nesrečam je bilo vzdušje ob koncu zelo pozitivno.

Po lepem dnevu na vodi smo dobili še eno presenečenje. Na obisk v Cartageno sta namreč prišla kolegica in kolega iz Lorke, ki smo ju spoznali na uvodnem treningu za EVS. Skupaj smo odšli do našega stanovanja, kjer smo iz ostankov v hladilniku sestavili odlično omako za … testenine, seveda. Po večerji smo se odpravili v mesto, kjer smo spet uživali v flamenku, skupinskih plesih, živi glasbi in hladnemu pivu.

Vikend sem zaključil z izletom do Los Nietos in vasice blizu, kjer ima ena od kolegic privezan svoj čoln. Ta dan sem se povabil na jadranje po malem morju (Mar menor). Po izplutju iz pristana in dvigu jadra, mi je kmalu predala v roke krmilo in mi prepustila jadranje večji del časa. Ob enem izmed otokov sva se zasidrala in kljub temu, da to ni bilo v planu, skočila v vodo. Prijateljica, ki je bila dan prej na enem od čolnov, ki se je prevrnil, mi je povedala, da je voda tukaj precej bolj prijetna. In res je bila super. Ko sva se kasneje sušila, sva opazila, da se nisva zasidrala pretirano dobro, kar bi se lahko končalo tudi precej slabše. Kakorkoli, z jadranjem sva nadaljevala severno-vzhodno. Ko sva prišla do drugega otoka, sem predlagal, da ga obplujeva po drugi strani in se nato vrneva v pristan. Odločitev je bila sprejeta in kmalu sem spoznal, da je pri teh odločitvah dobro misliti tudi na smer vetra. Prva lekcija – plutje proti vetru je bolj dolgotrajno – je bila jasno predstavljena. Na poti okrog otoka se je povečal tudi veter in valovi, kaj je jadranje naredilo kanček bolj zanimivo. K sreči je bila jadrnica bistveno bolj stabilna, kot tekmovalne jadrnice, tako da nisva bila v resni nevarnosti.

V marino sva se vrnila po kakih 5h urah jadranja, okrog pol šestih popoldne. Od tam pa s kolesom in vlakom nazaj do Cartagene.

Raziskovanje Sierra Muela-e

nekategorizirano, , , , ,

Včeraj dopoldne smo se z družbo odpravili na sprehod v bližnji naravni rezervat. Hodili smo kake 4 ure. Diego nas je peljal do dveh plaž, zaradi časovne stiske pa smo se po počitku počasi vrnili. Prepričan sem, da ima park še dosti skrivnosti.

Vreme je bilo prijetno toplo, nekateri so se celo pritoževali nad vročino. Ko smo se vrnili je termometer v avtu kazal 26 stopinj Celzija. Menda so v poletnih mesecih taki sprehodi mogoči le pred 8 uro zjutraj ali po 6 uri zvečer.

Stolp svete Marije in modra laguna

nekategorizirano, , , , , , , , ,

Ta vikend sem ponovno dobil obisk. Spet sem vodič po otoku, včasih pa tudi prevajalec, lekarnar, logistik, in podobno.

Današnji izlet je za cilj imel enega od manjših otočkov v Malteškem otočju. Komino je otok med Malto in Gozo-m in je najmanjši poseljeni otok. Na njemu je en hotel, utrdba iz časov malteških vitezov in največkrat fotografirana laguna v državi. Vozovnico za ladjo lahko kupiš v Sliemi, se cene gibljejo nekje med 8 in 40 evrov.

Z materjo sva odšla malo pred deseto. Očeta sva zaradi zdravstvenih težav pustila na Malti. Po uvodni zmedi in paniki, da bova zamudila, sva končno ujela ladjo. Prijazen kapitan naju je na mojo željo celo počakal. Vožnja do otočka je trajala dobro uro. Najprej smo se ustavili na Gozu, kjer je del turistov odšla na ogled tega otoka. Mi smo se odpeljali nazaj do malega otočka. Po izkrcanju sva bila v dilemi: najprej voda, in nato pohod in zgodovina ali obratno? Odločila sva se za prvo opcijo, kar je bilo verjetno kar pravilna odločitev. Podala sva se proti edini vojaški utrdbi na otoku – stražnemu stolpu. Stolp je bil zgrajen v letu 1618, okrog 200 let po tem, ko so uradniki na otoku spoznali, da je to pomembna strateška pozicija za tak objekt. Z 6 metrskimi zidovi in okrog 30 ljudmi (menda pa tudi do 60) postave je predstavljal težko točko za napad.

Vstop v stolp je prost, prostovoljci, ki tam delujejo se priporočajo prostovoljnih prispevkov. Danes sta bila v stolpu starejša gospa iz Anglije in starejši Maltežan. Hitro smo se zapletli v debato in spoznal sem, da čeprav se z zgodovino ukvarjata popolnoma neprofesionalno imata kar dobro poznavanje dejstev. Prav tako sta bila zelo prijazna in vesela razložiti vse kar o stolpu vesta.

Po ogledu stolpiča, ki je med drugim bil uporabljen tudi za sceno v filmu Grof Monte Krista, sva odšla nazaj proti pristanu. Ob njem je slavna modra laguna, ki je celo leto popolnoma preplavljena s turisti. Upam si predstavljati, da je bilo danes malo bolje, čeprav sonca željnih plažnikov ni manjkalo. Plavanje v res filmsko lepem zalivu, kratko raziskovanje otočka na drugi stani zaliva, nato pa nazaj. Sonce in branje o vitezih. Po tem pa pivo in počasi prti domu.

Pred odhodom sem se še zadnjič vrgel v vodo. Tokrat je bilo to v pristanu, meda ladjami, s seboj pa sem imel masko. Prvič sem videl res veliko jato rib, precej noro doživetje. Mnoge izmed njih bi kar lepo prekrile krožnik. :)

Na poti nazaj smo se ustavili še ob jamah v severnih pečinah Komina. Nič pretresljivo posebnega, a lepi razgledi. Pot nazaj sem si krajšal z debato z turistkami iz Barcelone. Nazaj v pristanišče Slieme smo se vrnili okrog 5 in 30-e ure.

Izlet po otočju

nekategorizirano, , , , , , ,

V soboto sem se zbudil okrog 7h, bolj zgodaj, kot običajno na Malti. V planu je bil namreč izlet proti vzhodu, po otočju oz. arhipelagu Stockholma.Po jutrani rutini sem odrinil. Moj gostitelj je še vedno spal, saj je bil prejšenj večer zanj kar dolg, pa tudi sicer mu je menda primanjkovalo spanca. Zaklenem vrata in vržem ključe nazaj skozi nabiralnik.

Ob 9h smo bili dogovorjeni na postaji Slussen, od koder naj bi se z avtobusom peljali proti vzhodu. Med potjo do tja sem užival v lepem razgledu nad celotno mesto. Ker sem bil zgoden, sem dodaten čas izkoristil za zbiranje informacij. Pozanimal sem se o odhodih avtobusa in se nato vrnil na ‘zborno mesto’. Tam me je že čakala Natascha, Nemka iz prejšnjega dneva. Pričakoval sem še kopico drugih ljudi, saj sem že pred tednom prek spletne strani coucsurfing ustvaril dogodek in povabil naključne popotnike, da se pridružijo. Od 20 prijavljenih na zborno mestno ni bilo nikogar. Kasneje smo ugotovili, da zborno mestno mogoče ni bilo najbolje označeno in da se nismo dovolj točno dogovorili.

Tako sva se sama z Natašo odpeljala proti vzhodu. Vožnja z velikim mestnim avtobusom se je začela po avtocesti, po nekaj desetih kilometrih se je cesta zožila na regionalko, nato pa na malo lokalno cesto. Po kaki uri vožnje sva prispela v malo pristanišče. Le nekaj hišic, in privezov za čolne. Pogledala sva na spored in si privoščila vročo čokolado. Moje zdravje ni bilo prav nič boljše, a bi bil greh ostati doma. Čez kakih 20 minut čakanja je pripeljal čoln. Prikupna mala ladjica naju je odpeljala med majhnimi otočki, kot iz pravljice. Najin cilj je bil otok Sandhamn, kakih 40 minut stran. Za enosmerno vozovnico sva plačala 80 SEK.

Stockholmski arhipelag je največji arhipelag na Švedskem in drugi največji v Baltskem morju. Pokrajino izoblikujejo, sile po-ledenodobnega dviga (ja, vem grozen prevod tujke: “post-glacial rebound”). V zadnji ledeni dobi so tukaj pokrajino prekrivale debeli ledeniki, ki so s svojo enormno maso stisnili zemljo. Po otoplitvi so se ledeniki umaknili, zemlja pa sedaj prav počasi leze nazaj proti nebu. Tako te mali otočki na leto pridobijo približno 3mm višine.

Ko sva prispela na otoček sva se strinjala, da je najbolje, da se sprehodiva okrog. Najprej sva zavila severno, se sprehodila čez vas in kaj kmalu sva pristala v gozdu. Gozdovi v teh krajih so res lepi in čeprav je otok precej turističen in ne pretirano velik vlada v teh gozdovih nepopisen mir. Po slabi uri hoje sva se odpočila na obali. Zanimivo si je bilo predstavljati, da bodo le nekaj mesecev od danes po tej obali tekali smučarji tekači. Zakaj pa ne? Pot sva nadaljevala proti jugu. Na skrajnem koncu otoka sva naletela na malo počitniško vasico polno idiličnih hišic. V okolišu je bilo polno peščenih plaž na katerih so posedali le posamezne skupinice ljudi. O gneči kakršno poznamo na Malti ni bilo sledu. Ko sva se naveličala peska in pogleda na odprto morje sva se vrnila proti pristaniškem mestu, kjer sva začela.

Ko sva prišla nazaj me je spreletela misel, da je celotno mesto precej podobno mestecu iz serije The Prisoner. Malo sva se sprehodila po vasici nato pa pristala v marini, kjer sva si privoščila počitek na klopci. Za nekaj minut sem celo zadremal, na soncu je bila temperatura namreč ravno prava, Po dremežu sva se z so-popotnico poigravala z mislijo, da bi poizkusila uštopati eno izmed jaht nazaj do celine. Eno izmed posadk, ki se je odpravljala, sva celo povprašala, a niso bili pretirano navdušeni.

Vrnila sva se do pristana, kjer sva pogledala čase odhoda najine ladjice. Ker sva imela še precej časa, sva skočila še v trgovino po hitro malico. Mesni namaz, katerega sem kupil je bil zanimivo sladkega okusa. Nazaj do celine sva odplula z drugo ladjo, ki je bila precej večja. Cena je bila sicer za odtenek nižja, smo se pa vstavili še na enem otočku po poti. Na avtobus na drugi strani ni bilo potrebno čakati več kot 15 minut, saj imajo različni prevozniki termine prevozov sinhronizirane.

Po prihodu nazaj v mesto sva se skupaj vrnila do mojega gostitelja.