Tag Archives: hrana

Zbogom Malta, novim dogodivščinam naproti!

nekategorizirano, , , , , ,

Danes uživam v zadnjem večeru na otoku Malta. Jutri letim proti Španiji.

Tak večer je kot naročen za kanček refleksije. Ko sem se pred skoraj desetimi meseci odpravljal proti letališču v Italiji, nisem imel pojma na kaj se podajam. Čeprav se spominjam mojih dvomov, vprašanj in zmede se v retrospektivi vse skupaj zdi tako preprosto. Na Malti sem uspel dobiti dobro službo, spoznal sem kup dobrih in zanimivih ljudi in na sploh razširil svoja obzorja.

Zadnji teden je bil še posebej sproščen. V stanovanju smo z novimi cimri veliko kuhali in dobro jedli. Vse od štrukljev, bureka, falafel štručk, in odlične italijanske hrane … S službo sem zaključil v koncu prejšnjega tedna in v teh dneh sem imel dosti časa za uživanje v februarskem soncu. V petek smo po službi s kolegi šli v bližnji bar, kjer smo se poslovili še neuradno. Po tem je sledil klasični petkov sestanek ekipe iz Couch Surfing-a in, jasno, zaključek v Paceville-u. Pred odhodom iz otoka sem moral urediti še nekaj malenkosti, ravno dovolj, da tekom tedna ni bilo dolgčas. Kot zakleto, v zadnjih tednih sem spoznal nekaj noro odbitih ljudi, od katerih se nebi želel posloviti. Pomorski biologinji iz Nemčije in Malezije, nor Hrvat, Hrvatica in Nemka, ki so nove sostanovalke v našem stanovanju, restavratorke iz Španije, Latvije in Italije … Čeprav sem vesel, da grem naproti novim dogodivščinam, mi je žal, da nisem imel več časa z njimi.

Prav tako sem imel dobro priložnost obiskat še nekaj lokacij, kjer še nisem bil. Raziskovanje zagrajenega otoka Manoel, fotografiranje Mdine, jam session v Buggibi, … Včeraj sem obiskal celo pokrito plezalno steno, kjer sem spet plezal po polletnem premoru.

Zanimivo, da se vse te zanimive stvari dogodijo tik pred odhodom. Sigurno je povod za to veliko časa, ki ga med delovnim tednom nisem imel. Mogoče pa je res tudi, da sem zaradi odhoda bolj odprt do novih poznanstev.

Od standardne ekipe – Jin-tonik time klape – se poslavljam že skoraj cel teden. Vsaj občutek imam tak. Kolega iz Madžarske je odšel nazaj domov že v torek, Finec, Avstrijec in Srbkinja ostajajo tu. Čeprav je najin odhod tudi za njih precej velika sprememba, saj so se tudi med njimi odnosi precej spremenili od poletja.

Ko sem med novoletnimi prazniki govoril z eno izmed slovenskih kolegic, so mi v spominu ostale njene besede. Deklina je veliko potovala po svetu in bila na mnogih izmenjavah in praksah. Tako si je po svetu nabrala kopico kolegov in prijateljev, s katerimi se sedaj kdaj sliši ali govori preko spleta. Priznala je, da ji ni lahko, ko na koncu pogovora z prijateljem iz Indije pride vprašanje “kdaj se bomo spet srečali”, saj ve, da do tega verjetno ne bo prišlo nikoli. Ko imaš enkrat toliko kolegov po svetu, je nemogoče ohranjati stike z mnogimi izmed njih. Vseeno verjamem, da z veseljem gleda na te izkušnje v tujini.

Toliko na kratko. Življenje v moji prvi tuji državi je bilo lepo in vesel sem izkušenj in poznanstev, katere sem tu pridobil. Veselim se tudi novih dogodivščin, ki prihajajo naproti.

Hrana

nekategorizirano, ,

Zapis o hrani se spravljam pisat že nekaj mesecev. Nekako se nisem še počutil dovolj kredibilnega za to temo ali pa nisem imel dovolj materiala ali pa je je bil na pladnju kak drug izgovor. OK, poizkusimo …

V prvih tednih, ko sem prišel na Malto, je bila moja dieta precej vegetarijansko obarvana. Mesa nisem potreboval, nisem si ga pretirano želel, po drugi strani pa me je odbijalo zamrznjeno meso. Nekako mi ni bilo videti preveč dobro, kvalitetno ali zdravo. Mesnic, kot jih poznamo v Sloveniji ni veliko. Najdeš jih v večjih supermarketih, a vseeno se zdi, da se večino mesa proda v zmrznjeni obliki. Verjetno je to daleč najbolj praktično zaradi stalno visokih temperatur. Zanimivo je tudi, da skoraj podobno težko, kot dobro mesnico v mestu najdeš dobro ribarnico. Pričakoval bi namreč, da je pomemben del hrane otočanov, morska hrana. Dejansko je le nekaj vasic na otoku značilno ribiških. Masarxlok je sigurno ena izmed njih, nedeljski ribji trg je verjetno največji na otoku in prav zanimiva za ogled.

Malteška hrana ima veliko značilnosti uvoženih iz Italije in Anglije. Tradicionalno značilen je malteški zajec, ki je bil pred stoletji kmetom prepovedana hrana in prav zaradi tega velika poslastica. Kot sem omenil v enem od prejšnjih zapisov, so Maltežani nori lovci na ptice in zaradi tega hobija so nekatere vrste resno ogrožene. Seveda se ulovljene ptice znajdejo na krožnikih. To se mi je dogodilo le enkrat, ko sem si privoščil večerjo v eni od malteških restavracij in naročil tradicionalno jed, katere imena nisem razumel. Poleg zajca, konja in ptic, sem prvič na Malti poizkusil tudi polže, ki so tudi ena od lokalnih specialitet. Tokrat so bili pripravljeni v odlični omaki v eni izmed boljših restavracij z malteško hrano. Tudi hobotnice še nisem poizkusil, dokler nisem prišel na otok. To sem jedel v italijanski restavraciji v Valeti.

Ko pišem o prehrani nikakor ne smem pozabiti na malteške pasticerije. To so male prodajalne slanih prigrizkov, katere najdeš povsod po otoku. Pastici so majhni žepki iz listnatega testa, polnjeni z Rikoto (mladi sir) ali z polnilom iz špinače in graha. Poleg tega v vitrinah teh prodajaln najdeš še druge slane prigrizke, prevladujejo pa tisti iz listnatega in krhkega testa. Torej so vsi te jedi precej mastne. To velja precej splošno za malteško kuhinjo. Veliko je ocvrte in nasploh težke hrane. To se jasno vidi tudi na oblinah Maltežanov.

Moja dieta se je po uvodnem mesnem premoru vrnila v ustaljene tirnice. Tekom tedna imam ponavadi tri obroke; zajtrk pred službo, kosilo med pavzo in večerjo, ko se vrnem domov. Zajtrk je ponavadi kruh, jogurt, marmelada, jajca ali kaj podobnega. Dostikrat se zgodi, da si pred odhodov v službo skuham kosilo. Že od malih nog imam rad testenine in se mnogokrat znajdejo na mojem krožniku. Zdi se mi, da sem precej zmanjšal porabo krompirja, ki sem ga v Sloveniji pojedel veliko. Po drugi strani pojem precej več kuskusa. Z hladnejšimi mesece si bom verjetno večkrat skuhal tudi kako enolončnico ali kako podobno jed.

Kadar kosila nimam s seboj v službi (kar je dvakrat ali trikrat na teden) jem zunaj. Včasih je to pogrej in pojej varianta iz bližnje trgovine, včasih grem na zavitek v bližnjo prodajalno, včasih v drugo restavracijo, kjer za le dva evra nudijo testenine različnih variantah in druge (lokalne) jedi. Redkeje si s sodelavci privoščim resno kosilo v pravi restavraciji.

Med poletjem smo si s prijatelji tudi med tednom velikokrat privoščili večerjo v kaki od restavracij, ko smo se zvečer odpravljali iz plaže. Sedaj smo se začeli obnašati bolj varčno, verjetno predvsem zato, ker se redkeje srečujemo na plaži. Vseeno si med vikendom večkrat privoščimo skupni obrok.

V zadnjih tednih smo začeli s skupnimi večerjami pripravljenimi doma, kar je odlična ideja. Zdrava, družabna in poceni.

Kolesarjenje – dopolnilo

nekategorizirano, , , , , , ,

Še en vikend poln doživetji. Včeraj sem se prvič odkar sem na otoku namenil na športno kolesarjenje. Običajno sem kolo uporablal le kot prevozno sredstvo, bil sem prepričan, da na Malti ni mogoče uživati v športnem kolesarjenju. Še ena stvar glede katere z veseljem spremenim mnenje.
Na pot sva se podala z deklino iz Avstrije, ki je tu na praksi. Dela kot športna fizioterapevtka v bolnici. Tudi sama ima zelo rada šport in takoj, ko sem jo spoznal, sem vedel, da jo bom težko dohajal.
Po plačinkastem zajtrku z njo in njeno cimro sva odrinila okrog 11h. Septembersko vreme je bilo popolno za šport, bilo je rahlo oblačno in ne prevroče za dan na prostem. Iz Gzire sva se namenila proti zahodu, v hrib. Kaj kmalu sva našla malo cesto, ki za razliko od povprečne Malteške ceste, ni bila prenatrpana z avtomobili. Izgubljala sva se po hribčkih in dolinah severno-zahodne Malte, vsak vzpon je bil poplačan z novim razgledom. Včasih sva se med raziskovanjem vasic popolnoma izgubila ali pa sva izbrala cesto, ki se konča na njivah in vrtičkih. Tako sva se morala dostikrat obrniti a naju to ni dosti motilo. Po neštetih vzponih in spustih sva prišla do Melihe. Pod hribom se je razpostirala največja malteška peščena obala, ki se je sedaj počasi le reševala trum turistov. Po spusti sva zavila južno, do Popajeve vasice. Tam sva imela kratek počitek. Da se morava premakniti naprej nama je postalo jasno, ko so začeli z neverjetno nadležnim programom za otroke. Pot naju je ponovno peljala v hrib, proti severu. Pred spustom sva se povzpela še do rdečega stolpa, ki je bil pomemben del obrambne linije v času Malteških vitezov. Ogledala sva si stolp nato pa povprašala za pot naprej. Oba sva bila že precej lačna, tako da bi bila vesela kake trgovine. Nadaljevala sva proti klifom na jugu. Na tej točki so bile ruševine ameriškega radarja, uporabljenega v 2. vojni. V upanju, da lahko narediva krožno pot po tem delu otoka, sva se spustila proti Prety bay-u, nato pa severno proti hotelskim komleksom. Tam sva spoznala, da se cesta spet nenadoma konča in kot kazen sva dobila še en vspon. Namenjena sva bila do skrajne severne točke otoka Malta. Pred tem sva imela kratek počitek še na rtu nad zalivom Melihe. Jaz sem želel videti brezno, ki naj bi se nahajalo na severnem delu. Po nekaj izkanja sva ga našla, za presenečenje pa sva dobila še “morski gezir”. Ta del je očitno prepreden z jamami. Ena izmed njih ima očitno odprtino do morja pov vodo. Ko morje zavalovi se jama napolni z vodo in ko zmanjka prostora izbruhne kot gezir visoko v zrak. Rezultat je prav lep spektakel narave dodatno okrašen z mavrico, če ga opazuješ iz prave strani.
Po doseženem cilju sva se ohladila v morju. Voda je bila precej kalna in polna trave, kar je precej neobičajno za Malto. Tudi obala ni bila kaj prida. Table so oznanjale, da je plaža prijazna psom, žal pa psi (in njihovi lastniki) niso bili pretirano prijazni do ljudi. Vseeno je ohladitev prekleto prijala. Sedaj sva bila oba že precej utrujena in lačna. Razmišljala sva, da bi se ustavila na plaži in poizkala kaj za prigriznit. Namesto tega sva si po poti odtrgala nekaj plodov kaktusa in pojedla le te. Precej sladki sadovi, le koščic so polni. Po kratkem krepčilu sva se odločila, da večerjava doma. Do doma je bilo kar daleč. Zaradi utrujenosti, pa tudi zaradi pozne ure sva se odločila, da jo ubereva kar po glavni cesti. Vožnja po njej res ni bila najbolj prijetna, je pa vsaj hitreje minila. V zadnjem delu poti sva uživala še v sončnem zahodu, ki se po nekaj tedenskem premoru spet ni skrival za oblaki. Domov sva prišla okrog pol osmih.
Po tušu smo se dobili še za drugi epski obrok dneva. Za večerjo smo skuhali špagete in pikantno omako. Čeprav smo računali še na četrto sostanovalko, smo sami pojedli vse.
Dan sem zaključil na pivu s kolegom iz Estonije. Tokrat sem si pivo res zaslužil.