Kuća-posao

V zadnjih tednih spet živim življenje, kot ga izkuša večina mojih vrstnikov in starejših. Veliko večino časa namreč preživim v službi.

Po kakih dveh mesecih pohajanja po Aziji sem si želel malo bolj umirjenega in ustaljenega življenja, nenazadnje pa me je k tem motivirala tudi finančna situacija. V Christchurchu, kjer živim zadnjih 6 tednov je večino začasnega dela povezanega z gradbeništvom. V prvih tednih sem imel z iskanjem dela nekaj težav, saj sem slišal, da lahko delo najdeš v nekaj dneh. Dejansko so mi na mnogih agencijah povedali, da je začetek januarja čas zatišja in da se več delovnih mest odpre kasneje. In res mi je kasneje uspelo dobiti delo preko ene izmed zaposlitvenih agencij. V štirih tednih in pol sem delal na štirih lokacijah za tri različna gradbena podjetja. Delo je preprosto, bolj z rokami, kot z glavo, kot bi za gradbeništvo pričakoval. Med pavzami sem izpostavljen preprostemu delavskemu razmišljanju in (včasih tudi na lastni koži) njihovim potegavščinam.

Na prvi lokaciji smo podirali stavbo, ki jo bodo zaradi potresne škode ponovno zgradili (tokrat na drugi lokaciji), na drugi smo pripravljali teren za vlivanje temeljev, pri tretji sem urejal teren okrog novogradnje in pri zadnji, najbolj dolgočasni službi, sem zadolžen za vožnjo dvigala.

Delo in delavno okolje, pričakovano, ni najbolj stimulativno za intelektualni ali osebnostni razvoj, sigurno pa je bolje, kot ležati doma. Mislim tudi, da v tem okolju spoznam bolj pravo Novo Zelandijo, kot če bi dobil zaposlitev v hostlu ali računalniškem podjetju. Sicer pa bo verjetno čas tudi za to. Tedni so tako precej monotoni in dolgočasni, vikendi pa minejo prehitro. Tolažba je stanje na računu, ki mi vedno bolj daje upanje za možnost ponovne avanture.

Leave a Reply

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.