Maj je najboljši mesec v letu in prvomajski prazniki so daleč najboljše počitnice v letu. Običajno v času teh praznikov pobegnem kam na tuje. Tokrat temu ni bilo tako, vseeno pa se bodo zadnji dnevi ostali v dobrem spominu.
Pred kratkim sem se končno zmigal do banke, kjer sem plačal zavarovanje za športne aktivnosti v regiji Murcije. S tem zavarovanjem imam prost vstop v športno dvorano, kjer je na voljo tudi plezalna stena. Verjetno bom med poletjem plezal večinoma zunaj, a vseeno se mi zdi to dobra naložba. Upam, da bom v naslednjih tednih plezal vsaj nekajkrat na teden. Telovadnico sem si šel v četrtek tudi ogledati in se pogovoril z nadzornikom. Mala balvanska stena je sicer stara in z improvizirano leseno podlago, a oprimki so kvalitetni. Poleg tega je menda na voljo še ena stena, katere pa še nisem videl.
Po plezanju smo imeli v navtičnem klubu otvoritev sezone. Po uradnem programu (ki je trajal pol ure in smo ga uspeli popolnoma zamuditi), smo se zapodili v brezplačno hrano in pivo. Pogovarjal sem se tudi z admiralom španske mornarice nastanjene v Cartageni (mislim, da se je predstavil, kot admiral). Po večerji smo najbolj zagnani napolnili plastenke z brezplačnim pivom in se podali proti mestu. Sledil je standardni žur, mesto se je pripravljajo la prvomajsko zabavo.
Petek se je začel bolj počasi. Po kosilu sem se sprehajal po mestu in poslušal glasbo. Na glavnih trgih so bili postavljeni odri in že tekom dneva je na njih potekal program. Na enem od prizorišč sem srečal kolegico prostovoljko iz druge organizacije v Cartageni. Z njenima prijateljema se je odpravljala proti lokalni plaži. Hitro so se odločili da me vzamejo seboj in jaz nisem ugovarjal. Po obisku pri Kitajcu, ki nam je prodal hladno pivo smo se posedeli v hipi kombi in se odpeljali do bližnje plaže. Tam smo najprej z deklinami iz mesta spili kavo (asiatico), potem pa smo se prestavili na mivko. Po sončnem zahodu nas je hlad pregnal proti domu, nato pa jasno naprej v mesto, kjer smo nadaljevali druženje nekako do jutranjih ur (seveda z obveznim kuhanjem makaronov ob 3h zjutraj v stanovanju od enega od prisotnih).
Sobota je bila odličen dan. Vreme je bilo popolno, kot naročeno za prvo regato v sezoni. Okrog navtičnega kluba je kar mrgolelo ljudi, nekateri so prišli le na kosilo, mnogo izmed nas pa je bilo tam zaradi tekmovanja jadrnic. Start naj bi bil ob 5h, a so ga zaradi izplutja ene od velikih ladji iz pristanišča prestavili za eno uro. Tokrat je tekmovalo enajst jadrnic z latinskim jadrom. Jadrnice so enaindvajset dlani dolge lesene barke z (pre)velikim jadrom. Mnoge izmed njih so v preteklosti bile namenjene ribarjenju. Posadka običajno šteje 5 članov.
Prijatelji društva, ki nismo tekmovali, tekmo pa smo si vseeno želeli ogledati od blizu, smo se posedli v motoriziran čoln in odpluli proti štartni liniji. Regata je potekala okrog 3-h boj, dve izmed njih so bile privezane v zalivu, znotraj valobrana, ena pa ob izhodu iz zaliva, med obema svetilnikoma. Pred začetkom sem slišal, da je veter precej močan in da je verjetno, da bo regata precej zanimiva. In res je bilo tako. V približno dveh urah, kolikor je regata trajala, so se v vodo prevrnile 3 jadrnice skupaj s svojimi posadkami. Zaradi velikega jadra in oblike trupa so te barke precej nestabilne. Trenutek nepozornosti in celotna posadka je mokra. Četudi je posadka dobro izurjena, ni varna pred vodo. Ena od posadk je zaradi prevrnitve namreč izgubila vodstvo. Včasih se menda celo zgodi, da od 11-ih jadrnic na cilj prispejo le 3.
Tekmovanje se je končalo praktično s fotofinišem. Po okrog 6,5 km (3,5 NM) je bila razlika med zmagovalnim in drugo uvrščenim plovilom le nekaj decimetrov. Kljub visoki tekmovalnosti in nekaj nesrečam je bilo vzdušje ob koncu zelo pozitivno.
Po lepem dnevu na vodi smo dobili še eno presenečenje. Na obisk v Cartageno sta namreč prišla kolegica in kolega iz Lorke, ki smo ju spoznali na uvodnem treningu za EVS. Skupaj smo odšli do našega stanovanja, kjer smo iz ostankov v hladilniku sestavili odlično omako za … testenine, seveda. Po večerji smo se odpravili v mesto, kjer smo spet uživali v flamenku, skupinskih plesih, živi glasbi in hladnemu pivu.
Vikend sem zaključil z izletom do Los Nietos in vasice blizu, kjer ima ena od kolegic privezan svoj čoln. Ta dan sem se povabil na jadranje po malem morju (Mar menor). Po izplutju iz pristana in dvigu jadra, mi je kmalu predala v roke krmilo in mi prepustila jadranje večji del časa. Ob enem izmed otokov sva se zasidrala in kljub temu, da to ni bilo v planu, skočila v vodo. Prijateljica, ki je bila dan prej na enem od čolnov, ki se je prevrnil, mi je povedala, da je voda tukaj precej bolj prijetna. In res je bila super. Ko sva se kasneje sušila, sva opazila, da se nisva zasidrala pretirano dobro, kar bi se lahko končalo tudi precej slabše. Kakorkoli, z jadranjem sva nadaljevala severno-vzhodno. Ko sva prišla do drugega otoka, sem predlagal, da ga obplujeva po drugi strani in se nato vrneva v pristan. Odločitev je bila sprejeta in kmalu sem spoznal, da je pri teh odločitvah dobro misliti tudi na smer vetra. Prva lekcija – plutje proti vetru je bolj dolgotrajno – je bila jasno predstavljena. Na poti okrog otoka se je povečal tudi veter in valovi, kaj je jadranje naredilo kanček bolj zanimivo. K sreči je bila jadrnica bistveno bolj stabilna, kot tekmovalne jadrnice, tako da nisva bila v resni nevarnosti.
V marino sva se vrnila po kakih 5h urah jadranja, okrog pol šestih popoldne. Od tam pa s kolesom in vlakom nazaj do Cartagene.
