Tag Archives: počitnice

Hamam

nekategorizirano, , , , , , , , ,

Tretji dan sem imel v planu obisk hamam-a. Za to Maroško savno sem izvedel ob gledanju popotniške oddaje Globe Tracker in čeprav je zadeva izgledala rahlo boleče, sem jo moral uvrstiti na moj seznam stvari za Maroko.

Po poznem bujenju in spet odličnem zajtrku smo se odpravili v našo stalno zbirno točko – študentsko sobico. Tam smo se zmenili, da smo vsi zainteresirani za hamam in da to ni le moja želja. Z mojim gostiteljem sva odšla nazaj do doma, kjer sva pripravila vse potrebščine – brisače, kopalke in mandarine. Ponovno smo se dobili v bljižnji kavarni, kjer so Evropejci imeli svoj zajtrk. Temu je sledilo veliko čakanja. Čakali smo na sestro od enega izmed gostiteljev, ki naj bi bila v družbo Poljakinji. Čakali smo zdaj na enega, zdaj na drugega gostitelja. Nato smo šli do trgovine, kjer smo kupili milo (posebno za hamam) kjer je sledilo še nekaj čakanja. Med čakanjem je eden od kolegov Maročanov razlagal, kako je v hamam-u vroče in naj kupimo nekaj mandarin, če nismo prepričani, če bomo zdržali. Ideja se mi je zdela smešna in pomislil sem, da nam le želi spet prodati. Potem pa sem se spomnil, da sva mandarine z mojim gostiteljem vzela doma in da očitno to res deluje (ali pa le verjamejo, da deluje in deluje le placebo).

Končno smo se zbrali vsi in se napotili čez cesto do poslopja. Od zunaj Hamam izgleda kot navadna stanovanjska stavba, le da ima ob eno od zunanjih sten streseno veliko kopico lesa za kurjavo. Ob vhodu je mala prodajalna vstopnic. Mi smo za vstop plačali približno 5 evrov. Zdi se, da so nam jih prodali dražje, saj sem kasneje slišal, da je vstopnina lahko tudi le en evro. Kakorkoli.

Savne za ženske in moške so seveda ločene, zato smo se poslovili od naše kolegice, ki je odšla v zgornje nadstropje, mi pa smo nadaljevali v sobo v pritličju. Prva soba v katero smo prišli je bila garderoba. Popolnoma preprosta a vse, kar potrebuješ: klop za počitek po savni, obešalnike za oblačila in garderoberja, ki je skrbel za oblačila vseh, ki so bili v savni. Na klopcah je sedelo in ležalo nekaj mož in dečkov, ki so ravno prišli iz vročega dela. Nekateri so se le sproščali, drugi so počasi grizljali mandarine, katere so prinesli s seboj. Ko smo se preoblekli smo vstopili v savno. Celotno pritličje je bilo razdeljeno v štiri sobane. Prva, ki je služila, kot vetrolov, predprostor, je bila mala, le nekaj kvadratnih metrov. Iz nje je bil vhod v toaleto in v prvo večjo sobano. Ta je imela visok strop, velika pa je bila kakih 5 krat 15 metrov. Luknja v steni (kjer bi lahko bila vrata) je vodila v drugo in nato v tretjo sobano istih dimenzij. Sobane so se stopnjevale po temperaturi, najhladnejša pri vhodu in najbolj vroča bolj v notranjosti. Vse večje sobice so imela le mala okna skozi katera je prihajala medla svetloba. Tla so bila nagnjena k sredini vsake sobe, kamor se je stekala voda.

V vsaki izmed sob sta iz stene štrleli dve cevi, iz ene si si lahko natočil vročo vodo (ki je bila praktično vrela) in mrzlo vodo. Če nisi s seboj prinesel svojega vedra, si ga lahko vzel pri vhodu. Najprej smo napolnili vsa vedra z precej vročo mešanico vrele in hladne vode in jih odnesli v sredinsko sobano. To delo je bilo precej pri taki temperaturi kar naporno. Po tem smo se zmočili in okopali. Sledilo je mazanje z posebnim milom, ki smo ga poprej kupili v trgovini. Milo je bilo čudnega vonja a vseeno je imelo nekakšen osvežujoč učinek. Drugi Maročani v savni so si prav tako milili telo, se spirali z vodo, si čistili celo telo, od pet pa do zob. Nekateri so le poležavali po tleh in se sproščali.

Miljenju in spiranju je sledilo odstranjevanje odmrle kože. Nekako tako, kot to poznamo v centralni Evropi za trdo kožo na nogah so to Maročani počeli za celotno telo. S seboj so prinesli rokavice narejene iz grobega materiala. In pristop do čiščenja ni prav nič nežen. Drgnjenje hrbta je bilo rahlo boleče, a ko se je kolega spravil na dele telesa z bolj nežno kožo, sem moral kar malo stisniti zobe. Po kakih desetih minutah mučenja smo zaključili z vedrom vroče vode na glavo. Po tej terapiji je bila naslednje dni moja koža kot dojenčkova ritka. :)

Omembe vredna je še Maroška masaža, katere pa nisem izkusil na lastni koži. Prav tako, kot drgnjenje masaža ni videti prav nič prijetno. Glavni namen, kot sem opazil, je raztegniti vse zategle mišice in to počno zelo energično. S prijemi, ki bi jih pričakoval od kakih rokoborcev je celotna masaža videti prav brutalno.

Celotna situacija v savni, od vročih soban polnih prepoteni mož do čiščenja v parih do sado-mazohistične masaže bi v zahodni družbi lahko nosila precej močan gejevski prizvok. A tu se več kot očitno nihče ni obremenjeval z takimi banalnostmi.

Po savni smo odšli na čaj v bližnjo gostilno, nato pa v staro mesto na koncert afriške glasbe. Po koncertu smo še povečerjali in se sprehodili čez mesto ob obzidju do kraljeve palače. Večer smo ponovno zaključili v mali študentski sobici.

Otok v temi

nekategorizirano, , , , , , , ,

Tako, kot že tolikokrat prej je bil včeraj po službi spet čas za plažo. Dobil sem se z Joakimom, enem od članov stalne zasedbe. Malo morja, veliko sonca in čas hitro mine. Popoldne so še dodatno polepšale dve deklini, ki sta po obali delili brezplačne objeme.

Kar hitro se je dan nagnil na večer. Sprehodila sva se po promenadi, nato pa po pivce in spet proti plaži. Debata je tekla o zimi na Malti o potovanju po svetu o življenju v drugih državah, o delu med potovanjem in tako naprej. Zanimivo debato je prekinil oglušujoči hrup. Zvok bi izredno težko opisal, mogoče bi bil najboljši opis zvok ponorelega Geigerjevega števca. Že pred tem, na prvi plaži sva bila prisiljena poslušati zvok alarma, ki kar ni in ni utihnil. Potrudila sva se ignorirati ves hrup in nadaljevati pogovor.

Kmalu nama sva se brnenja naveličala zato sva se odločila, da se premakneva. Ko sva prišla nazaj do promenade sva po nekaj minutah končno opazila, da nekaj ni kot ponavadi. Do tega trenutka se je že pošteno znočilo, a promenada ni bila, kot ponavadi osvetljena z javno razsvetljavo. Prav tako ni bilo videti luči v stanovanjih in hotelih ob obali. Očitno je v mestu zmanjkalo elektrike.

Verjetno se je tudi zaradi tega zdel večer toliko lepši. Ulice so bile polne ljudi, na promenadi se je kar gnetlo sprehajalcev. Tudi plaža je bila nabito polna, saj je teden pred Marijinim vnebovzetjem najverjetnejši čas za dopust Maltežanov. Tako je bila plaža posuta z žari, malimi zložljivimi mizicami in stoli. Dišalo je po morju in po hrani, celotno sceno pa je osvetljevala le luna in nekaj plinskih lučk. Kaka družba je pela ob kitari, večina se je le pogovarjala v soju svečk. Od časa do časa je ena izmed skupinic v zrak spustila toplozračni balon, tisti s svečo na dnu. Z Joakimom sva ugibala le kje bo balon pristal (in kateri travnik bo jutri pogorišče), a je veter vse odnesel severno, proti morju.

Počasi je nastopi čas za odhod domov. Med potjo sem opazil, da v temi ni le Sliema, temveč večino mest v okolici. Nekatera poslopja so bila osvetljena, verjetno z energijo iz lastnih generatorjev.

Ko sem prišel domov sem našel prazno stanovanje. Sostanovalci so bili zmenjeni za pijačo z enim izmed kolegov, zato sem se tudi jaz namenil ven, da jih poiščem. Med odhodom sem srečal soseda, ki sta mi povedala, da je v temi celoten otok, saj je napaka na eni izmed elektrarn povzročila preobremenitev in eksplozijo v drugi in tako sta nedelujoča oba vira električne energije na otoku. Deklina je bila malo prestrašena, situacija ji ni bila prav nič všeč.

Ob sprehodu sem srečal še dva kolega, par iz Španije. Na večerjo sta povabila dva prijatelja, a brez elektrike steklo-keramična plošča ne kuha. Nobeden izmed štirih ni izžareval posebne sreče in veselja.

Nesreča in vir slabe volje za mnoge, zame je bil ta večer eden izmed lepših. Zdelo se je, kot da se je čas za trenutek ustavil, ljudje so spet prišli na ulice, bili smo prepuščeni milosti narave. In ta večer je bila narava popolnoma milostna.