Tag Archives: morje

Poskus delovnih počitnic – Palermo

nekategorizirano, , , , , ,

Ob enih ponoči sem me je pri Jami čakal presenetljivo poln kombi. Žena me se je spet izkazala, z menoj bedela in me nato pripeljala na izhodišče. Pozdrav v slovo me je navdajal z navdušenjem nad novo izkušnjo, pa tudi s pomisleki, če spet delam napako in sebično mislim samo nase …

Tekom noči sem spal na kakih 5ih različnih krajih v 15ih različnih pozicijah. Nobena ni bila prav udobna in nobena ni trajala prav dolgo. Iz letališča sem šel do prvega avtobusa in se, brez da bi vedel kam točno zares pelje, usedel nanj. Izkazalo se je, da pelje večalimanj točno tja kamor sem bil namenjen. Izstopil sem kake 15 min hoje od moje namestitve. Zdel se mi je pravi trenutek saj je avtobus zapustilo tudi večina ostalih potnikov.

Pešpot do sobe me je peljala po ozkih ulicah mesta. Ura je bila okrog 8:30 in ulice so bile polne ljudi. Promet v teh koncih je pričakovano kaotičen in za sprehod po mestu je priporočljiva stalna opreznost. Zadnji del poti sem se sprehodil čez ulice na katerih so domačini prodajali svežo zelenjavo, ribe in sveže stisnjene pomarančne sokove. Po navadi iz študentskih let si tega nisem privoščil (vsak evro šteje), kar moram kmalu popraviti. Izgovor je bil tudi, da se mi mudi v sobo, da se pripravim na službeni sestanek čez kako uro.

V apartma sem prišel brez problemov in bil vesel, kako lepo urejen je. To bo moj dom za naslednjih pet dni. Delovni dan je stekel precej običajno, takoj ko sem od lastnika stanovanja dobil geslo za wifi. Med malico sem si sicer privoščil malo počitka, saj mi je res primanjkovalo spanca.

Ko sem končal službene obveznosti sem se navdušen odpravil ven, na raziskovanje mesta. Vesel sem bil, ko sem ugotovil, da je temperatura precej bolj prijazna, kot se je zdelo zjutraj – kapo in rokavice sem lahko pospravil v nahrbtnik. Med spontanim orientacijskim sprehodom sem dobil boljši občutek za mesto – nekateri predeli kamor sem zašel so še precej bolj divji, kot moj del mesta, ponoči se na takih ulicah verjetno ne bi počutil prav varno. Sprehodil sem se do morja in marine, med tem pa sem se ustavil v coworking baru, ki sem ga pred odhodom našel na interspletih. Pojedel sem vrhunsko baklavo in spil espresso, kot je prav. Bar je imel res dobro vzdušje, verjetno se bom kak dan še oglasil tam.

Ob obali se je dosti ljudi rekreiralo s tekom, jaz pa sem zavil nazaj proti jugu – stran od morja. Zaradi lege mesta na severni obali otoka sem bil že parkrat zmeden nad smermi neba, saj sem precej bolj vajen, da so topla mediteranska mesta na južnih obalah. Če pomislim, je bila Malta tu sicer tudi izjema.

Med vračanjem domov sem šel mimo kina in dejansko sem pomislil, da bi šel na ogled filma, ki se je vrtel dobre 2h kasneje. Na razporedu je celo pisalo, da se vrti z originalnem zvočnim zapisom in le podnaslovnjen v Italjanščini – bolj izjema kot pravilo. Odločil sem se, da grem domov in si tam raje ogledam kak dokumentarec o tem mestu ali otoku. Naletel sem na BBC-jev dokumentarec o Siciljanski hrani in sedaj sem resnično lačen in se že veselim pozne večerje.

Najboljši Božič (letos)

nekategorizirano, , , , , , , , , , , ,

Živjo!

Preteke dni upam, da si preživel_a v družbi dobrih in zabavnih ljudi, okrog katerih si lahko užival_a. Z veseljem sporočam, da sem tudi jaz praznike preživel v takšni družbi.

Blizu centra Aucklanda sedaj bivam že četrti teden. Hostel sem spoznal v začetku Novembra, ko sem dobil Obisk iz Slovenije. Tu sva prenočila le enkrat a že takrat mi je bila všeč atmosfera v hiši. Ob vrnitvi sem se presenetljivo hitro spoprijateljil z stalnimi stanovalci tu. Večina njih dela v okolici in ostaja tu več tednov ali mesecev. Hitro smo našli skupne točke in spoznali podobne navade. Odpeljali smo se na plezanje v bližnjo telovadnico, šli na sprehod do morja ali po bližnjih gričih, si delili skupen okus za glasbo in gledali bizarne angleške komične nanizanke. Izredno všeč mi je bila tudi kultura deljenja, ki je prisotna med nekaterimi gosti hostla. V to družbo sem se hitro vključil in od takrat si delimo obroke, si pomagamo pri pospravljanju posode, nakupujemo skupni alkohol in žuramo skupaj. Kolegialnost je prišla še posebej do izraza v dneh okrog Božiča, ko smo vsi kuhali skupno hrano, nato pa za veliko mizo družno pojedli praznično večerjo. In izpraznili nekaj zabojev piva, steklenic vina in žganice. V nekaterih primerih je bila kolegialnost skorajda nujna; vsak iz skupine sostanovalcev, ki dela v istem podjetju, je za prednovoletno darilo dobil celo kuhano šunko – kake 4kg mesa. Tako se je izšlo, da že slab teden dni cel hostel jé kuhano šunko (v vsaj dveh obrokih na dan).

Tudi čez dan je bilo precej veselo, ko smo se napokali v avte in se odpeljali na plažo, kjer smo ob nenavadnem božičnem podtonu uživali v soncu, morju in prijetni družbi.

Plan za naslednje dni, tedne in (celo) mesece je ostati v tem hostlu (čeprav se mnogi po novem letu odpravljajo naprej), najti redno delo in privarčevati kak dinar za nadaljne podvige.

V novem letu veliko lepega želim tudi vsem vam, popotnikom družinskim članom, prijateljem in naključnim obiskovalcem tega bloga. Srečno in lep pozdrav!

 

Lorca

nekategorizirano, stari blogi, , , , , , , ,

Ta vikend sem bil (končno) spet na poti. Tokratne potovanje je bilo kratko a prav tako zanimivo.

Tokratni izgovor za potovanje je bil obisk prijateljice, katero sem spoznal na uvodnem EVS treningu. Ta živi in dela na njenem EVS projektu v malem mestecu slabih 100 km severno-zahodno od Cartagene. Lorca je majhno in med poletjem izredno vroče mestece. Do mesteca sem šel preko Murcije, saj prevoza direktno do Lorce nisem našel. Prevoz z Blablacar-om (španski “prevoz.org”) je bil ugoden, saj sva v Murciji oba pozabila da moram plačati. Po drugi strani pa je bil avtobus do Lorce precej drag, ampak kaj češ.

Ko sem prispel, sem izstopil eno postajo prepozno. Ni se mi mudilo, tako da sem si v poletnem sončku na hitro lahko ogledal center Lorce. Stanovanje kolegice sem našel brez problema, a kaj, ko je ni bilo doma. Naključni Španec mi je posodil internet, da sem ji lahko poslal sporočilo, nato pa sem počakal v bližnjem baru. Lahko bi bilo slabše. :)

Po (odličnem) vegetarijanskem kosilu in siesti, v taki vročini namreč ne moraš početi nič konkretnega, smo se z družbo odpravili na sprehod. zapodili smo se na enega od gričev nad mestom, kjer so bile na gosto posejane male hišice. V ozkih ulicah, ki so se vile med pritličnimi hišicami se je dalo začutiti pravi duh južne Španije. Domačini vseh starosti so uživali utrip ulice. Marsikatero druščino si lahko zapazil, kako posedajo pred svojim vhodom. Tu mož in žena, tam skupina starejših mož, spet drugje gruča otrok. Večino smo le pozdravili, s kom pa smo spregovorili par besed. Ko so nas povprašali od kod prihajamo, so bili precej začudeni nad našim odgovorom, saj smo bili zares pisana druščina: Grkinja, Italijan, Armenka, Malavijka in jaz. Po dolgem sprehodu in uživanju v razgledu po razbeljeni dolini, smo se spustili do enega izmed trgov v centru mesta. Tam smo si, kot se za lep večer spodobi, privoščili pivo in tapas-e. Pridružila se nam je tudi ena od mentoric iz organizacije, kjer prostovoljci delajo. Tudi njo sem spoznal na uvodnem tečaju za EVS, tudi tam je nastopala v vlogi mentorice. Deklina je ena izmed redkih Slovenk, ki sem jih spoznal tu (v Cartageni sem srečal še dve Erazmovki, a nisem imel veliko stika z njima). V Lorci je po njenem EVSu našla službo, kasneje pa še partnerja. Sedaj že sedmo leto živi tu brez velike potrebe, da bi se vrnila v Gorico. Vseeno je vesela, ko pove, da bo čez nekaj tednov skupaj s petletnim sinom odpotovala v Slovenijo na počitnice.

Po večerji, vrnitvi domov in hitrem tušu smo se vrnili v center, saj je bila sobota zvečer. V mesto smo prišli okrog 1h, vračali smo se okrog 5h zjutraj. Ritem je tukaj precej drugačen.

Po prespanem jutru nas je zbudila vročina poldneva. Po ležernem zajtrku/kosilu smo se odločili, da gremo na plažo. Vlak je vozil precej redko in ker se nismo želeli popolnoma prepeči na soncu, smo šli z kasnejšim. V Aguilas-u, majhnem mestecu, kamor sem pred nekaj tedni odplul z ANSE, smo našli ne preveč lepo plažo. Čeprav je bila voda vroča, kot v bazenu, je osvežitev prijala.

Za pot domov, do Cartagene, sem ponovno uporabil Blablacar. Sistem tu deluje odlično, mogoče še bolje, kot Prevozi v Sloveniji. Peljal sem se z 23-letnim študentom elektrotehnike, ki še nikoli ni potoval zunaj Španije.

Kajak

nekategorizirano, stari blogi, , , , , , , , , , , ,

V soboto sem sem se zbudil okrog 9h. S prijateljem sem bil zmenjen za izlet s kajakom in ker sem bil pozen, sem kar se da hitro zmetal potrebščine v nahrbtnik in se odpeljal proti navtičnem klubu, kjer si izposojava kajak. Kolega je bil že tam, čakal me je pripravljen na odhod. Hitro sem si pripravil kajak, veslo in rešilni jopič. Nisem pričakoval, da ga bom še kako potreboval.

Morje v zalivu je bilo relativno mirno, saj je veter je pihal iz celine. Kot prejšnjič sva odveslala proti svetilnikoma ob izhodu iz zaliva in nato naprej. Prejšnji dan sem se pogovarjal s prijatelji iz plezanja, da se lahko dobimo ob eni izmet plezalnih točk ob morju in poplezamo skupaj. Ker ni nobeden od njih potrdil, sva se odločila, da se obrneva v drugo stran ob obali Mediteranskega morja. Veslanj naju je vodilo mimo Calla Cortina-e, kjer smo uživali prejšnji dan in skakali iz visokih skal. Nato sva nadaljevala proti zalivu, kjer je pristan za naftne tankerje. Morje je sicer postajalo malo bolj živo a nič kaj posebnega. Odločiva se, da prečkava tudi ta zaliv in se odpraviva proti malemu otočku ob doku. Ob zunanjem delu visokega betonskega zidu, veslava jugo-vzhodno. Gladina morja je mirna, pod njo pa se valijo dolgi, počasni valovi visoki kake pol meta do meter. Pravi užitek. Po nekaj minutah prispeva do otočka. Včasih je bil ta otok od celine oddaljen nekaj sto metrov, sedaj pa je okrog njega zgrajen dok za ladje, ki v bližnjo rafinerijo dovažajo nafto. Med dokom in otokom je kake deset metrov širok rokav, v katerem se voda popolnoma umiri. Zavijeva v rokav in se sprostiva za trenutek. Voda je kot maslo in tudi veter ni pretirano močan. Odpraviva se okrog otoka, kjer se odpočijeva za nekaj minut. Ko se nameravava vrniti, me kolega ustavi in predlaga, da zaplujeva okrog otočka in se vrneva po drugi strani. Pogled iz rokava proti morju pa ni nič kaj privlačen. Ker je to nezavarovan južni del otočka, izpostavljen vetru, so valovi opazno večji. Kolega me vseeno pomiri, da ni nevarnosti in da se bova le malo zmočila. Tako pristanem na predlogu in odveslava proti razburkani vodi. Bolj, kot se oddaljujem od rokava, bolj zanimivo postaja morje. Valovi prihajajo iz levega boka in veter mi nosi vodo v obraz in v kabino kajaka. Nekaj časa lovim ravnotežje a očitno je, da imam več težav kot kolega. Ne traja dolgo, da podležem penastemu morju in po nekaj sekundah obupanega lovljenja ravnotežja pristanem v hladni vodi.

Odlično.

Dobro, si rečem, to je trenutek, ko je najbolj pomembna zbranost in trezne odložitve. Klub majolki adrenalina, ki se pretaka po moji krvi, se nekako uspem sestaviti. Poiščem kajak in veslo ter plastenko vode, ki sem jo imel s seboj. Vodo vržem v kabino, veslo pa zataknem za elastike, napeljane po zunanjem delu. Med tem se mi že približa kolega, za katerega je očitno, da ima več izkušenj. Povpraša me, če sem v redu. Čeprav prestrašen, mu odgovorim, da sem. Nikomur ne bo koristilo, če bo prestrašen tudi on.

Predlaga mi, da bo odpeljal moj kajak v mirno vodo, jaz pa naj poizkušam odplavati tja. Strinjam se in kaj kmalu je moj kajak privezan na njegovo ribiško nit. Odpravi se nazaj proti rokavu, kjer sva prej počivala, jaz pa se namenim plavati v isto smer. Valovi so še vedno visoki, verjetno nekje okrog dveh metrov. Morje je razburka no in močan veter situacije ne naredi prav nič bolj prijetne. Plavam stran od otoka, saj tam ni vare točke, kjer bi lahko splezal na pečino. Poizkušam ga zaobiti a vsak val me odnese nazaj, kjer sem bil pred petimi zamahi. Po kakih desetih minutah intenzivnega plavanja se premaknem za kake deset metrov. Kolega pa še vedno od nikjer. Zanimivo, da o črnih scenarijih sploh ne razmišljam. Kolega pač potrebuje malo več časa, kmalu bo prišel nazaj in me odvlekel v mirne vode, kjer bom splezal nazaj v kanu, nato pa bova odveslala nazaj domov. Preden se to zgodi, me opazi ribič iz njegove ribiške jahte. Povpraša me, če potrebujem pomoč in preden odgovorim, zanimivo, za trenutek pomislim, če pomoč zares potrebujem. Odločim se za lažjo od opcij in ga pokličem k sebi. V minuti ali dveh sem na krovu. Španec se mi smeji in me sprašuje, kaj počnem. V polomljeni španščini mu razložim zgodbo, nakar se končno prikaže kolega z drugim kajakom. Izmenjata par besed, nato pa me ribič odpelje bližje mirnemu rokavu, kjer sedaj počiva moj kajak. Skočim nazaj v vodo in vesel ugotovim, da tokrat plavanje deluje, kot predvideno. Kolega me s kajakom odvleče do prostora, kjer je na obali kajak.

Po adrenalinski izkušnji sediva na otoku. Zebe me, sonce pa se skriva za oblački. Po slabe pol ure mirjenja, predlagam, da je verjetno najbolje, da se čim prej odpraviva nazaj. Skobacam se nazaj v kanu in počakam še kolega. V mirni vodi je veslanje lahko, a kaj me čaka, ko prideva nazaj na morje? Odveslava nazaj po rokavu. Valobran, ob katerem sva veslala prej se zdi neskončno daljši. Valovi tu so le za odtenek bolj agresivni, kot prej, a tokrat prihajajo od zadaj, kar naredi kajak precej bolj nestabilen. Po nekaj minutah obvladovanja strahu in lovljenja ravnotežja  končno doseževa konec pomola. Od tu naprej sva v zalivu, valovi in veter so manjši in bolj obvladljivi. Vseeno je edina stvar na katero lahko mislim obala in sedenje na sončku, ko prideva nazaj v pristan. Do tam mine še kar nekaj časa, a brez večjih pretresov.

Po vrnitvi v pristan si na obali privoščiva pivo. Ob njem razmišljava, kako sva reagirala in kaj bi lahko izboljšala. Strinjava se, da sva se podala v razmere na katere nisva bila pripravljena, pa tudi, da sva v trenutku krize reagirala relativno trezno in pravilno. Sam sem vesel, da sem doživel še eno stresno izkušnjo v kateri sem se naučil o sebi in o morju. Razmišljam, če naj za nekaj časa opustim kajak ali naj se vrnem na vodo kakor hitro se da. Verjetno bom kmalu spet na morju, a tokrat bom verjetno bolj konzervativno ocenjeval moje sposobnosti in poizkušal ubrati varnejšo pot.

Skrivnosti življenja na osamljeni plaži

nekategorizirano, stari blogi, , , , , , , , , , , , , , ,

Včasih me prešine kaka misel, da bi bil počasi že čas, da si najdem resno službo, se nekje ustalim in začnem živeti “resnično življenje”. S sposobnostmi in znanjem, ki ga imam, bi verjetno lahko dobil relativno spodobno službo, mogoče celo v Sloveniji. Tako bi si lahko kdaj pa kdaj privoščil kaj več, kaj novega, boljši fotoaparat, boljše kolo, kako večerjo v fini restavraciji, bolj normalno, bolj ugledno življenje. Verjetno bi s tem osrečil marsikoga v družini, mogoče bi bilo kdaj tudi meni lažje.

Pred nekaj dnevi sem v poznih večernih urah hodil proti mestu. Namenjen sem bil na rojstno dnevno zabavo prijatelja, ki sem ga spoznal pred kakim tednom ali dvema. Ker prej nisem mislil na darilo, sem se po poti ustavil v kitajski trgovini, edini, ki je bila ob tej uri še odprta. Dva litra piva je odlično darilo, ne?

V mestu stoji stavba njegovega stanovanja. Stavbe v urejenem centru od zunaj dobro skrivajo svojo starost. A arhitektura in čar notranjosti precej jasno pove, da so ta poslopja videla že marsikaj. Po strmem betonskem stopnišču, ki se po nekje nevarno nagiba proti notranjosti, se povzpnem do zadnjega nadstropja. Malo po polnoči sem očitno ujel popoln trenutek. Torta, ki jo je kot presenečenje spekla ena od kolegic, ravno potuje iz kuhinje proti dnevni sobi. Ob tem se poje klasična rojstno dnevna pesem, tukaj, jasno, v Španski različici. Prvi pogled po starem stanovanju me preseneti. Poleg standardne ekipe, je tukaj prav tako kar nekaj ljudi čudnih starosti. Poleg slavljenčevih staršev, ki so tu ravno na počitnicah, je tu tudi mati druge prijateljice, njen prijatelj in še en par s svojo hčerko. Za njiju se izkaže, da sta lastnik stanovanja in živita v stanovanju na drugi strani hodnika. Po uvodnem petju in rezanju torte se zabava nadaljuje z petjem, igranjem kitar in plesom flamenka. Spoznam še dva Italijana, ki menda potujeta po Iberskem polotoku z avtodomom. Zabava se še bolj razživi, ko eden izmed njih poprime za kitaro, lastnik pa začne igrati na star piano, ki stoji v kotu. Vse skupaj se nadaljuje še nekaj ur, dokler se končno ne odločimo, da imajo sosedje dovolj brezplačne glasbe in poiščemo bar (ali več teh?) v mestu. Kdo ve kaj vse se je dogajalo vmes, a proti jutru se znajdemo na univerzitetnem parkirišču, kjer imata Italijana parkiran svoj dom. Ob kozarcu toplega piva in/ali vina in v družbi hiper-energičnega psa debata teče o vseh pomembnih neumnostih v življenju.

Kaj pa če mogoče ne potrebujem novih, boljših stvari?

Naslednji dan se je prebudil okrog poldneva. Če že mora biti tako, pa začnimo dan s kosilom. S prijatelji se srečamo v bližnjem navtičnem klubu, kjer si podelimo porcijo  kalamarov in palačinkam podobno ribjo jed. Srečanje je bilo dogovorjeno že nekaj dni, po spontanem čvekanju končno namenimo nekaj besed dogovorjeni temi: izletu v gore. Po pogovoru o izhodišču, prenočišču in prevozu do izhodišča, optimistično sklenem, da je planiran izlet še vedno (ali vedno bolj) v območju realnosti.

Po kosilu sem v dilemi. Dva izmed kolegov sta namenjena proti plaži, druga dva pa na koncert v center. Čeprav dvomim, da se bo koncert začel že ob petih ali šestih, kot je napovedan, se odločim za to možnost. Po vročem asfaltu ga bosi planemo proti centru.

V baru ob trgu zasedemo mizo z najboljšim pogledom na prostor, ki bo kmalu postal oder. K mizi prikaplja več in več prijateljev, na ulici pred lokalom pa Italijana iz prejšnjega večera počasi pripravljata svoje inštrumente. Nad opremo sem prijetno presenečen, poleg dobre opreme pa imata dečka tudi talent. Zvoki električnega kontrabasa, kitare, orglic in bobnov razveselijo vse prisotne. Po nekaj skladbah so vsi prisotni odličnega razpoloženja, nekateri se celo odločijo, da je ulica popoln nadomestek za plesišče. V baru se nabira vedno več ljudi in kmalu se moramo odreči eni izmed dveh miz, ki smo jih zasedli na začetku. Ob zaključku se med ljudi v imenu glasbenikov sprehodi lastnik lokala s klobukom, v katerem se nabere nekaj denarja za popotna glasbenika. Po koncertu, ki je trajal kako uro in pol se na trg spusti večer, mi pa se odločimo, da je sedaj popoln trenutek za prigrizek. Iz majhne barske kuhinje prinesejo različne španske dobrote in družba za mizo ne čaka, da bi se pohladile. Po preprosti večerji se sit in zadovoljen nad celotnim dnevom vrnem domov.

Kdo ve, če večerje v fini restavraciji niso nekoliko precenjene.

Dan zaključim z kratkim izletom v San Javier. S kolegico peljeva domov njenega prijatelja. Norčije v starem, utrujenem avtu so odličen zaključek odličnega dne.

Par dni kasneje s prijateljem sedim na osamljeni plaži par kilometrov južno od Cartagene. Po dobri uri veslanja v morskem kajaku počivava na razgreti mivki. Čeprav sva oba popolnoma trezna beseda ponovno nanese na eksistencionalne teme. Razmišljava ali je hedonističen življenjski stil, ki ga trenutno oba uživava dobro za naju na dolgi rok. Bi se morala počutiti krivo in ali bi morala več razmišljati o prihodnosti, karieri, denarju, družini? Po dosti preudarjanja in tehtanja argumentov skleneva, da dejstvo, da o tem razmišljava in govoriva kaže na to, da še vedno veva kaj je normalno življenje za večino ljudi in v tem trenutku je to dovolj. Skleneva, da se bodo pomembne stvari v življenju verjetno rešile same od sebe, tudi če se z njimi ne obremenjujeva pretirano. Seževa si v roke in si obljubiva, da se bova enkrat v naslednjem poletju podala na večdnevno popotovanje s kajakom po eni izmed velikih evropskih rek. Takrat bova verjetno ponovno primerjala svoje misli o smislu in skrivnostih življenja.