Tag Archives: gneča

Fallas

Kot sem že omenil v enem od zapisov, sem v sredi marca obiskal Valencijo. Glavni izgovor za popotovanje je bil zaključek festivala Las Fallas. Ta je največji festival v Valencii, dogaja pa se vsako leto nekaj tednov v polovici marca. Tradicija je stara vsaj nekaj sto let. V 18. stoletju so mizarji in tesarji iz Valencie na večer godu svetega Jožefa pred svojo delavnico sežgali lesene odpadke iz delavnice in stojala za sveče, ki jih med poletnimi meseci ne bodo potrebovali več. Tekom desetletji se je običaj izoblikoval v turistično atrakcijo, kot je danes. Večina soseščin v mestu se mnogo mesecev prej začne pripravljati na festival. Delo poteka mnogo mesecev, končno pa skulpture doživijo enako usodo, kot njuni predhodniki nekaj stoletji v preteklosti.

Skulpture, ki jih te samoorganizirane lokalne skupnosti postavijo so resnično občudovanja vredne. Več deset metrov visoki kipi iz lesa in papirja so kot junaki iz novodobnih risank, živih barv in popolnih oblik. Kipi imajo ponavadi politično konotacijo, norčujejo se iz kake absurdne izjave politika, situacije v svetu, v Španiji ali na lokalnem političnem parketu. Ogromne količine materiala, časa in kreativnosti, ki so vidne na površju skulptur, pa niso poceni. Izgradnja ponavadi stane od nekaj deset tisoč evrov naprej. Izgradnja skulpture, ki je letos stala pred mestno hišo naj bi stala 170 tisoč evrov. In teh skulptur je po celotni Valencii nekje med 300 in 500.

Poleg velikanskih Fall so ponavadi še manjše skulpture, ki merijo v višino le kake dva metra. Te se imenujejo ninotos, in so bolj v domeni otrok.

V večeru 19. marca vse te umetnine, tisoče ur dela in sto-tisoče evrov izgine v plamenih. Dogodek se imenuje la crema in je res vreden ogleda.

Še ena izmed zanimivosti, ki sem jih opazil med mojim obiskom, je Valencijska obsedenost nad petardami in ognjemeti. Petarde tekom festivala uporabljajo vsi. Starši spodbujajo svoje otroke (tudi tiste, ki so ravnokar shodili) in jim delijo petarde in drugo pirotehniko. Ognjemet je del protokola pri požigu vsake izmed fall.h

Zanimivi so tudi kostumi, ki jih nosijo Valencijčani. Počasi ugotavljam, da se Španci precej radi oblečejo v tradicionalne obleke. Podobno navdušenje sem kasneje opazil tudi v drugih mestih na drugih prireditvah.

Promet na otoku

“No bus. Wait, friend,” je bil stavek ko sem čakajoč na avtobus očitno prevečkrat pogledoval na uro.

Malta je otok na katerem se ti ne sme preveč muditi. Ali povedano drugače otok na katerem si moraš za se vzeti čas. Sigurno to velja za vožnjo z avtobusi. Ta je tu precej zabavna in zanimiva če si turist, ob daljšem obdobju uporabe pa ne bi zameril človeku, ki bi do javnega prevoza dobil rahel odpor.

Avtobusi so glavno javno transportno sredstvo na otoku. Dvourna vozovnica stane 1,2€, dnevna 1,5€, tedenska pa 6,5€. Menda obstaja tudi mesečna vozovnica, ki pa stane okrog 20€. Vse razen mesečne vozovnice lahko kupiš na avtobusu. Vozovnica velja za cel otok, na Gozo-tu pa veljajo druge vozovnice (istih cen).

Sam se že odkar sem na otoku vozim z avtobusom. V teh nekaj tednih sem doživel že precej zanimivosti. Normalno je na primer, da za dobrih 15km potrebuješ uro ali celo dve vožnje z avtobusom. Večkrat se zgodi, da se morata voznika nasproti vozečih avtobusov kaj pomeniti, zato se vstavita sredi ceste in v miru poklepetata. Zgodilo se mi je celo že to, da je voznik vstavil nabito poln avtobus sredi ceste zaradi prepira z enim od potnikov (zaradi cene vozovnice, za spor je bil v glavnem kriv voznik).

Avtobusi na Malti imajo le ena vrata, spredaj pri vozniku. Vstopajoči potniki naj bi vozniku pokazali karto, nato pa se pomaknili nazaj. Potnikov je običajno preveč, zato se natlačeni kot sardine stiskajo predvsem v sprednjem delu avtobusa (ker “bomo vsi izstopili ravno naslednjo postajo”). Tako so voznikove prošnje “move back” precej pogoste. Večkrat kot ne so brez bistvenega učinka. Ko je avtobus precej poln, na postajališču pa veliko ljudi voznik ponavadi omeji določeno število ljudi, če pa je avtobus popolnoma nabit in nihče noče izstopiti pa gladko pelje mimo čakajočih. Tako večkrat vidiš presenečene in jezne obraze, ko na postaji mahajo za njihovim prevozom.

Čeprav je večina avtobusov relativno novih ni nenavadno, da se okvarijo. Nek Maltežan mi je nekoč ob čakanju na avtobus rekel, da vsak dan na cesti obtiči okrog 30 avtobusov. Mogoče je številka pretiravanje, pa vseeno. Okvare so vse-vrstne, od preluknjanih gum, do pokvarjenih STOP-signalov (ki po pol ure piskanja postanejo prekleto tečni).

Še eno zanimivo dejstvo je, da je za primerjavo s Slovenijo izredno veliko ženskih voznic. To velja tako za osebne avtomobile, ko ženske vozijo moške sopotnike, kot tudi za voznice avtobusov. Hitra in groba ocena je, da je tretjina voznikov dejansko voznic.

Na z avtomobili preplavljenem otoku je avtobus s vsemi svojimi lastnostmi najboljši način javnega transporta. Sistem mogoče res ni popoln, sigurno pa je pomemben del velikega dela populacije. In ko ti gre nora vožnja na živce ali ko že celo uro voziš 10 km se lahko tolažiš, da je vse to del kultne izkušnje po katero si prišel.