Prejšnji teden smo imeli uvodni trening za EVS. Za trening sem zvedel že, ko sem se prijavljal na projekt, a brez kakršnih koli podrobnosti. Rahlo sem bil razočaran, ko sem izvedel, da je naš tečaj le kakih 20 kilometrov stran od Cartagene. Da bi bila ironija še večja, smo na edini dan brez delavnic imeli organiziran ogled Cartagene. No ja …
Na trening smo se odpravili v ponedeljek zjutraj. Vlak nas je odpeljal v Murcija-o, kjer smo počakali na svoj avtobus, s katerim smo se odpeljali v Los Alcazares. To je malo turistično mesto, ki v poletnih mesecih verjetno poka po šivih. V februarju v mestu ni praktično nikogar, celotno mesto je kot prizor iz vesterna – mesto duhov.
Namestili so nas v lep mladinski kompleks, nekako v stilu slovenskih SŠOD-jev. V njem nismo bili edini, prostor smo si delili še z nekaj športniki različnih starosti in državljanstev.
Dogodek je imel podoben delovnik, kot vsi drugi dogodki tega formata. Delo od zajtrka pa nekako do 7h zvečer, vmes čas za kosilo in dve kratke pavze. Po večerji je sledil bolj sproščujoč program, ki se je kdaj pa kdaj zavlekel tudi do polnoči. Po tem pa jasno še pivce ali dva v lokalnem baru. Včasih smo ob vrnitvi domov nadaljevali debato še na balkonu bloka, marsikateri večer pa smo popestrili tudi s kako neumnostjo. Plavanje v ledenem morju, plezanje po balkonu, nočno raziskovanje kompleksa in podobne vragolije. Vse, kar lahko pričakuješ od skupine 30-ih mladincev in mladenk. Zaradi teh neumnosti smo se zjutraj kdaj znašli v težavah, a kaj se če. Dovolj smo stari, da smo lahko razumeli, da si pridigo zaslužimo (no, vsaj nekateri).
Na koncu se je, kot vedno, vse dobro izšlo. Dogodek smo zaključili v dobri atmosferi, in se naučili smo se precej o formalnostih EVS-a in si ustvarili smo mnoga prijateljstva. Z nekaterimi se bomo tekom našega prostovoljstva prav gotovo še srečali, saj si mnogi izmed nas želimo potovati naokrog po Španiji.
Ena izmed nalog, ki so del mojega prostovoljnega dela tu v Cartageni, je tudi EVS dnevnik. Tega naj bi pisal približno enkrat mesečno. Prvih nekaj zapisov bo v angleščini, kasneje, ko se izboljšam v moji Španščini, pa upam, da bom lahko kaj napisal tudi v španskem jeziku.
Tu je torej prvi od teh zapisov:
First week on my EVS was comfortably slow. I arrived to Cartagena on Sunday, 8th of February, late in the evening. I met one of my co-volunteers, as the second was not yet in the city. I settled into my new room and than we went out to see the city and have our first caña y tapas.
The day after my second coworker arrived. During the week we got familiar with the neighborhood that we live in, learned a little bit about Amigos de la Vela Latina, the organization that we’ll be working for and had a tour of the city.
We also had our first working experiences within the project. On Wednesday afternoon we drove to Los nientos, where our organization has some of it’s boats moored. One of them is an old fishing boat that was donated to the organization. It used to be a motor boat, but now it’s being renovated and turned into a lateen sail boat by the members of the organization. The plan is to go north with it sometime in the early spring, so it has to be ready by then. This requires some basic maintenance, like painting all parts of the boat, but also some more serious modifications. The opening where the propeller used to be has to be closed, the keel has to be lowered and strengthened, the motor and the opening that it sat in has to be closed, the mast has to be prepared and set in place … The volunteers were working on the simpler part of the operation. We had to paint the mast, the boom, the rudder and some other parts. As the whole boat is made from wood, protection against strong sun and salty watter is crucial.
On Friday, we got the second taste of our work here. We went to a local school, where we had presentations of our home countries to the kids studying there. The school is in poorer part of the city, so some of the kids there don’t have as many opportunities as the rest of us. They might not be able to afford to travel around and meet people from other nations, so this was one of the rare opportunities for them to hear about our countries directly from their citizens. It was very lovely when one of the girls came to us after presentation. She told us that she moved here from Ukraine and was thrilled about listening about our countries. This kind of feedback was a great reward for the hours spend preparing the talk.
Zadnji dan Malte je bil precej dobro ogledalo celotni zgodbi, ki sem jo pisal tukaj.
Po dopoldanskem pakiranju je sledila pijača na sončku z romantičnim pogledom na Valletto. Kolegica, s katero se nisva dobila že kar dolgo, je pravila, da se je zadnjič, ko je sedela v tej kavarni, prav tako poslavljala od kolega, ki od tedaj ne uživa več v pogledih na obsijano Valletto. Po slovesu se napotim domov, kjer zaključim s pakiranjem. Sledi večerja s sostanovalci, v istem stilu kot mnogo večerji v tem tednu: pozno a veliko in zelo okusno.
Po večerji se dobim s kolegom, ki mi je natisnil letalsko vozovnico. Pivce se jasno zavleče. Domov pridem malo čez dve, še zadnja naloga pred spanjem so sendviči za na pot. :)
Zbudim se okrog 6:30. Oblečem se in obujem, zbašem posteljnino v pralni stroj, saj moja naslednica za sobo že kak teden kampira na kavču in bo verjetno vesela čiste posteljnine. Nežno zbudim sostanovalke in sostanovalca, enega po enega, le toliko, da se poslovimo. Hrvatica in Italijan me celo pospremita do avtobusne postaje.
Na letališče prispem ob okrog 7:30, let imam ob 9:40. Šokantno veliko časa, nič kaj podobno meni. Oddam prtljago in grem do bankomata, da dvignem denar. Bankomat javlja napako, noče in noče sodelovati z menoj. Mogoče zaradi sprememb, ki sem jih delal na banki (je**ne banke!). Odlično, v Španijo letim z 4 evri in 32 centi gotovine, za kartice, katere nosim s seboj, pa ni sigurno, da delujejo. No, držimo pesti, da mi ne bo nepričakovanih stroškov preden dobim svojo žepnino.
Let iz Malte do Madrida je trajal slabe tri ure. Pot sem prespal, bral ali čez okno opazoval Španske poljane, ki so bile, kakor bi jih narisal s pastelnimi barvami. Po pristanku sem poiskal drug terminal, kjer sem se dobil z vodjo mojega EVS-a. Gladko! Kasneje spoznam še njenega moža in malo hčer.
Do Cartagene nas je ločilo še dobrih 450 kilometrov. Jah, razdalje tukaj so malo drugačne, kot na Malti. Vožnja, ki naj bi trajala okrog 4h se je zaradi postankov in rahlega izgubljanja zavlekla na okrog 6. Med potjo sem užival v prizorih neskončnih poljanah Castilla-La Mancha-e in sončnem zahodu v hriboviti pokrajini.
Do stanovanja v Cartageni smo prišli okrog 8h zvečer. Marina mi je pokazala vhod starejše hiše. Povedala mi je, da v zgornjem nadstropju stanujejo starši njenega moža, nadstropje višje pa njegov brat z družino. Ko običajno iščem stanovanje tako ponudbo takoj zavrnem, saj poznamo probleme, ki jih to lahko prinese. Ko vstopimo v stanovanje je prva stvar, katero opazim, so talne ploščice, ki so bile vgrajene verjetno nekje v šestdesetih. Tudi razporeditev sob in ostala oprema rahlo spominja na stanovanje v katerem so še pred kratkim živeli stari starši (kasneje izvem, da je dejansko bilo tako). Poleg vsega so prve dve sobi v kateri mi uide pogled polni razne krame in ne v najlepšem redu. Zdi se, da bom živel v kanček nižjem standardu, katerega sem vajen. Po tem presenečenju spoznam dečkota z rasta frizuro, njegovo prijateljico in prvo EVS sodelavko. Povejo mi, da ravno zaključujejo obnovo ene od razmetanih sob in da bo od jutri lahko moja, če bom tako želel. Sobe so dodeljene po sistemu “kdor prvi pride, prvi melje”. Tako se torej vselim v edino trenutno funkcionalno sobo (po dnevu premisleka, mislim, da bom ostal tu, čeprav razmetana soba od včeraj danes zgleda precej mikavno).
Po mojem predlogu se vsi štirje odpravimo na sprehod. Do centra mesta ni daleč. Mraz in veter sta rahlo neprijetna, a to bo menda kmalu minilo. V mestu spijemo prvo pivo in prigriznemo prve tapase. EVS kolegica se zdi OK deklina, pa tudi rasta dečko (ki se izkaže za lastnika stanovanja,) je super. Celo stanovanje se zdi danes, po dnevu pospravljanja in premikanja pohištva zelo v redu, celo prikupno.
Danes zjutraj spoznam mojo mentorico. Ta nama prestavi program in naloge za ta teden. Prvi občutki so super, zdi se, da je bila tole kar dobra odločitev.
