Tag Archives: avtoštop

Popotovanje po Iberiji, 1 del: Alicante, Teruel, Albaracin, Fraga

nekategorizirano, stari blogi, , , , ,

Ponovno dolga pavza od zadnjega zapisa. Tokrat imam dober izgovor. V septembru sem si privoščil popotovanje po počitnicah. No, po prostovoljnem delu. Za razliko od prejšnjega premora, sem bil med tem precej bolj priden, saj sem skoraj dnevno pisal o dogodivščinah, ki so se mi prigodile na poti. Vse zapisano ni za v javnost, a le zate bom tu napisal hiter povzetek izleta.

Pot sem začel z zamudo. Zaradi spontanosti in zmede pri načrtovanju, nisem imel prenočišča za prve dni septembra. Tako je bilo lažje in bolj udobno ostati še nekaj dni doma. “Saj imam cel mesec, jasno bo to dovolj časa”. Po nekaj dneh čakanja, bluzenja in posedanja sem postajal bolj in bolj nestrpen. Nasvet kolega, da se moram samo premakniti iz stanovanja in iz mesta se je lepo ujel z sporočilom iz mesta Alicante. Kmalu sem bil z nahrbtnikom na rami namenjen proti avtobusni postaji. Tako se torej začenja moj mesec brez doma, mesec vandranja po Iberskem polotoku.

Prve dni sem tako preživel v Alicante. Živel sem v stanovanju profesorja, ki je bil v prostem času izredno aktiven na lokalni univerzitetni radijski postaji. Našla sva se preko spletne strani workaway, kjer prostovoljci iščejo gostiteljske organizacije in obratno. Čeprav me mi mogel izkoristiti za delo, mi je vseeno ponudil prenočišče. Radijska postaja na kateri dela je neodvisna in tako sem veliko vzporednic lahko povlekel z slovenskim Radiom Študent, katerega zvest poslušalec sem bil tudi sam, preden sem se podal v tujino. Kljub dežju mi je Jose razkazal mesto. Naletela sva tudi na protest proti bikoborbam. Debata pravic živali proti tradiciji je v Španiji zelo aktualna. Moj gostitelj je povedal, da so podobni dogodki pogosti in da velike radijske postaje ne poročajo o njih, ta prostor zapolnjuje radio na katerem dela. Dan kasneje smo skupaj s še enim njegovim gostom odšli na izlet do izredno starega jezu, ki so ga v srednjem veku postavili z namenom namakanja poljščin v njegovi okolici. Zvečer sem jima skuhal “slovensko večerjo”.

Po nekaj dneh sem se napotil naprej. Od Benidorm-a do Teruel-a sem se peljal z Blablacar-om, Španska verzija Prevoz.org-a, ki je tam (in tudi drugje po Evropi) izredno popularna. Teruel je malo mestece s srednjeveškim jedrom. Tudi, ko si tam v dežju in brez prenočišča, lahko najdeš svoj čar. Moja prva naloga po prihodu, je bila iskanje prenočišča. Vedel sem, da je v mestecu univerza in tako sem upal, da bom lahko prenočil v kakem študentskem klubu ali pa bom med študenti našel koga, ki mi lahko ponudi svoj kavč. Preden sem našel študentski kampus, sem se sprehajal po mestu in iskal alternative. V enem od hostlu so mi ponudili posteljo za 35 evrov, kar je bilo meni naravnost smešno. Policist mi je povedal, da lahko ugodneje prespim v domu za romarje ali v Karitas-ovem zavetišču za brezdomce. Za voljo izkušnje sem se namenil v slednjega. Mehka postelja in topel tuš, zjutraj pa kava in piškoti. Skrbnik je bil rahlo strog, a verjetno je bolj navajen brezdomcev in”težavnejših” popotnikov, tako da mu ni za zameriti. V resnici se je kar hitro omehčal. Ko sva se po zajtrku pogovarjala o moji nadaljnji poti mi je omenil, da je Albaracin, kake 40km oddaljena vas, res vreden ogleda. Dodal je tudi, da če jo obiščem, mi nikakor ne bo uspelo priti do Frage, kjer sem imel plan prenočiti ta večer. Po kratkem premisleku sem se vseeno odločil, da Albaracin-a ne smem izpustiti. Naj bo, kar bo.

Z nahrbtnikom na hrbtu sem se napotil do ceste, ki vodi proti severo-zahodu. Prvi štop sem dobil kar hitro, a me je odpeljal le kake 5 km iz mesta. Na sicer prometni cesti, kjer je bilo dovolj prostora za ustavljati sem nato čakal precej dlje. Spraševal sem se, če bi bilo vseeno pametno obrniti in se nameniti do Frage, kjer me čaka prijatelj. Ko sem že skoraj začel obupovati sta mi ustavila mladi dečko z njegovo mamo. Po ogledu res lepega mesteca, ter po malici, sem nadaljeval svojo pot. Ker je Albaracin premajhen za dobre avtobusne povezave, je bila najboljša alternativa štop. Čeprav sem vedel, da je do Frage še zelo daleč in, da je zelo možno, da mi ne bo uspelo priti do tam, so se te skrbi v prijetnem sončku hitro stopile. In res, le nekaj minut po tem, ko sem začel povpraševati voznike, če gredo proti Teruel-u, mi je ustavil starejši možakar. Pripisal bi mu kako leto čez 65, a očitno je bilo, da je zelo aktiven. Na avtomobilskem prtljažniku je imel svoje kolo. Kasneje sem spoznal, da je iz Andore, ter da je mlajši, kot bi ocenil. Ker se je vračal domov in ni želel voziti po avtocestah, ga je njegova pot vodila natanko mimo Frage. Ko sva se ustavila na kavi me je povprašal, če govorim angleško in če lahko govoriva angleško, saj potrebuje vajo. Vesel sem mu ustregel. Med potjo sva govorila o Španiji in Andori, o njegovem življenju, o politiki v Španiji in o gibanju 15M. Omenil je, da je na španskem političnem obzorju nekaj strank, ki izhajajo iz gibanja in, da ima veliko upanja glede teh tem, a tudi, da so bolje organizirane in povezane tradicionalne stranke trd oreh za premagati. Ker sem imel znanko tudi v vasi blizu Andore, me je prešinila celo ideja, da bi rahlo spremenil svoj plan, z njim obiskal tudi Andoro, nato pa se počasi vrnil. Na koncu sem se odločil, da bi bil to prevelik ovinek in da bo Andora morala počakati na kak drug dan. Tako sem okrog 15h izstopil v Fragi. Pot, ki naj bi bila nemogoča je šla kot po maslu. Štopanje je zakon!

(Konec prvega dela, nadaljevanje sledi)

Štopanje po EVS evalvaciji

nekategorizirano, stari blogi, , , , , , , , , , , , ,

Prejšnji teden smo v mali vasi relativno blizu Malage, imeli srečanje prostovoljcev za evalvacijo naših projektov. Na dogodku nas je bilo okrog 100 prostovoljcev iz celotne Španije ter tudi nekaj mentorjev iz gostiteljskih organizacij. Poleg velikega števila ljudi, veliko več, kot bi jih v 3 dneh lahko dobro spoznal, je dogodek zaznamovalo še dejstvo, da je bil cel tečaj popolnoma v Španskem jeziku, ter Evropska birokracija, ki se je kljub naporom organizatorjev ni bilo mogoče izogniti.

Ker sem bil na drugem koncu južne Španije in sem imel čas po tečaju, sem se odločil, da med vikendom še malo popotujem po Andaluziji. Našel sem deklino, ki ji ideja o štopanju ni bila tuja in skupaj sva se odločila, da se napotiva do Sevilla-e in nato nazaj do Almerije, kjer deklina živi.

Zadnji dan projekta je bil, kot po navadi naporen. Po zabavi v lokalnem baru in petju ob kitari na asfaltu velikega parkirišča smo se odpravili spat okrog petih zjutraj, kake dve ure preden je bilo potrebno vstati.

V Malago sem tako prispel nekako okrog 10h. Kolegica s katero sem govoril, ni bila na mojem avtobusu, tako da sem se zagovoril z eno izmed drugih udeleženk evalvacije. Ko sem ravno začel verjetni, da me je prva pustila na cedilu, me pokliče in zmeniva se kje se dobiva. Po rahlem iskanju se končno najdeva in sedaj ostaja še nerodna situacija, ko se ne spomnim njenega imena. Po uvodnih formalnostih se dogovoriva tudi za pot. Posloviva se od železniške postaje in se napotiva proti jugu mesta. Po poti se pogovarjava o najinih zgodbah na poti in preteklih izkušnjah na cesti in ob njej. Po kake pol ure sprehoda najdeva primeren prostor za štop, a čeprav je mimo vozilo veliko ljudi v mnogih avtomobilih, ustavil ni nihče. Ogovoriva gospo, ki se je odpravljala v najino smer z avtom parkiranim tik ob prostoru, kjer sva stala. Pove, da to ni najboljša točka in komaj jo prepričava, da naju odpelje do druge ceste (čeprav je bilo to v njeno smer). V desetih minutah vožnje po mestu opazim veliko bukvo polno starih zemljevidov in povprašam, če študira zgodovino. Pove nama, da sodeluje pri produkciji dokumentarnega filma o Bernardu de Galvez, ki je bil Španski guverner in je med Ameriško vojno za neodvisnost pomagal trinajstim ameriškim kolonijam v boju proti Veliki Britaniji. Rojen je bil v vasici kakih 15 km stran od Malage.

Po kratkem prevozu spet iščeva dobro lokacijo za štop. Naletiva na dečkota, ki očitno čaka na nekoga in ga povprašava za nasvet. Izmenjamo par besed in svetuje nama novo lokacijo. Preden se poslovimo, nama ponudi prenočišče, če nama ne uspe dobiti prevoza.

Na nasprotni strani križišča nato čakava, se igrava s pogledi, zabavava mimo vozeče, poizkušava pridobiti njihovo pozornost. Kmalu opaziva, da so njihovi obrazi v velikokrat zelo hladni, skoraj odsotni. Od voznikov ne dobivava veliko pozitivnih povratnih informacij, kot je to običajno v deželah, kjer je štopanje lahko.

Po dobri uri ali dveh neuspeha, naju obišče dečko od prej. Prekineva iskanje prevoza in se po pivcu v parku odločimo, da nocoj ostaneva v Malagi. Nad odločitvijo nisem najbolj navdušen, a sprejmem poraz.

Po zanimivi noči se zbudimo v šotoru na plaži. V jutranjem melanholičnem hladu se sprehodimo čez mesto. Privoščimo si zajtrk in kavo, nato pa se poslovimo. S Francozinjo se odpraviva na metro, ki naju odpelje na drug (a vseeno napačen) rob mesta. Tam poiščeva novo mesto za iskanje prevoza, a kot prejšnji dan, nimava veliko sreče. Poizkusiva vse strategije: z napisom, brez napisa, zabavanje voznikov, deklina si obleče seksi krilce … Ko po mnogih neuspehih še vedno stojiva na isti lokaciji poseževa tudi po bolj trdih pristopih; postaviva se bolj na cesto, da morajo vozniki mimo pripeljati res počasi, nato jih prosiva skozi odprta okna. Jaz pograbim stvari in se skrijem v bližnje grmovje, a nobena strategija ne obrodi sadov. Da je štopanje v južni Španiji težko sem slišal že prej, a nikakor si nisem predstavljal kaj takega. Po mnogih zavrnitvah, se odločiva, da zamenjava lokacijo. V iskanju drugega uvoza na avtocesto se izgubljava po posesti, kjer bodo gradili tehnološki park a ne najdeva boljše lokacije. Nova odločitev je, da se vrneva v mesto in poiščeva avtobus. Še en poraz.

Kljub obupnem izkupičku najinega popotovanja, se odločiva, da ne bova obupovala. Odpraviva se do centra mesta (ob pomoči mladeniča, ki naju je pobral z avtom), kjer na avtobusni postaji spoznava, da so vozovnice za avtobus do Almerije prekleto drage. Kupiva vozovnico samo do pol poti, do Motril-a, kjer upava na več sreče. Ker veva, da bo avtobus nadaljeval pot v najino smer, se poizkušava dogovoriti z voznikom, da naju odpelje do konca, a spet brez uspeha. Človek bi pričakoval, da Andaluzijci niso tako zelo striktni s pravili.

Spet peš, spet v iskanju prevoza. Hodiva proti robu mesta, v upanju, da so ljudje tukaj bolj naklonjeni najinem tipu potovanja. To upanje nima nikakršne podlage, a vseeno si govoriva, da bova danes spala v Almeriji. Blizu obrobja mesta se nama končno nasmehne sreča. Ko hodiva ob robu ceste v iskanju dobre lokacije, naju zapazi mož na dvorišču pred skladiščem. Pove, da gre v Almerijo in da je po napisu na deklininem klobuku sklepal, da sva tja namenjena tudi midva. Zahvaliva se mu in se utrujena zbaševa v prtljažni prostor malega kombija.

Ko končno prispeva v Almerijo sva utrujena, a vesela. Naslednji dan in pol preživim v Almeriji in okolici. Kljub večnemu optimizmu se v Cartageno vrnem z plačljivim prevozom.