Tag Archives: alkohol

Tradicionalna večerja v Štokholmu

nekategorizirano, , , , , , , , ,

Nedelja, 17. avgusta je bil moj zadnji dan na Švedskem. Že nekaj tednov pred izletom, sem bil za ta dan povabljen na tradicionalno Švedsko večerjo.

Ko sva se z Natasho vrnila iz izleta po otočkih, so bile priprave že v polnem teku. Gustav in njegov kolega sta pripravljala hrano, katero smo nato nesli na zabavo. Pita z zelenjavo in jajci, jajčna solata z sardinami, ter seveda velike količine alkohola. Med pripravljanjem na odhod sem ugotovil, da imam odhod letala ob šestih zjutraj in ne ob štirih zvečer, kot sem pričakoval. Poleg tega sem imel v planu še natisniti vozovnico za avtobus. Za le to se je na koncu izkazalo, da bo ne bo potrebno, saj je bila fotografija QR kode dovolj. Ker je bilo očitno, da bom iz mesta moral odriniti direktno iz zabave, sem tudi sam spakiral moje stvari. Nato smo odrinili.

Do Hakana smo imeli namen iti z vlakom, a smo se premislili, saj je bila proga menda zaprta zaradi samomora. Tako smo se na obrobje mesta peljali z kombinacijo avtobusov in podzemne železnice. Pot je trajala kake 45 minut. Ko smo prišli do naše postaje me je presenetilo, da smo za zadnji kilometer poti potrebovali pomoč GPS-a, saj se nobeden od gostiteljevih kolegov ni spomnil prave poti do njegovega stanovanja.

Po uvodnih pripravah in pozdravnih aperitivih smo počasi začeli nositi potrebščine na mizo pred blokom. Mala miza v parku blokovskega naselja se je kmalu šibila pod težo hrane in pijače. Okrog nje se nas je posedlo okrog 10 ljudi. Večinoma so bili to prijatelji in družina našega gostitelja, midva z Natasho sva bila edina tujca. Vseeno so bili do naju zelo prijazni, večino časa so se trudili govoriti angleško. Za glasbo so prinesli tablico ter mali kitarski ojačevalec iz katerega so prihajali težko metalne melodije. Izbor glasbe mi je bil za skoraj družinsko vzdušje precej presenetljiv.

Noč se je nadaljevala z hrano in pijačo. Novinca sva bila podučena kako se jedo sladkovodni raki, po katerih je zabava poimenovana. Veliko dela in protokola za le malo mesa. Rake se je hladne. Običajno se kupi že kuhane, tako da z njimi ni veliko priprav. Ko sva se novinca učila od ene od povabljenih, so prisluhnili tudi nekateri drugi Švedi, kot da ne bi točno vedeli kako se zadeve lotiti. Nenazadnje se take zabave dogodijo le enkrat ali dvakrat na leto, ponavadi ravno v Avgustu.

Ob hrani se je jasno tudi precej pilo. Ob vsaki rundi so zapeli kako od pesmi, ki se običajno pojejo ob takih priložnostih. Le prva pesem je “predpisana” in tradicionalno se na začetku vedno poje to. Vse druge so po želji.

Večerja se je končala s sladico. Jabolčna pita in pita iz borovnic prelite s tekočo smetano sta bile odlične, zato sta prav hitro izginile. Nekje v zgodnjih urah naslednjega dne smo se prestavili nazaj v stanovanje. Moji spomini so rahlo megleni, verjetno malo zaradi alkohola, malo pa tudi zaradi utrujenosti. Taka aktivnost namreč ne pripomore pri zdravljenju prehlada.

Od mojih gostiteljev sem se poslovil sam, nekje sredi noči. Moral sem priti do glavne avtobusne postaje od kjer sem imel prevoz do letališča. Čeprav nisem imel pojma kje točno sem, sem nekako uspel najti pravi avtobus, s katerim sem se peljal do centra mesta.  Na avtobusu sem srečal Natasho in enega od povabljencev, ko sta odhajala domov. Pot nazaj do letališča in na otok je bila dolgotrajna in ne-pretresljiva.

Otok MTVja

nekategorizirano, , , , , , , ,

Tekom tedna običajno je moja rutina precej standardna, služba po tem pa domov, kaj pojest, mogoče pogledat kak film ali pa na sprehod in pivce po tem pa spat. To sredo je bilo malce drugače.

Odvijal se je namreč velik koncert. Eden največjih (če ne največji) dogodkov tega formata je organiziran s strani ameriške glasbene televizije MTV. Prvič je bil izveden leta 2007, od takrat pa vsako leto. Dogaja se na trgu Fosos v Floriani, le lučaj proč od prestolnice Malte. Dogodka se udeleži okrog 50 tisoč obiskovalcev, kar je nekoliko več od povprečnega koncerta v Svobodi v Trbovljah. Koncerta sem se bolj kot zaradi zabave udeležil zaradi radovednosti kako taksna zadeva deluje. Moram priznat, da je bila prav zanimiva izkušnja.

Proti Floriani sva se s sostanovalcem odpravila okrog 9h. Šla sva peš, saj razdalja od stanovanja ni bila prevelika, poleg tega pa sva vedela, da bodo avtobusi prenatrpani še bolj kot ponavadi. Na prizorišče sva prišla ravno, ko je ena od izvajalk zaključila svoj nastop. Ker nisva imela boljšega dela sva si zadala nalogo, da se prebijeva skozi množico prav do prve vrste. Med tem, ko sva se počasi premikala proti odru se je na nastop pripravljal naslednji zvezdnik. Na vrsti je bil en Rike. Ko je stopil na oder se je mnogo ljudi precej razveselilo. Za večino prisotnih je bil je bil le majhna mravljica na odru oddaljenem mogoče 50, mogoče 100 metrov, nekateri pa zaradi svojih kratkih nog niso videli niti tega. Vseeno se je zdelo, da je za mnoge to nekaj najboljšega, kar se jim je kdajkoli zgodilo.

Čez čas sva uspešno prispela skoraj do odra, na skrajno desni strani. Čeprav nisva bila v pri vrsti sva se odločila, da je dovolj. Tam sva postala nekaj časa, poslušala par pop viž in opazovala zaprepadene mladenke. Ko sva se že hotela prestaviti sem prek ograje opazil tri varnostnike, ki so naokrog peljali zaboj v velikosti omare. Čeprav se jim je precej mudilo, sem si mislil, da je to pač del organizacije. Kmalu za tem se je na malem podestu na desni strani tik ob ograji pojavil pevec. Tam je zapel eno izmed svojih balad in ljudje so jasno noreli zaradi njegove prisotnosti. Po končanem komadu je odšel iz malega odra nakar se je ponovil prizor z varnostniki, le da so tokrat šli v drugo smer. Zanimivo mi je bilo, kako se svetovni zvezdnik naokrog po zaodrju prevaža v lesenem zaboju za krompir.

Koncert se je nadaljeval, po pričakovanjih. Nori svetlobni efekti, odrski ognjemeti in onesnaževanje prizorišča s konfeti (To je bilo že tako ali tako nastlano s plastenkami, pivskimi pločevinkami ipd.) Zanimivo je bilo opazovati tako noro evforične ljudi. Mislil sem, da se je trans, ki ga vidiš na posnetkih starih koncertov od Beatles-ov, začel umikati v pozabo nekje v osemdesetih. Vsak dan nekaj novega. Še ena zanimivost je, da je kopica ljudi spremljala koncert preko ekrana svojega pametnega telefona. Mogoče zato ker so bili premajhni, da bi videli čez množico?

Po končanem nastopu se je večino ljudi odpravilo stran. Iz zvočnikov je začela nabijati še slabša glasba, kot prej, zato sva se tudi midva z Rosariom odločila za premik. Vstavila sva se na pivo in zaokrožila po prizorišču. Srečala sva še Imanoel-a, drugega cimra. Kmalu zatem smo se skupaj odpravili domov.

Festival Earth Garden

nekategorizirano, , , , , , , ,

Ta vikend sem se udeležil enega izmed največjih festivalov na Malti. Eart Garden se je dogajal od petka do nedelje, jaz sem bil tam le včeraj.

Sobotno jutro je bilo naporno. V petek smo takoj po službi šli na pivo s sodelavci. Zadeva je izpadla drugače, kot sem si predstavljal. V družbi treh Švedov in ene Švedinje je bil tihi konsenz, da je cilj tega večera uničiti ves alkohol na otoku. Avtopilotu v zahvalo sem zadevo ustavil dokler je še bila relativno obvladljiva in jo popihal domov. Vseeno sem naslednji dan občutil bojne rane.

Do dveh popoldan sem se nekako sestavil in ker sem bil v kratkem zmenjen v Mdini sem skočil do avtobusne postaje. Po poti sem si kupil še osvežitev, ki jo vidiš v mnogih malteških trgovinah – ledeni smoothy. Do Mdine sem prišel precej točno in po kratkem iskanju našel tudi kolegico s katero sva bila zmenjena. Skupaj sva se sprehodila po Rabatu, peljala me je do slaščičarne, kjer naj bi imeli super torte. Ker je bila zaprta sva nadaljevala pot in po ugotovitvi, da bi lahko kaj pojedla, sva zavila v eno izmed restavracij. Razdelila sva si Malteški krožnik, na katerem je bilo par različnih malteških dobrot (o hrani tukaj na otoku imam še plan napisati kak zapis). Po poznem kosilu je bil počasi že čas, da se odpraviva proti festivalu. Sam nisem bil najbolj navdušen nad idejo, saj glava in želodec še vedno nista bila popolnoma zdrava a sem vseeno sledil. Avtobus v smer festivala sva ravno zamudila, zato sva se do tja namenila kar peš. Pot naju je vodila prek širokih cest in po travniških kolovozih. Vmes sva opazovala floro in favno. Geekote in noro cvetoča grmovja. Po nekaj izgubljanja sva končno našla prostor.

Na prizorišče naju je sprejel starejši varnostnik neverjetno dobre volje. Sam imam z varnostniki slabe izkušnje, zato me je njegova reakcija toplo presenetila. Naslednje lepo presenečenje je bila cena karte, saj je bila ista kot v predprodaji, čeprav so na spletni strani obljubljali dražjo. Festival je bil grobo razdeljen v tri dele: kamp, Open village in glavni oder. Sam sem kupil vstopnico le za open village, saj je bilo že tam dovolj dogajanja. Vsaj trije odri, kup malih trgovinic in prostorčkov za druženje in nekaj tisoč obiskovalcev. Za vtis, festival je imel podoben duh, kot slovenska Histerija. Kasneje sva pri enem od šankov srečala glavnega organizatorja in njegovega organizatorskega kolega. Povedala sta, da je bilo lani na festivalu skupaj okrog 17 000 udeležencev. Kar se zdi ogromno za tako majhen prireditveni prostor.

Po super večeru ob dobri glasbi sva taktično okupirala eno od žimnic, ki so ležale naokrog, jo odnesla stran od luči in prenočila pod zvezdami.

Današnji dan sva začela s sprehodom po žgočem soncu nazaj proti Mdini nadaljevala s štopanjem starejšega Maltežana s tremi norimi mopsi, s torto v slaščičarni od včeraj in kosilom v Libanonski restavraciji. Sedaj sem doma, zaključujem vedno prekratek vikend.