Izlet z Jano

nekategorizirano, , , ,

Pred dobrim tednom sem dobil mail, pisala mi je Jana, deklina iz Prage. Našla me je preko Couchsurfinga. Pisala je, da je na Malti in da išče družbo za kak izlet. Najprej se mi je zadeva zdela precej čudna, saj nisem nikamor objavil, da sem na otoku. Vseeno sem bil vabila vesel. Sodeč po njenem profilu je kul deklina, zato sem se odzval na njen mail. Preden sva se uspela dogovoriti za termin izleta, sva si izmenjala kopico mailov, zdelo se je že, da bo težko uskladiti najine urnike, a na koncu je vseeno uspelo.

Dobila sva se v sredo popoldan na obali pri Sliemi. Strogega cilja nisva imela, vseeno pa sva se dogovorila, da bi si rada ogledala templje Ħaġar Qim in Mnajdra. Oba templja sta na jugu največjega otoka, približno 500 m narazen. Sta dva izmed 11-ih megalitskih templjev na Malti. Zgrajena sta bila v četrtem tisočletju pred našim štetjem, konkretno okrog 3600 – 3200 pr.n.š. Nekateri zgodovinarji trdijo, da so te zgradbe ene izmed najstarejših prosto-stoječih zgradb na svetu. Keopsove piramide so bile zgrajene okrog 2500 pr.n.š., torej približno tisočletje po izgradnji teh malteških templjev.

Iz Slieme sva se torej z avtobusom odpeljala proti Valeti, kjer sva presedla na drugo linijo, proti jugu. Ceste na južnem delu otoka so precej slabe, zato je že sama vožnja po njih doživetje. Med vožnjo mi je povedala, da je na otoku že tri tedne in da v naslednjem tednu odhaja. Kot veliko mladih tujcev je tudi ona prišla na otok, da bi izboljšala svojo angleščino, čeprav po njenih besedah od tečaja ni imela veliko. V skupini, ki je v bila menda najvišjega težavnostnega nivoja, je bilo menda veliko Libijcev, Tunizijcev in ostalih severno-Afričanov z izredno slabo angleščino. Verjetno je imela punca smolo.

Avtobus na katerem sva se vozila je bil zmerno poln in zdelo se je, da je večino sopotnikov turistov. Zato sva predvidevala, da gredo oni prav tako na ogled istih templjev kot midva. Ta logika ni ravno popolnoma zanesljiva. Seveda sva zgrešila pravo postajo in se peljala že nazaj proti civilizaciji. Ko sva opazila sva izstopila in se peš namenila nazaj. Po poti sva poskušala štopati a brez sreče. Po dobrih 20-ih minutah hoje sva prišla do križišča. Ker nisva bila prepričana kam, sva povprašala voznico avtomobila, ki je ravno pripeljal mimo. Pokazala nama je karto, tudi ona je bila tujka. Skupaj smo našli pot in voznica nama je ponudila prevoz. Klasika. Tako se štopa tudi po Italiji – vstavljajo ti samo tujci :).

Punca, ki naju je pobrala prihaja iz Nemčije. Na Malti je (bila?) na delovnih počitnicah. Delala je v nevladni organizaciji za zaščito ptic. Lov na ogrožene vrste ptic je na Malti velik problem.

Končno prideva do templjev. Sprehodiva se po hribčku, proti šotorom, ki so jih za zaščito pred vremenskimi vplivi postavili nad templji. Pri vhodu povprašava za vstopnino. Cena 10€ naju kar preseneti. Jana je menila, da je to popolnoma preveč, in predlagala, da si ogledava drug tempelj (ki naj bi bil cenejši). Ko prideva do njega nama povejo, da bi vstopnice morala kupiti že zgoraj in da cena vključuje ogled ogled obeh templjev.

Sprehodila sva se na okoli ograde, nato pa odšla naprej, proti obali. Tam sva nekaj časa uživala v razgledu, občudovala pečine in smaragdno morje. Ko sva se naužila vseh lepot sva se odpravila proti zahodu. Slabo utrnjena pot je vodila nad pečinami. Najin cilj je bil Blue Grotto, priljubljena turistična lokacija na Malti. Ob poti sva dostikrat opazila tulce od šiber, običajno namenjenih streljanju  ptic. Očitno govorice držijo.

Do hišic pri Blue Grotto-u sva hodila kake pol ure. Od tam sva ujela avtobus nazaj v civilizacijo. Za nekaj časa sva se ustavila še v eni izmed vasic, spila čaj in si kupila nekaj pastis-ov za malico. Potem pa domov, saj se je dan že nagibal k večeru.

Otok tisočerih cerkva

nekategorizirano, , , ,

Malta je Krščanska država. Nad krščanstvom naj bi Maltežane navdušil že apostol Pavel, ki je na severno-zahodnem delu otoka doživel brodolom okrog leta 60 po Kristusu. Na vseh malteških otokih je skupaj 359 cerkva v 78-ih župnijah. Celotna država ima površino 316 kvadratnih kilometrov, torej ima povprečno na vsak kilometer več kot eno cerkev (1,136). Za primerjavo, Slovenija ima okrog 2890 cerkva, pri njenih 20.273 km² je to okrog 0,14 cerkva na kvadraten kilometer.
Krščanstvo je na Malti uradna religija. Tako je zapisano tudi v Malteški ustavi. Čeprav jim ustava omogoča prosto veroizpoved, se več kot 90% Maltežanov opredeljuje za katoličane (po Lonely Planet-u 98%, po Wikipediji 94%). S tem se malta uvršča med ene izmed najbolj katoliških držav na svetu.
Na veliki petek je na Malti dela prost dan. Moja trenutna cimra je od kolegov dobila izziv, da naj najde in fotografira vsaj 7 cerkva. Sprejela ga je in z veseljem sem se odpravil na izlet z njo. Ker nama je zmanjkalo časa naloge sicer nisva dokončala, vseeno pa sva videla notranjosti treh cerkva in fotografirala še nekaj pročelji le teh. Če sodim po tem (malem) vzorcu, so cerkve tukaj precej skromno opremljene. Logična razlaga je, da jih je potrebno vzdrževati veliko. Vseeno se je na veliki petek zdelo, da so farani vložili precej truda v pripravljanje prostora za bogoslužje.
Med ogledi sem opazil še dve zanimivosti. Prva je arhitekturna. Pri vsaj dveh cerkvah tukaj sem opazil sekundarni oltar popolnoma v ozadju cerkve, za zadnjo vrsto. V slovenskih cerkvah bi to bilo “pod kor-om”, tukaj tega nisem opazil. Vhoda v cerkev sta običajno dva, levo in desno od oltarja. Ta drugi oltar je bil bogato okrašen in ni deloval, kot da bi bil namenjen bogoslužju.
Druga zanimivost, ki sem jo opazil je bolj sociološke narave. Zdelo se mi je, da so farani v cerkvi precej bolj sproščeni. Po opravljenem bogoslužju so nekateri ostali v cerkvi in se v malih skupinicah precej glasno pogovarjali. V Sloveniji sem navajen na večjo zadržanost v teh prostorih.
Spodaj pripenjam še nekaj slik iz najinega popotovanja po Malteških cerkvah.

Včerajšnja judovska velika noč

nekategorizirano, ,

Včeraj me je moja gostiteljica povabila na večerjo. Preden sva šla, je omenila, da bodo tam tudi njeni poslovni partnerji in kup ljudi, ki jih ne pozna, pa tudi nekaj prijateljev. Med vožnjo tja mi je povedala, da gre pravzaprav za praznovanje judovskega praznika, ang.: Passover Seder.  Kot je praznovanje dobro opisala moja gostiteljica, je to krati najboljši in najslabši judovski praznik. Najboljši zato, ker se za ta praznik zbere celotna družina, ki večer preživi po svoji tradiciji. Vsaka izmed družin ima namreč običaje malo drugačne. Najslabši praznik pa zato, ker je pred jedjo potrebno čakati celo večnost. Pred večerjo se namreč prebere zgodba o osvoboditvi biblijskih Izraelcev iz suženjstva v Egiptu.

Celoten “program” je potekal v hebrejskem jeziku, torej nisem razumel niti besede. Poleg tega, da smo bili lačni že samo zaradi dejstva, da se je vse skupaj res vleklo, smo imeli nekaj hrane že na krožniku, in je bilo zato še težje zdržati. Ko smo hrano končno dobili smo jo z veseljem pojedli, čeprav si za kako jed želim, da je niti ne bi poizkusil.

Danes sem ugotovil, da sem po pomoti s seboj domov odnesel tisto belo kapico, ki so mi jo posadili na glavo. Sodeč po Wikipediji se imenuje Kippah (ang.). na naši večerji s(m)o nosili večinoma bele, kar (spet sodeč po Wikipediji) menda kaže na to, da je bilo večino prisotnih del gibanja “konzervativnih” ali “reformiranih” Judov. Nekaj kapic je bilo tudi črnih. Mogoče pa je to razmerje samo posledica dejstva, da so bele delili vsem, ki jih nis(m)o prinesli seboj.

Prihod in prišlekova zmeda

nekategorizirano, , ,

Že prvi dan po pristanku na otoku je bil izredno zanimiv. S 25kg prtljage sem se privlekel iz letališča. Najprej pokličem Elo, deklino pri kateri sem zmenjen za prve dni prenočišča. Zamenjam SIM kartico na telefonu z malteško, ki sem jo kupil že januarja, ko sem bil prvič tu. Pokličem, a ne deluje. OK sem si misli, očitno bo treba dokupiti kredit in obuditi številko. Kupim kartico za 10€, napolnim račun in poizkusim ponovno. Še vedno ne gre. Pokličem na center za pomoč uporabnikom in povprašam kaj je narobe. Prijazen glas na drugi strani mi pove, da je moja kartica aktivna in da je vse v redu.

Na avtobusno postajo pred letališčem, na kateri čakam pride moj avtobus. Avtobus, ki pelje proti zahodnem delu otoka, proti mestu, kjer živi Ela. Kupim tedensko karto (6.5€ za cel otok Malta) in se usedem na avtobus. Z dvema nahrbtnikoma in torbo sem precej okoren.

Spet se posvetim reševanju problema današnjega prenočišča. Ponovno zamenjam SIM in poizkusim s slovensko. Na klic spet brez odziva. Odzivnik na drugi strani mi pove, da je številka odklopljena . Začne me skrbeti. Številko ti odklopijo če je že nekaj časa ne uporabljaš. Je Ela že odšla iz otoka? Me je potegnila za nos? Ponudba, da lahko pri njej gostim prvih nekaj tednov se je res zdela predobra. Pa tudi, punce ne poznam niti približno dovolj dobro, da bi lahko vedel kaj ima za bregom. Januarski obisk pri njej je bil precej poseben, pa tudi referenca, ki mi jo je pustila na Couchsurfing profilu ni bila običajna hvala in sladko ustenje. Torej sem na tujem otoku, s celim kupom prtljage in brez prenočišča. Menda ne bom že prvo noč spal pod mostom.

Po dobre pol ure premlevanja in spravljanja samega sebe ob živce ugotovim, da s tem pristopom ne bom rešil problema. Pokličem edinega Slovenca na otoku, ki ga poznam. Matej se takoj oglasi in po kratki razlagi situacije mi prijazno ponudi prenočišče pri njemu. Tam sem se povezal na internet in Eli poslal mail, naj me pokliče takoj, ko to prebere. V roku 20-ih minut me je poklicala in me pomirila. “Samo brez panike”. Naslednji dan sem se preselil k njej, v mestece na zahodnem delu otoka po imenu Bulgibba. Razloga za ne-delovanje telefona nisva ugotovila.