Varnostnik ob polju nama ni dal miru. Zakaj bi sploh bil varnostnik ob nekem polju?

Noč je bila hladna in vlažna. Šotor je bil zjutraj zunaj moker od rose in znotraj se je kot ponavadi nabral kondenz. Spet sva pospravila nespresušenega in odkolesarila v mrzlo jutro. Topel čaj ali kava bi se res prilegla, a sva prevozila dvajset kilometrov preden sva ga našla in se ustavila za zajtrk. Za razliko od Slovenije, ki ima gostilno v vsaki vasi, tega na Poljskem nisva videla. Prevozila sva nešteto vasi, mnoge izmed njih so imele v centru ogromno cerkev, gostilne pa nikjer. Vseeno se v vsaki vasici najde vsaj ena trgovinica, res pa je, da včasih od zunaj izgleda kot stanovanjska hiška.

Zvečer sva prikolesarila v Małogoszcz. Tam so naju navdušeni srednješolci in vaški župnik napotili do sosednje vasi, kjer je stal lokalni hotel. Tam naj bi se bilo lahko dogovoriti glede cene. Ob pogledu na impresiven kompleks sva o tem močno podvomila. Dvom se je izkazal za neupravičenega, saj sva brez problema dobila sobo za 20 złotov.
V Małogoszczu sva tudi bolj podrobno preučila zemljevid in videla, da je poleg polja, kjer sva spala prejšnjo noč, psihiatrična bolnišnica. Zato verjetno tudi varnostnik.

Naslednji dan naju je pot spet vodila po neskončnih ravninah. Poljske ceste so ravne, ovinkov skoraj ni. Kjer so, so dobro označeni.
Zvečer sva prišla do Nowega Miasta. Ker je začelo deževati sva se odločila, da raje, kot da postaviva šotor, poiščeva streho. Srečo sva poizkusila pri bolnišnici, oziroma pri reševalcih. Odprli so nama prazno garažo, v kateri je bil star kavč. Zvečer sva dobila čaj, zjutraj pa kavo in krof. Mlajši reševalec, ki je znal malo angleško, je moral na delo v sosednje mesto, ostal je eden od starejših. Sprva smo se še malo lovili, kasneje pa smo se dobro razgovorili. Kot reševalec dela že 40 let, do penzije mu manjkajo še 3. Preučili smo najino pot na zemljevidu, se pogovarjali o tem kaj počneva, o trenutno aktualnih olimpijskih igrah in še in še. Celoten pogovor je tekel praktično brez angleške besede. Res presenetljivo, kako sva se večkrat lažje kaj dogovorila in izvedela od starejših ljudi, ki sploh niso znali angleško.
Poljsko sva prevozila od juga do severovzoda in znanje angleščine se proti vzhodu občutno zmanjšuje. No, večjih težav z razumevanjem na srečo vseeno nisva imela, saj se je najino razumevanje poljščine vsak dan izboljševalo.

​V Krakovu sva se zasedela kar nekaj časa. Dobro sva se spočila, se konkretno najedla in pošteno napila. Tretji dan sva se hotela odpraviti že precej zgodaj, a naju je zadržal dež. Med čakanjem sva napisala nekaj zapisov za blog, izbrala in naložila slike. To je trajalo precej dlje, kot sva predvidela in ko sva v hostlu spakirala stvari in se končno odpeljala proti obrobju mesta, je bil občutek vožnje s kolesom resnično odličen.

Na kolesu običajno delava okrog 80 kilometrov na dan. Samo kolesarjenje traja le 4 do 6 ur na dan, a realno trajajo premiki z vsemi pavzami večinski del dneva. Na pot se odpravljala zjutraj, večinoma med 7 in 9-o uro. V zadnjih dneh sva eksperimentirala s strategijo kasnejšega zajtrka, ko ob odhodu pojeva le grižljaj, za čaj, kavo in malo večji obrok pa se ustaviva po kakih 20 km. Ta metoda se kar obrestuje, saj imaš že prvih 20 km dobro motivacijo za gonjenje pedal.

Poleg postankov za hrano se tekom dneva ustaviva še velikokrat. Postanki so zelo spontani, včasih jih narekujejo fiziološke potrebe, včasih postojiva za oddih, kdaj se ustaviva, da si ogledala lepote narave in družbe, mnogokrat pa samo, da preveriva če sva še na pravi poti. 

Poti, ki peljejo proti Estoniji so mnoge in zelo raznovrstne. Vedno poskušava iskati male, manj prometne ceste, izogibava se velikim regionalkam, še posebej v zadnjih dneh pa sva previdna tudi pri zelo lokalnih cestah. Te so lahko v zelo slabem stanju al pa niti niso asfaltirane, kar vožnjo precej oteži. Druga skrajnost so sveže asfaltirane, še ne odprte regionalne ceste ali kake idilične kolesarske poti, ki se vijejo med sadovnjaki in polji, vožnja po teh je resničen užitek.

Tisti dan sva se po lokalni cesti odpeljala le nekaj kilometrov izven mesta. Oba sva si želela daljše ture a naju je zaradi poznega odhoda kmalu ujela tema. Le nekaj sto metrov naprej od zadnjega naselja sva na koncu polja ob gozdičku postavila šotor. Tja naju je napotil varnostnik, ki je sedel v avtu, parkiranem ob polju. Tam bo celo noč in brez problema lahko zakampirala na polju.  Zapornica na koncu makadamske poti, njive na eni in polje na drugi strani ob polju pa varnostnik. Čudno …

Pot iz Oświęcima naju je vodila po kolesarski poti, ki se je vila po nasipu. Zvečer sva prišla v Budzyn, kjer sva šotor postavila v parku ob jezeru. Zajtrk sva tako imela z razgledom na mirno jezero, ob katerem še ni bilo sprehajalcev. Po dvajsetih kilometrih, s postankom za pogovor z dvema štoparjema iz Anglije, sva prispela v Krakow. V samem centru mesta sva našla ugoden hostel. Sledil je sprehod čez glavni mesti trg in nato naprej čez nekdanje židovsko naselje do muzeja Schindlerjeve tovarne, ki v resnici to ni. Od tovarne je ostala le še Schidlerjeva pisarna, večinski del muzeja pa predstavlja Krakow med nemško okupacijo.

Po dnevnem ogledu Krakowa je sledil še nočni. Mesto je bilo zvečer in ponoči precej prazno in le malo stvari je bilo odprtih. Po sprehodu s postanki za tradicionalno pijačo in preizkušanje plezalnih sposobnosti je noč hitro minila. Kar naenkrat je bila ura pol šestih zjutraj, ko sva v trgovini kupovala kruh in jogurt za zajtrk.

V petindvajseti dan sva se prebudila v šotoru. Bil je trinajsti dan na poljskem in oba sva vedela, da bo to zadnji. Jutro je bilo spet precej počasno, naredila sva si zajtrk in se pripravila za nadaljevanje poti. Po dolgem času sva končno uspela dodobra presušiti šotor, saj sva se prej vedno odpravljala že v rosnem jutru.

Iz mesta sva se odpeljala proti severu. Venomer severno. Med potjo sva se ustavila še v nekaj trgovinah, saj sva iskala plin za kuhalnik. Zaman.

Cesta je sprva tekla po ravnini, med gozdički in polji, kasneje pa postala bolj razgibana. Na severnem poljskem, tik pred mejo s skoraj pregovorno ravno Litvo, so nama bile te gorice v precejšnje presenečenje. 

Dejstvo, da sva blizu meje, je bilo občutiti že nekaj dni. Meniji v restavracijah so bili v ruskem jeziku, vedno več je bilo ljudi s čudnim naglasom, na avtomobilih so se pojavljale že tuje registracije. Vseeno pa sva se razveselila vsake prometne table, ki je kazala proti meji. Ko sva po pol dneva kolesarjenja končno prišla do table z evropsko zastavo,  sva se prednjo navdušeno fotografirala. Šele kasneje sva ugotovila, da je bila tabla namenjena evropskemu financiranju tistega dela ceste. Dva ali tri kilometre kasneje sva ponovila vajo s fotografiranjem, tokrat ob pravi meji, ki jo je zaznamovala tudi široka poseka v gozd ter veliki rdeči mejniki. Končno Litva!

Prvi metri po novi državi so bili odlični. Rahel spust po široki cesti.  Bolj grenko presenečenje naju je čakalo le za ovinkom. Rahel vzpon in prašna makadamska cesta. Mehak pesek se je vdiral pod gumami koles, kar je vožnjo po ravnini in navzgor otežilo, spusti pa so postali skoraj nevarni, saj kolo nese kar samo po svoje. Boljše alternative nisva imela, zato sva naslednjih deset kilometrov potrpela tudi to. Kljub mukam sva doživela zanimivo situacijo, ko sva na osamljeni kmetij potrkala na vrata, da povprašava za vodo. Odprl nama je mladenič in nama z odlično angleščino postregel z vodo iz vodnjaka. Ko je vodo zajel in je bilo tako njegovo delo opravljeno, se je za trenutek še nerodno postopal, a kaj hitro se je brez besed skril nazaj v hišo. Predvidevala sva da kuha polento in se nisva zadovoljila z razlago, da je stereotipno zadržan. 

V mali vasi nekaj kilometrov naprej sva srečala dva poljaka, ki sta prav tako kolesarila. Povedala sta, da ima Litva veliko takih prašnih cest in tako sva se odločila da ta dan zaključiva po regionalki. Za zadnjih 30 km sva verjetno porabila toliko časa kot za prejšnjih 10 in pol manj energije. 

Prenočila sva v mestecu Marijampole, kjer se nama je sreča nasmehnila pred lepo urejenim penzionom. Na pomoč so nama priskočili pravoslavna župnika iz Belorusije in njuna sopotnica, nenazadnje pa tudi lastnica penziona, ki nama je ponudila sobo za zelo zmerno ceno. 

Naslednji dan sva imela za cilj drugo največje Litvansko mesto. Do njega naju je ločilo le kakih 60 kilometrov,  ki sva jih prevozila brez večjih pretresov. Mesto na sotočju dveh rek imam že dlje časa v dobrem spominu in tudi tokratnji obisk naju ni razočaral.

Zadnjih nekaj deset kilometrov pred Waršawo je cesta peljala ob nasadih jablan. Različna drevesa, večja, manjša, nekatera so s svojo obliko smrečice in polna rdečih jabolk izgledala skoraj kot novoletna drevesca. Jablane so bile zasajene v vrstah, ena poleg druge, med njimi pa so vodile travnate stezice. Okoli pol dveh sva prišla do tabale: Waršawa.
Od table do centra mesta je bilo še okrog 20km naporne, tresoče vožnje po starih, razpokanih tlakovcih kolesarske steze. Vse kaj drugega kot kolesarski užitek.

V Waršawi sva planirala postanek, a sva ostala še dan dlje, saj je spet deževalo. Tretji dan sva se končno odpravila naprej. Poleg običajnih postankov je bil eden namenjen popravljanju torb. Zadnje torbe enega od biciklov so bile že precej zdelane. Ustavila sva se pri avtomehanični delavnici, ki je bila ob poti. Torbe sva zasilno popravila s pomočjo avtomobilske tablice.

Zvečer sva prišla do vasi po imenu Stoczek. Šotor sva postavila ob nogometem igrišču. Precej primeren prostor za kampiranje z eno, klasično težavo. Ogromno komarjev, ki so naju vztrajno pikali tudi čez oblačila.