Končno državna meja 

V petindvajseti dan sva se prebudila v šotoru. Bil je trinajsti dan na poljskem in oba sva vedela, da bo to zadnji. Jutro je bilo spet precej počasno, naredila sva si zajtrk in se pripravila za nadaljevanje poti. Po dolgem času sva končno uspela dodobra presušiti šotor, saj sva se prej vedno odpravljala že v rosnem jutru.

Iz mesta sva se odpeljala proti severu. Venomer severno. Med potjo sva se ustavila še v nekaj trgovinah, saj sva iskala plin za kuhalnik. Zaman.

Cesta je sprva tekla po ravnini, med gozdički in polji, kasneje pa postala bolj razgibana. Na severnem poljskem, tik pred mejo s skoraj pregovorno ravno Litvo, so nama bile te gorice v precejšnje presenečenje. 

Dejstvo, da sva blizu meje, je bilo občutiti že nekaj dni. Meniji v restavracijah so bili v ruskem jeziku, vedno več je bilo ljudi s čudnim naglasom, na avtomobilih so se pojavljale že tuje registracije. Vseeno pa sva se razveselila vsake prometne table, ki je kazala proti meji. Ko sva po pol dneva kolesarjenja končno prišla do table z evropsko zastavo,  sva se prednjo navdušeno fotografirala. Šele kasneje sva ugotovila, da je bila tabla namenjena evropskemu financiranju tistega dela ceste. Dva ali tri kilometre kasneje sva ponovila vajo s fotografiranjem, tokrat ob pravi meji, ki jo je zaznamovala tudi široka poseka v gozd ter veliki rdeči mejniki. Končno Litva!

Prvi metri po novi državi so bili odlični. Rahel spust po široki cesti.  Bolj grenko presenečenje naju je čakalo le za ovinkom. Rahel vzpon in prašna makadamska cesta. Mehak pesek se je vdiral pod gumami koles, kar je vožnjo po ravnini in navzgor otežilo, spusti pa so postali skoraj nevarni, saj kolo nese kar samo po svoje. Boljše alternative nisva imela, zato sva naslednjih deset kilometrov potrpela tudi to. Kljub mukam sva doživela zanimivo situacijo, ko sva na osamljeni kmetij potrkala na vrata, da povprašava za vodo. Odprl nama je mladenič in nama z odlično angleščino postregel z vodo iz vodnjaka. Ko je vodo zajel in je bilo tako njegovo delo opravljeno, se je za trenutek še nerodno postopal, a kaj hitro se je brez besed skril nazaj v hišo. Predvidevala sva da kuha polento in se nisva zadovoljila z razlago, da je stereotipno zadržan. 

V mali vasi nekaj kilometrov naprej sva srečala dva poljaka, ki sta prav tako kolesarila. Povedala sta, da ima Litva veliko takih prašnih cest in tako sva se odločila da ta dan zaključiva po regionalki. Za zadnjih 30 km sva verjetno porabila toliko časa kot za prejšnjih 10 in pol manj energije. 

Prenočila sva v mestecu Marijampole, kjer se nama je sreča nasmehnila pred lepo urejenim penzionom. Na pomoč so nama priskočili pravoslavna župnika iz Belorusije in njuna sopotnica, nenazadnje pa tudi lastnica penziona, ki nama je ponudila sobo za zelo zmerno ceno. 

Naslednji dan sva imela za cilj drugo največje Litvansko mesto. Do njega naju je ločilo le kakih 60 kilometrov,  ki sva jih prevozila brez večjih pretresov. Mesto na sotočju dveh rek imam že dlje časa v dobrem spominu in tudi tokratnji obisk naju ni razočaral.

1 thought on “Končno državna meja 

Leave a Reply

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.