Varnostnik ob polju nama ni dal miru. Zakaj bi sploh bil varnostnik ob nekem polju?

Noč je bila hladna in vlažna. Šotor je bil zjutraj zunaj moker od rose in znotraj se je kot ponavadi nabral kondenz. Spet sva pospravila nespresušenega in odkolesarila v mrzlo jutro. Topel čaj ali kava bi se res prilegla, a sva prevozila dvajset kilometrov preden sva ga našla in se ustavila za zajtrk. Za razliko od Slovenije, ki ima gostilno v vsaki vasi, tega na Poljskem nisva videla. Prevozila sva nešteto vasi, mnoge izmed njih so imele v centru ogromno cerkev, gostilne pa nikjer. Vseeno se v vsaki vasici najde vsaj ena trgovinica, res pa je, da včasih od zunaj izgleda kot stanovanjska hiška.

Zvečer sva prikolesarila v Małogoszcz. Tam so naju navdušeni srednješolci in vaški župnik napotili do sosednje vasi, kjer je stal lokalni hotel. Tam naj bi se bilo lahko dogovoriti glede cene. Ob pogledu na impresiven kompleks sva o tem močno podvomila. Dvom se je izkazal za neupravičenega, saj sva brez problema dobila sobo za 20 złotov.
V Małogoszczu sva tudi bolj podrobno preučila zemljevid in videla, da je poleg polja, kjer sva spala prejšnjo noč, psihiatrična bolnišnica. Zato verjetno tudi varnostnik.

Naslednji dan naju je pot spet vodila po neskončnih ravninah. Poljske ceste so ravne, ovinkov skoraj ni. Kjer so, so dobro označeni.
Zvečer sva prišla do Nowega Miasta. Ker je začelo deževati sva se odločila, da raje, kot da postaviva šotor, poiščeva streho. Srečo sva poizkusila pri bolnišnici, oziroma pri reševalcih. Odprli so nama prazno garažo, v kateri je bil star kavč. Zvečer sva dobila čaj, zjutraj pa kavo in krof. Mlajši reševalec, ki je znal malo angleško, je moral na delo v sosednje mesto, ostal je eden od starejših. Sprva smo se še malo lovili, kasneje pa smo se dobro razgovorili. Kot reševalec dela že 40 let, do penzije mu manjkajo še 3. Preučili smo najino pot na zemljevidu, se pogovarjali o tem kaj počneva, o trenutno aktualnih olimpijskih igrah in še in še. Celoten pogovor je tekel praktično brez angleške besede. Res presenetljivo, kako sva se večkrat lažje kaj dogovorila in izvedela od starejših ljudi, ki sploh niso znali angleško.
Poljsko sva prevozila od juga do severovzoda in znanje angleščine se proti vzhodu občutno zmanjšuje. No, večjih težav z razumevanjem na srečo vseeno nisva imela, saj se je najino razumevanje poljščine vsak dan izboljševalo.