Category Archives: Talin 2016

Zdelane torbe, počena špica in prazna zračnica

Torbe so še vedno razpadale in v nekem mestu sva se ustavila v trgovini s plastičnimi prti in lepili. Ker za popravilo torb niso imeli nič uporabega, naju je gospa peljala do šivilje. Kmalu je aktivirala tretjino mesteca, a čez slabo uro, tri trgovine, šiviljo, štirimi prodajalci in petimi mimoidočimi so bile torbe še vedno v istem stanju. Sedla sva v čuden bar, naročila kavo in čaj ter pojedla drugi zajtrk.

Le nekaj kilometrov naprej je ponovno počila špica enega izmed koles. Iz prvega mesta so naju napotili v drugega in od tam spet naprej v naslednje. Po dobrih petdesetih kilometrih z okvarjenim kolesom sva prišla v Wisokie Mazowieckie, kjer sva našla že zaprt servis. Na poti do mesta je spustila še zadnja zračnica na drugem biciklu, zato sva imela dva razloga, da ostaneva v mestu.

Z iskanjem strehe sprva nisva imela preveč sreče, saj so bila vsa poceni prenočišča zasedena. Je bilo pa mesto dovolj veliko, da je imelo bolnišnico:) S kolesi vred sva se lahko nastanila v kleti ob stopnicah. Dobila sva čaj in na stopnicah pred vhodom skuhala pašto. Zjutraj naju je čakala kava in čokolada.

 

Šlager

V prazničen ponedeljek sva se zbudila zgodaj. Bila sva v umazani sobi katoliškega študentskega doma v mestu Oświęcim. Mesto je bistveno bolje poznano pod svojim nemškim imenom, saj se je na njegovem obrobju dogajal eden izmed največjih genocidov prejšnjega stoletja. Na dan marijinega vnebovzetja sva imela v planu ogled muzeja Auschwitz.

Na muzejsko dvorišče sva prišla kakih deset minut pred odprtjem blagajne. Pred njo je že stala dobrih 40 metrov dolga vrsta turistov, ki so se tako kot midva namenili ogledati muzej. Kupila sva vstopnico in se premaknila v drugo vrsto ljudi. Kaj hitro sva začela vleči (verjetno zelo nepoštene) vzporednice z zaporniki, ki so v te stavbe vstopali pred pol stoletja. Ko so nama dali nalepke s številko skupine in po strogem varnostnem pregledu ob vstopu, so se te misli vseeno le še utrdile. Ogled se je pričel pri znanem napisu nad vhodom v taborišče: “delo osvobaja”. Vodička je z monotonim glasom razlagala o zgodovini taborišča, ki je bilo pred tem zapuščena poljska vojašnica, medtem ko so trume ljudi s fotoaparati stopali čez prehod v žičnati ograji. Nadaljevali smo od enega zaporniškega bloka do drugega, v vsakem pa so nam opisali del trpljenja, ki so ga zaporniki morali prestajati. Povedanega ni bilo prijetno poslušati, a vseeno sva pričakovala bolj osebne zgodbe iz tistega časa . Pomislila sva, da se precej bolj dotakne kak dober film na to tematiko. Prešinilo pa naju je tudi misel kako se počutijo turistični vodiči v taborišču in kaj tak poklic naredi človeku. 

Drugi del ogleda je potekal v nekaj kilometrov oddaljenem drugem delu taborišča. To je bilo zgrajeno izključno za namene genocida. Na širni ravnici so se trume turistov rahlo porazgubile. Podobe skupin ljudi na železniškem peronu za ograjami taborišča so vseeno spominjale na fotografije, ki smo jih gledali prej v muzeju. Zelena trava in topel sonček nista pomagala vodičem pri opisovanju grozot, ki so se tu dogajale. Vsakih nekaj minut je skupina glasno zaploskala vodiči ob končanem ogledu taborišča. Ko smo to naredili tudi mi, smo se skozi široko odprta vrata sprehodili nazaj na svobodo. Avtobus nas je odpeljal nazaj do glavnega muzeja, kjer so se turisti zapodili v trgovino s spominki.

Zadnja guma: problemi in rešitve

Od prejšnjega dne sta nama ostala še dva makova žepka. Pospravila sva šotor in nekaj pred deveto sedla v lokal pri bazenu. Naročila sva kavo in čaj, medtem ko je starejši možak pri sosednji mizi že sedel ob velikm kozarcu piva in malem kozarčku skrivnostne pijače. Lastnik lokala, ki je sicer zajtrkoval z družino pri sosednji mizi, mu je še večkrat dotočil in se mu tudi sam pridružil. V slabi uri sta zvrnila vsak tri. Midva sva spila kavo in čaj, prosila za tlačilko in se spet spravila nad prazno gumo. Zračnica ni ubogala in naprej sva se odpravila peš. Pomoč v obliki kompresorja sva dobila pri prvi hiši. Že tretjič sva menjala zračnico, nato pa sva se odpeljala proti Štramberku. Kmalu za tablo se je cesta strmo vzpela v breg. Ustavila sva se v trgovinici, kupila nekaj kruha in sira za zajtrk in nadaljevala proti centru mesta. Pot se je še bolj strmo vzpela, sestopila sva s koles in nadaljevala peš. Ozka tlakovana cesta in slikovite lesene hiške so naju pripeljale do prikupnega glavnega mestnega trga, ki se je prav tako raztezal v hrib. Na klopci sva pojedla zajtrk, nato pa še Štramberške uši, za katere nama je 20 kron primaknila mimoidoča gospa, saj je bilo 13 kron, ki sva jih še imela, premalo. Kolesa sva pustila v varstvu pri starejši prodajalki na eni od stojnic in se povzpela do gradu. Vstopnine sicer ni bilo, a plezanje čez zid je vseeno bolj zabavno kot glavni vhod. Prišla sva do stolpa, kjer naju je pred vhodom ustavila blagajna. 40 kron na osebo. “Lahko plačava z evri?” “Ne, samo češke krone.” “Ok, imava tri, a bo dovolj?” Vredno je bilo poizkusiti Prodjalca vstopnic sta se spogledala in dekle je naročilo fantu naj naju spusti na stolp brez vstopnine:). Prikupno mestece sva si tako ogledala še s stolpa, se vrnila na glavni trg in se odpravila naprej proti sosednjemu mestu. V Koprivnicah naj bi bil kolesarski servis, ki je odprt “non stop”. Vedno, kadar je serviser doma. Izkazalo se je, da servis ni v Koprivnicah, temveč v drugem, dobrih 20km oddaljenem mestu. Ker bi bilo to precej s poti, sva se odpravila naprej in okoli 19h prispela v Češky Tešin. Mesto deli državna meja s Poljsko. Še na češki strani sva našla picerijo, kjer sva se že precej lačna ustavila na večerji. Od mladine pri sosednji mizi sva neuspešno poizvedovala za primeren prostor za prenočišče, ko je mimo prišel Poljak, prepoznal zastavo na enem od koles in naju veselo pozdravil v slovenščini. Izmenjali smo nekaj besed in v nekoliko nacionalističnem tonu nama je povedal za kamp v poljskem delu mesta. Čehi ga pač nimajo. Peš sva se odpravila proti kampu, saj je bila … zračnica spet prazna.

Zjutraj sva se spet spravila nad kolo in na pomoč nama je priskočil eden od Poljakov, ki so se prejšnji večer zakampirali poleg naju. S Trabantom in še dvema old-timer-jema bodo obkrožili Poljsko. Lukas je v plašču hitro našel droben kovinski delček, ki sva ga midva kljub podrobnemu pregledu zgrešila. Zaflikala sva predrto zračnico in se odpravila. Med potjo sva trikrat vedrila in okoli 18h prišla do mesta Oświęcim. Zapeljala sva se do centra, kjer sva za pomoč pri iskanju turističnih informacij ali hostla povprašala tri prijazne Poljake. Ker nama niso znali svetovati sami, so sledili telefonski klici in brskanje po spletu. Našli so hostel, ki pa je bil polno zaseden. Sedli smo v bližnji lokal z wifi-jem, a nama je bilo iskanje prenočišča prihranjeno, saj sta se Mažena in Adam po kratkem sprehodu čez mesto vrnila z odrešitvijo na najino vprašanje glede prenočišča.

Jedu takhle tábořit s kolem na Oravu

 

Cesta do Vizovovic je bila prometna in vozniki niso bili vedno uvidevni. Naredila sva kratek postanek v mestu a Jožina ni bilo, Ivan ga prodal je v ZOO. Zadnja torba na Janinem kolesu se je spet strgala. Ivo je imel lep tovornjak, verjetno bi znal popraviti tudi torbo, a je njegova mama povedala, da je v Pragi in nama ne more pomagati. Torbo sva zasilno popravila sama in se odpeljala naprej. Prečakala sva Vsetin, kjer sva se ustavila na langošu, nato pa sva nadaljevala čez Valašske Meziriče, prikupno in živahno mestece, polno malih prehodov, s skritim glavnim trgom.

Dobrih šest kilometrov pred Štramberkom, ki je bil najina končna postaja tistega dne, je bila zračnica spet prazna. Na prvem križišču sva se ustavila, da bi prosila za pumpo. V nemščini naju je ogovorila gospa v zamazanih delovnih oblekah. “Ja, jo imam doma, peljita se z mano, hiša je nekaj sto metrov stran.” Tlačilka ni imela pravega nastavka za najine vetilčke. Počakali smo njenega brata, gospoda, ki je prej prav tako stal na križišču. Imel je kompresor, a ga nima več. Brez oklevanja sta šla naprej v akcijo. Gospa je skočila k enim sosedom, njen brat pa je po tlačilko tekel k drugim. Čez minuto in pol sta se vrila vsak s svojo. Face. Napumpali smo gumo in dobila sva napotke za pot do kopališča pri Štramberku, kjer je možno kampirati. Gospa je poleg nemščine in angleščine govorila tudi hrvaško, saj je bila poročena s Hrvatom. Njen brat nama je entuzastično pomagal kar v češčini. Kot vedno je sledilo obvezno fotografiranje z ljudmi, ki nama pomagajo na poti. Gospod je šel do sosedov, da bi vrnil pumpo in se tam zagovoril. Gospa ga je poklicala in razložila: “Tako se zagovorimo s sosedi, potem pa en prinese slivovico, stojimo ob ograji, pijemo in se smejemo.” Res face. Popravili smo si frzure, se fotografirali in odpravila sva se do Štramberka. Kopališče je bilo zaprto, lokal ob bazenu pa odprt. Naočila sva prostor na koncu travnika, kjer bova postavila šotor in šla na pivo. Po dveh sva se premaknila do opacanega prostora. Guma na kolesu je bila spet prazna.

Mesto legendarnih škornjev in funkcionalne arhitekture

Iz Holiča sva se odpravila naprej proti meji s Češko. Kratek postanek sva naredila v vasi Skalica, le nekaj kilometrov pred mejo, a sva se kmalu odpravila naprej. Restavracija, kjer sva se želela ustaviti na trdelniku, je bila še zaprta. Bila sva štirideset minut prezgodnja. Tradicionalni sladki kruh bova torej preskočila.

Prečkala sva mejo in kolesarska pot naju je peljala skozi urejena naselja z barvnimi hiškami ter zeleno pokrajino. Peljala sva mimo hiše z zanimivim voznim parkom – pred hišo sta bila parkirana avto in lahko letalo. Pot sva nadaljevala naprej proti Zlinu, a so se kmalu začele težave z zadnjo zračnico enega izmed biciklov. Ustavila sva se pri avtomehanikih kjer sva drugič menjala zračnico.

Pred Zlinom naju je pričakal dobre tri kilometre dolg vzpon, nato pa hiter spust v mesto, ki je znano po svoji “zanimivi, funkcionalni arhitekturi”. Na prvi pogleda zgradbe v resnici izgledajo socialistično, a vse enake, zgolj štirioglate, opečnate, z vmesnimi belimi robovi, oštevilčene, v resnici sploh niso grde. Glavna stavba, št 21. pa je prav impresivna. Bila sva v tovarišekm delu mesta. Glavni blok danes zasedajo uradi, včasih pa je bila to upravna stavba tovarne čevljev Bata. Povzpela sva se na teraso z razgledom in se zabavala z vožnjo z dvigalom ‘paternoster’.  Kmalu sva se odpravila naprej do vasi Želechovice nad Dřevnicí. Tisto noč naju je gostil Vlastimil, ki sva ga našla na kolesarskem družbenem omrežju Warmshowers. Pisal nama je že dan ali dva prej, rekel, da naju lahko gosti, a se mora najprej dogovoriti s taščo. Tašča je dala blagoslov in tako sva imela topel tuš in posteljo ravno v noči, ko so bile napovedane nizke temperature, le 3°C.