All posts by trololo

Poskus delovnih počitnic – Palermo

nekategorizirano, , , , , ,

Ob enih ponoči sem me je pri Jami čakal presenetljivo poln kombi. Žena me se je spet izkazala, z menoj bedela in me nato pripeljala na izhodišče. Pozdrav v slovo me je navdajal z navdušenjem nad novo izkušnjo, pa tudi s pomisleki, če spet delam napako in sebično mislim samo nase …

Tekom noči sem spal na kakih 5ih različnih krajih v 15ih različnih pozicijah. Nobena ni bila prav udobna in nobena ni trajala prav dolgo. Iz letališča sem šel do prvega avtobusa in se, brez da bi vedel kam točno zares pelje, usedel nanj. Izkazalo se je, da pelje večalimanj točno tja kamor sem bil namenjen. Izstopil sem kake 15 min hoje od moje namestitve. Zdel se mi je pravi trenutek saj je avtobus zapustilo tudi večina ostalih potnikov.

Pešpot do sobe me je peljala po ozkih ulicah mesta. Ura je bila okrog 8:30 in ulice so bile polne ljudi. Promet v teh koncih je pričakovano kaotičen in za sprehod po mestu je priporočljiva stalna opreznost. Zadnji del poti sem se sprehodil čez ulice na katerih so domačini prodajali svežo zelenjavo, ribe in sveže stisnjene pomarančne sokove. Po navadi iz študentskih let si tega nisem privoščil (vsak evro šteje), kar moram kmalu popraviti. Izgovor je bil tudi, da se mi mudi v sobo, da se pripravim na službeni sestanek čez kako uro.

V apartma sem prišel brez problemov in bil vesel, kako lepo urejen je. To bo moj dom za naslednjih pet dni. Delovni dan je stekel precej običajno, takoj ko sem od lastnika stanovanja dobil geslo za wifi. Med malico sem si sicer privoščil malo počitka, saj mi je res primanjkovalo spanca.

Ko sem končal službene obveznosti sem se navdušen odpravil ven, na raziskovanje mesta. Vesel sem bil, ko sem ugotovil, da je temperatura precej bolj prijazna, kot se je zdelo zjutraj – kapo in rokavice sem lahko pospravil v nahrbtnik. Med spontanim orientacijskim sprehodom sem dobil boljši občutek za mesto – nekateri predeli kamor sem zašel so še precej bolj divji, kot moj del mesta, ponoči se na takih ulicah verjetno ne bi počutil prav varno. Sprehodil sem se do morja in marine, med tem pa sem se ustavil v coworking baru, ki sem ga pred odhodom našel na interspletih. Pojedel sem vrhunsko baklavo in spil espresso, kot je prav. Bar je imel res dobro vzdušje, verjetno se bom kak dan še oglasil tam.

Ob obali se je dosti ljudi rekreiralo s tekom, jaz pa sem zavil nazaj proti jugu – stran od morja. Zaradi lege mesta na severni obali otoka sem bil že parkrat zmeden nad smermi neba, saj sem precej bolj vajen, da so topla mediteranska mesta na južnih obalah. Če pomislim, je bila Malta tu sicer tudi izjema.

Med vračanjem domov sem šel mimo kina in dejansko sem pomislil, da bi šel na ogled filma, ki se je vrtel dobre 2h kasneje. Na razporedu je celo pisalo, da se vrti z originalnem zvočnim zapisom in le podnaslovnjen v Italjanščini – bolj izjema kot pravilo. Odločil sem se, da grem domov in si tam raje ogledam kak dokumentarec o tem mestu ali otoku. Naletel sem na BBC-jev dokumentarec o Siciljanski hrani in sedaj sem resnično lačen in se že veselim pozne večerje.

Petra

nekategorizirano, ,

Čeprav so pričakovali dolgo in mrzlo noč se je prenočišče v Wadi Musa-i izkazalo za odlično. Najcenejše do sedaj (17 jod), relativno udobno in s čudovitimi razgledi. Teh sva se naužila že zvečer, ob sončnem zahodu. In dobro da sva se jih, ker zjutraj naju je pričakalo drugačno vreme.

Kot napovedano je že zjutraj deževalo. Dremanje in obračanje v postelji ni pomagalo, dež z vetrom se je dejansko samo okrepil, na koncu pa prelevil še v sodro in sneg.

Za ta dan sva planirala pohod od kakih 12km od male Petre do Petre. Sedaj pa sva se zavijala v odeje in razmišljanja če se nama sploh da ven.

Končno sva zbrala energijo, saj sva vedela da nama bo sigurno žal, če to izpustiva. Plan sva spremenila le v toliko, da nisva šla na pohod temveč sva se odločila za standardni ogled starega mesta. Sprehodila sva se do vhoda, ker sva srečala tri Romune najine starosti. Kupili smo karte in se odpravili v arheološki park.

Že na začetku so nama začeli razlagati o vseh nategih katerih so bili deležni. Taksisti, hotelirji, gostinci in naključni mimoidoči, vsi so se zarotili proti njim. In tako se je tudi nadaljevalo.

Na informacijah ob blagajni so nam razložili pot v parku. Med drugim so dejali tudi ta je prvi del – ježa konj – vključena v ceno. Ko smo prišli do konj smo jasno izbrali to opcijo, a že po kakih 10ih metrih so vodiči začenjali omenjati napitnino. Sam sem takoj rekel da ne bom plačal in naj ne pričakujejo nič od nas. Drugi niso bili tako odločni in ker so nas ob koncu odložili nekaj metrov narazen – da se ne bi posvetovali – so od njih vseeno dobili nekaj denarja. Z Evo sva bila odločna in nisva popustila kar pa vodnikom ni bilo prav nič všeč. Na koncu se je vse dobro izšlo, postal je le slab priokus.

Romuni sicer niso valili krivde na naju in pot dni nadaljevali skupaj.

Sprehodili smo se skozi čudovit kanjon, dober kilometer rahlega spusta. Med tem smo opazovali čudesa narave in lahko je voda sklesala zaobljene linije. Po poti so se pokazale tudi nekatere skulpture, ki so jih pred več stoletji v steno vklesali takratni prebivalci doline.

Po kake pol ure lahkotne hoje pa se je ozka dolina nenadoma široko odprla. Pred nami je zasijala neverjetna podoba zgradbe vklesane v steno mogočnega klifa. Res veličastna podoba ki bi te lahko prevzela za več ur, a ni bilo tako. Presenečenje in občudovanje do hitro prekinili lokalci, ki so zahtevali našo pozornost. Nekateri so prodajali spominke, drugi so nas hoteli voditi na razgledišče, spet tretji bi od nas zaslužili s sendvičem, čajem ali kamelo.

Nismo se kaj dosti zmenili zanje, poslikali smo in nadaljevali pot. Izbrali so dolgo pot z razgledi tako da smo se dejansko pošteno nahodili. Ogkedali smo si večino centralnega dela, pot do svetišča pa je bila menda zaprta.

Ob vrnitvi v mesto nam je telefon povedal da smo prehodili dobrih 15km torej več kot sva v začetku planirala za pohod. Povečerjali smo se v lokalni gostilni in se z veseljem odpravili na zaslužen počitek – in priprave za naslednji dan.

Izlet na Koroško

nekategorizirano

Se za soboto: Pred spanjem se obvezen pogled v nebo in Morje zvezd z majhnim procentom odvečne mestne svetlobe in mlečna cesta, vozovi. Večji poznavalci ozvezdji bi verjetno močno razširili nabor videnega

Nedelja:
Okrog 7:30 posije sonce v gnezdece. Si pripraviva zajtrk in kreneva proti Mežici. Ob 10ih sva dogovorjena za ogled Mežiškega rudnika s kolesom. Iz gorske kmetije proti megleni dolini. Skozi Kotlje, Ravne na Koroškem, Prevalje, mimo velikih industrijskih obratov in urejenih blokovskih naselij nadaljujeva ob Meži v smeri Mežice. Obiskovalcev nas je že precej pred infocentrom Podzemlje Pece. Po prevzemu čelad in rokavic ter preizkusu uporabe lučk se udeleženci prvega ogleda s kolesi v dnevu usedemo v minibus in šofer nas odpelje proti Črni na Koroškem. Peljemo se mimo Žerjava, kjer tamkajšnji vrhovi počasi zelenijo. V bregu ugledamo veliko stavbo nekdanje zbiralnice kjer so talili rudo. Ob tem pa je v zrak izhajalo veliko strupenih snovi, ki so vplivale na tukajšnjo naravo in ljudi. Zato tudi nekdanje poimonavonaje doline mrtva dolina (death Valley).
Po dobrih10 minutah vožnje prispemo do enega od 300?? Vhodov v Mežiški rudnik. Prevzamemo proper MTB kolesa, preverimo zavore in menjalnik in s skupino tujcev gremo v podzemlje.
Vožnja na kolesu malo ruka, vozimo po ostankih tirov rudniške železnice. Super izkušnja. Zanimiv rudnik, mestoma ogromne dvorane in zanimive zgodbe ter informacije. Po 2 urah vožnje in 6 km v rudniku pridemo ven nad Mežico- Friderikov rov. Do izhodišča in info centra smo se spustili po klancu navzdol se dva km. Potem pa smo si ogledali še zanimiv rudarski muzej s stanovanjem rudarskega nadzornika.
Res super tura, organizacija in ljudje.
Se kava in naprej raziskovati Koroško.
Postanek na Prevali pred Prevaljami kjer so potekali zadnji boji pred koncem 2. Sv. Vojne. Sprehod skozi Park miru in okrog cerkve sv. Janeza Krstnika kjer stoji lepo obnovljene kozolec in futuristini hiški kot info točka na kolesarski poti.
Nadaljujeva pot proti Sentanelu, vasi z veliko turističnimi kmetijami. Namesto psa na vstopu v vas cesto preči Svinja. Z vasi pa super razgled proti Peči, Uršlji gori, pa Podjuni. Prav kičaste podobe jeseni :)
Ustavila sva se na turistični kmetiji Marin-Miller, kjer zgleda da so nedelje res polne gostov.
Dobiva mizo in Kar hitro že močno domačo govejo juho s pirini rezanci. Sledi še Koroški krožnik in jelenov zrezek s štruklji. Res okusna hrana in nekaj koroskih posebnosti. In Evo premami se sladek koroški knedl in ajdov cmok. Super in zdaj sva pa res že preveč sita …
In greva na pot med gorskimi kmetijami z atlasom v roki da dospeva do Libelič, vasico ob Dravi in na državni meji.
Mimo pravljičnih kmetij in jas ter gozdičkov dospeva do Ajde, enega od Centrov šolskih in obšolskih dejavnosti. V takih centrih smo in se osnovnošolci preživljajo šolo v naravi, plezajo, veslajo, spoznavajo naravo, urijo orientacijo in še polno zanimivih stvari. No v domu Ajda sva bili s svakinjo Anđelo Pred več kot 15 leti… Fajn spomini …
Na Matejev rojstni dan sva se nazdravila s par kozarci vina na obisku v sosednjem apartmaju, pri Tomažu in Darji. In sklenila v savni.

Ponedeljek, 4.10.
Ponedeljkovo jutro sva prespala in dopoldne spakirala ter se odpeljala po dolini Meže v smeri Šoštanja,Velenja. Postanek v Šentanelu, kjer je Eva pozabila jopo. Kava v Topolšici in daljši postanek v Velenju. Matej ga preživi v knjižnici in pripravah na popoldansko predavanje Phytona.
Eva pa si vzame čas za ogled modernistične arhitekture središča, na kar je čakala že več let. V senci dreves na urejeni mestni promenadi za zdravstvenim domom pa so nastajale povedi nedeljskih vtisov in najinega izleta po Koroški.

Izlet na Koroško

nekategorizirano

V petek večerja bi Ljubljani za rojstni dan Luke V., potem pa domov prespati.

Naslednji dan frizer, nadzor in usklajevanje pri prenovi dvoriščna, po tem pa kava z bratom in visoko nosečo Evo. Iz Zagorja kmalu po poldnevu.

VW Polde naju pelje proti Koroški, za kosilo se ustaviva v Slomškovem domu. Kosilo je bilo fino so pa mladi natakarji zaradi srečanja kmečkih žena (al neki) pozabili na pijačo za naju, na brisanje mize in podobno. Vseeno, račun za dve kosilo je bil 11€.

Pot po tem nadaljujeva po majhnih prej po desni strani doline. V Slovenj Gradcu zavijeva desno, proti Ravnam. Najino prenočišče je v Selcah, neke pol poti do Raven. Eva je rezervirala hišico na drevesu na turistični kmetiji Samec.

Sprejme naju preplašena srednješolka, oblečena v suknjič in hlače od trenirke. Po namestitvi se odpraviva za dobro uro na sprehod po okoliških travnikih in čudovitih gozdovih. Zdi se da kmetje v tem okolišu res skrbijo za izgled svojih kmetij in kmetijskih površin. Sonček je še vedno topel in premami naju tudi ležanje na travniku. Mogoče še zadnjič letos.

Ob vrnitvi Eva sreča kolega iz kmetijskega inštituta, s katerim piše monografijo. S partnerko preživljata podaljšan vikend na isti turistični kmetiji.

Proti večeru se odpraviva nazaj v mesto. V SG imava rezervirano mizo v hiši Ančki. Ker sva bolj zgodna se sprehodiva se čez mesto. V čudovito ohranjenem starem jedru mesta se odvija odpira kuhinja. Ulice so zaprte za promet in polne ljudi. Lahek vetrič nosi opojne vonjave, ki spodbudijo apetit.

Sprehod zaokroživa pred hišo Ančko, kjer se Eva fotografira srednješolskim sošolcem – lepim Lukom – ki se smeji iz reklamnega plakata za restavracijo.

Večerja v Ančki je odlična. Tri-hodni degustacijski meni; pozdrav iz kuhinje, domači ravioli, jagenjček na bučni kremi in čokoladni fondant z belo čokolado in lesnikovim crumble-om. Zraven pa vinska spremljava, kot se spodobi.

Preden se odpraviva spat, se en sprehod čez mesto nato pa nazaj v hiško na drevesu.

Vsakdanjik v Aucklandu

nekategorizirano, , , , , , , , ,

Skoraj dva meseca je že, odkar živim v malem hostlu v Aucklandu. Po decemberski evforiji je tudi moj januar precej bolj miren in ustaljen. Moj dan ima po dolgem času spet precej predvidljiv ritem in tedni so si precej podobni en drugemu. Ker se mi dogaja manj zanimivih in presenetljivih stvari pa tudi blog rahlo stagnira. Danes naj vam torej na kratko opišem moj nov vsakdan.

Po žurerskem decembru sem se za januar zavezal, da se malo umirim in vsaj za odtenek zresnim. Kmalu po novem letu sem začel opravljati vlogo nočnega skrbnika v hostlu kjer živim. V zameno dobim enoposteljno sobo, luksuz katere me po kakih dveh tednih še vedno razveseljuje. Delo je láhko; v popoldnevih tu in tam v hostel registriram nove goste, jim podaljšam najemnino ali jim pomagam s kakim nasvetom. Zvečer pospravim kuhinjo, pomijem in pobrišem nepospravljeno posodo, počistim štedilnik, odnesem smeti, založim wc-je s papirjem, zaklenem izhode in pogasim luči. Večerno delo mi običajno vzame kake pol ure, saj so sostanovalci v hostlu precej skrbni in dobro počistijo za seboj. Mogoče tudi za to, ker so mnogi izmed njih tu dolgoročno, saj so zaposleni v katerem izmed bližnjih podjetji. To mi prav tako omogoča ustvarjati in ohranjati bolj globoka prijateljstva, ki sem jih med potovanjem po otoku dotikat pogrešal. Z zbrano družbo še vedno skupaj kuhamo, se družimo ob pivu, tu in tam pa se podamo tudi na kak izlet.

Čez dan imam dovolj časa, da brez težav opravljam še dodatno delo. Zadnje tri tedne delam v 10 min oddaljeni mediteranski restavraciji (v lasti parih kosovskih Albancev od katerih sem se naučil, da je nošenje majice ki sem jo dobil na dogodku v Đerdab-u, slaba ideja). Delam kot pomivalec posode, tu in tam pa jim pomagam tudi pri pripravi hrane. Delo je za polovični delavni čas, okrog 25h tedensko. Atmosfera v kuhinji je običajno prijetna kljub dejstvu, da se včasih dela na visokih obratih. Za malico običajno dobim par qebap-ov (ćevapčićev) ali burger in pomfri, včasih pa prigriznem tudi kaj mimo grede. Vsake nekaj dni domov odnesem še vrečko peciva, ki ni več za prodajo a je vseeno odlišen. Sostanovalci v hostlu med katere običajno razdelim kolačke so sladice vedno veseli.

V jutrih mi tako ostane še nekaj ur, ki jih običajno poizkušam izkoristiti za iskanje boljše službe ali za delo na svojih mini projektih. Do sedaj še nisem imel kaj dosti sreče s službo, mogoče tudi zaradi dejstva, da ne posvečam 110% energije v to. Dobiti resno službo z pošteno plačo v NZ bi seveda bilo super, a iskreno povedano si ne želim ostati tako daleč od Evrope več kot še kako leto (ali dve?). In tudi če tu ne najdem resne službe ne bo konec sveta, dejansko imam za prve tedne po vrnitvi v Slovenijo že par planov katerih se prav tako veselim. Vseeno se mi zdi, da mi bo žal, če se ne potrudim in vsaj poizkusim poiskati delo v mojem fohu.

V popoldnevih po delu v restavraciji se s kolegom običajno odpravim še v fitnes, kjer vsak dan znova spoznavam kako švoh sem. Plezanje ali kolesarjenje bi bilo neprimerno bolj zabavno, a ta telovadnica je bolj priročna in zaradi kolegovega zlatega članstva (zaradi katerega lahko s seboj pripelje prijatelja) celo brezplačna. In kljub skoraj absurdni mačo atmosferi s katero se ne morem (in niti nočem) poistovetiti, se lahko tam kar dobro razmigam.

Tako v zadnjih tednih tečejo moji dnevi – odnašanje smeti mi plača posteljo, v restavraciji dobim kosilo in ob koncu tedna kljub nakupu kake škatle piva še ostane par dolarjev na računu. Mogoče mi v naslednjih nekaj mesecih uspe privarčevati za obisk zobozdravnika :-P