Tag Archives: zgodovina

40m pod zemljo

nekategorizirano, , , , , ,

Dane sem si dan obarval z zgodovino. Po dolgi noči in poznem bujenju sem se nekako v času kosila odpravil proti Valeti. Namenjen sem bil v enega od muzejev: Laskaris-ove vojne sobane.

Muzej se nahaja v južnem obzidju glavnega mesta. Sobane so bile izkopane v skalo, 40 metrov pod površjem. V njih je med drugo vojno delovalo poveljstvo angleških in ameriških sil. V odločilnih trenutkih vojne so bilil v teh sobah tudi najvišji poveljniki zavezniških sil: general Eisenhower, admiral Cunningham, field maršal Montomery, in drugi. V juliju leta 1943 so iz teh prostorov vodili operacijo Husky, napad na Sicilijo. Ta operacija je bila generalka za izkrcavanje v Normandiji.

Malta ima sredi Sredozemskega morja izredno pomembno strateško pozicijo. Tega so se med vojno zavedale obe strani, zato so se na tem otoku odvijali zelo krvavi napadi. V teku celotne vojne pa so zavezniki uspeli ohraniti otok, kljub izrednim izgubam. Otok je živel izključno od dobrin, ki so jih pripeljali Angleži s konvoji. Konvoji so večkrat utrpeli hude izgube, običajno se je na otok prebilo le okrog 40% tovora. Prav tako pa so podmornice nastanjene otoku Manoel v zalivu ob Valeti prizadejale veliko škodo nemškim konvojem, ki so iz Italije prevažali surovine na bojišča v severni Afriki. Sodeč po dokumentarni seriji “World at war” se jim je izmuznila le ena od štirih ladji poslanih proti severni Afriki.

Muzej je sicer majhen, a izredno lepo govori zgodbo iz tistih časov. Če pa imaš srečo, da naletiš na brezzobega gospoda, ki je v muzeju zaposlen, pa običajno dobiš še odlično razlago zgodb, ki jih je pisala zgodovina. Vsekakor vredno ogleda.

 

Stockhol free city tour

nekategorizirano, , , ,

Petek se je začel precej zgodaj. Ob 8h je moral Gustav biti v službi, in ker je bival blizu službe sva se iz stanovanja odpravila nekako 10 min do. Takoj po zajtrku torej. Zmenila sva se, da se dobiva čez dobrih 8 ur, po njegovih službenih obveznostih. Peljal naj bi me okrog po starem mestu, zato sem posvetil dopoldne ogledu novega dela mesta.

Novi del se nahaja severno od glavnega dela. Na spletu sem našel brezplačni voden ogled po mestu in ker imam s podobnimi ogledi dobre izkušnje, sem se z veseljem pridružil. Ogled se je začel ob 10h, torej sem imel še kake dve uri za pot, ki bi trajala kake dobre pol ure. Poleg tega sem kupil terminsko karto za javni prevoz. Preden se je ogled mesta začel sem pojedel še drugi zajtrk. Za city tour smo se dobili na Sergel-ovem trgu ob 10h.

Sam sem do zbornega mesta prišel z pol minute zamude, zbrana možica je bila presenetljivo velika. Po tem, ko smo se razdelili v dve skupini je naša še vedno štela okrog 40 turistov in popotnikov. Vodič je imel ogromno energije, prav za to sem se odločil prestopiti k njegovi skupini (stran od skupine, ki jo je vodila deklina). Najprej smo se na kratko spoznali, poklical je vse velike države in povprašal kdo prihaja od tam, navezal prvi stik, pregovoril par besed. Na prvi postojanki se je tudi predstavil, povedal, da je iz Avstralije in da so bile “noseča sem” prve Švedske besede, ki se jih je naučil. Naučila ga je njegova punca, ko sta še živela v Amsterdamu.

Na prvi postojanki smo govorili o nakupovanju na Švedskem. Pokazal je na 6 trgovin H&M-a v radiju 600m ter njihovo upravno zgradbo. Govoril je tudi o IKEI, njihovih mesnih kroglicah in dejstvu, da je vso veliko in mogočno pohištvo poimenovano po švedskih besedah, preproge in podobna krama pa po danskih.  Malo sosedsko zbadanje, ki je znano tudi nam.

Sprehodili smo se naprej po eni izmed nakupovalnih ulic. Druga postojanka je bila precej zgodovinsko obarvana. Govoril je o princesi Kristini (17. stoletje) in o tem, kako je globoko spremenila švedsko zgodovino. Močno se je zavzemala za enakost med spoloma, kar je še danes zelo zakoreninjeno nacionalni zavesti. Po zgodbi njenega življenja je bil leta 1933 posnet film, v katerem je igrala Greta Garbo, slavna švedska igralka. O njenem življenju in delu je bilo govora tudi na tretji postojanki.

Naslednja kontrolna točka je bila Stockholmska koncertna dvorana, kjer vsako leto podeljujejo Nobelove nagrade. V tej zgradbi podelijo 5 nagrad, vključno z Nobelovo nagrado za ekonomijo, ki je bila dodana naknadno (jebeni ekonomisti se morajo vedno zraven štulit). Najbolj znana nagrada – Nobelova nagrada za mir se podeljuje v Oslu. S to potezo so Švedi želeli ohraniti državi v uniji. Namera je zdržala le nekaj let. Tu smo slišali tudi nekaj besed o Alfredu Nobelu in o njegovem bratu (sedaj berem, da je imel 3 brate).

Nadaljevali smo proti zahodu. Ustavili smo se na eni izmed ulic, kje smo slišali zgodo o trenutni princesi Viktoriji in o tem, kako se je poročila z vaditeljem aerobike, ki ga je spoznala, ko je na rekreacijo hodila z ostalimi “povprečnimi ljudmi”. Ker njen izbranec Daniel ni bil modre krvi, je moral opraviti 3-letni tečaj za plemstvo. Poročila sta se 19. Junija 2010.

Na naslednjih postankih smo govorili še o kavarnah, kjer so se v 70-ih zadrževali ABBA in drugi švedske znane osebnosti. Beseda je nanesla tudi na neverjetno drzen rop banke in na Stockholmski sindrom, ki je dobil ime po dogodkih med tem ropom.

Pred koncem smo naredili še nekaj postankov, od katerih so bili prav vsi polni informacij. Vsega ne bom izdal tu, da vam ne vzamem razloga za obisk tega lepega mesta. Ogled smo končali po kakih 2h urah. Po izredno nerodni situaciji smo zahvalili vodiču in odčli vsak v svojo smer. Meni se je pridružila deklina iz Nemčije, ki sem jo spoznal tekom ogleda. Z njo sem preživel še dobršen del vikenda.

Viteški festival v Mdini

nekategorizirano, , , , ,

Ta vikend se je v “tihem mestu”, kot še rečejo Mdini odvijal srednjeveški festival. Obiskal sem ga skupaj z Mirno (iz Zagreba) in Litvanko, živečo na Norveškem, Mildo.

Milda in Mirna sta prišla na Malto zaradi trenerskega dogodka, ki naj bi se odvijal v organizaciji ene od tukajšnjih mladinskih organizacij. Dogodek je zaradi premalo prijav žal odpadel, punce pa so vseeno prišle, saj niso hotele, da bi že kupljene letalske karte šle v nič. Z Mirno sva se poznala že od prej, za kavo na Malti sva se dogovarjala že teden dni. Zadnji dan pred njenim odhodom je torej končno uspelo.

Dobili smo se v poznem popoldnevu v eni izmed kavarn v Sliemi. Punce so ravno pozajtrkovale, ko sem se prikazal. Sam sem zajtrk preskočil, ko smo odhajali iz gostilne sem si rekel, da se bom po poti vstavil v eni izmed mnogih Pastizzerij. Avtobusna postaja je bila blizu in na voznem redu je pisalo, da avtobus proti Rabat-u pride čez nekaj minut. Zatorej smo počakali. Po dobre pol ure čakanja in spremljanja številk vseh napačnih linij se nam pridruži visoka blondinka, verjetno skandinavska. Povpraša nas koliko časa že čakamo in kam gremo. Razložimo ji, da gremo v isto smer kot ona ter da spored na avtobusnih postajah več kot očitno ne velja najbolje. Čeprav naj bi bil prihod drugega avtobusa (v isto, pravo smer) čez dve ali tri minute se je deklina odločila, da bo skočila čez cesto po kavo. Očitno je bilo potrebno točno to, saj je avtobus pripeljal praktično takoj.

Končno smo se peljali proti Rabatu. Avtobus je bil precej poln, še najbolj pa je izstopala skupina (tradicionalno glasnih) Špancev.

Ob prihodu v mesto sem bil že pošteno sestradan. Skočim do prve pekarne in si naročim pito s piščancem in gobicami. Za prvo silo bo OK. Počakam na punce, ki so skočile na WC, napo pa se napotimo proti Mdini.

Mdina je lepo ohranjeno srednjeveško mesto, ki je bilo v preteklosti glavno mesto otoka. Nahaja se na vzpetini v centralnem delu otoka. Mestu pogosto pravijo “tiho mesto”, saj v njem za razliko od ostalih malteških mest ni pretirano avtomobilov, pa tudi ljudi ni pretirano veliko. Trenutno v mestu prebiva okrog 300 ljudi, kar je za bivšo prestolnico izredno malo. V stikajočem se mestu, Rabat je ta številka bolj zmerna, okrog 11000 prebivalcev.

V mesto smo torej šli na srednjeveški festival. Prva zanimiva stvar, ki sem jo opazil, je kako slabo so pripravljeni, kako slabo organizirani. Mogoče je to le ‘poklicna’ deformacija a zdi se, da na odmevnem turističnem festivalu, katerega se udeleži nekaj tisoč lokalnih in tujih turistov, delovanje ozvočenja (beri prenosnega radia na baterije) ne bi smel biti problem. Prav tako mi je bilo zanimivo, ko je v sredi uličnega nastopa mimo pripeljala kočija z mladoporočencema. Dogajanje na ulici se je moralo ustaviti, mimo je peljala kočija z ženinom in nevesto, za njo kolona črnih mercedesov, potem pa smo spet prišli na vrsto gledalci.

Odšli smo naprej, ogledati si še aktivnosti na drugih trgih. Zanimivo in dokaj pestro dogajanje a vseeno ostaja priokus, da celotno zadevo organizira lokalno društvo kmečkih žena.

Ogledali smo si tudi točko metalcev zastave, ki so bili precej navdušujoči. Sploh ob spremljavi brhkih tolkalk (bobnark?).

Ko smo se naveličali pohajanja po mestu smo se obrnili nazaj proti Rabatu in festival pustili za seboj. Pred avtobusno postajo smo posedeli še na kavi in čeprav smo bili na sončku nas je mrzel veter pošteno prezebel. Dokončno smo zmrznili ob dolgotrajnem čakanju na povratni avtobus. Ko je končno pripeljal sem bil vesel razgrete kabine a je voznik s pretirano uporabo klime uničil tudi to veselje.

Naslednjič, ko me bo zamikalo it v tople kraje bom dvakrat razmislil. :)

Izlet z Jano

nekategorizirano, , , ,

Pred dobrim tednom sem dobil mail, pisala mi je Jana, deklina iz Prage. Našla me je preko Couchsurfinga. Pisala je, da je na Malti in da išče družbo za kak izlet. Najprej se mi je zadeva zdela precej čudna, saj nisem nikamor objavil, da sem na otoku. Vseeno sem bil vabila vesel. Sodeč po njenem profilu je kul deklina, zato sem se odzval na njen mail. Preden sva se uspela dogovoriti za termin izleta, sva si izmenjala kopico mailov, zdelo se je že, da bo težko uskladiti najine urnike, a na koncu je vseeno uspelo.

Dobila sva se v sredo popoldan na obali pri Sliemi. Strogega cilja nisva imela, vseeno pa sva se dogovorila, da bi si rada ogledala templje Ħaġar Qim in Mnajdra. Oba templja sta na jugu največjega otoka, približno 500 m narazen. Sta dva izmed 11-ih megalitskih templjev na Malti. Zgrajena sta bila v četrtem tisočletju pred našim štetjem, konkretno okrog 3600 – 3200 pr.n.š. Nekateri zgodovinarji trdijo, da so te zgradbe ene izmed najstarejših prosto-stoječih zgradb na svetu. Keopsove piramide so bile zgrajene okrog 2500 pr.n.š., torej približno tisočletje po izgradnji teh malteških templjev.

Iz Slieme sva se torej z avtobusom odpeljala proti Valeti, kjer sva presedla na drugo linijo, proti jugu. Ceste na južnem delu otoka so precej slabe, zato je že sama vožnja po njih doživetje. Med vožnjo mi je povedala, da je na otoku že tri tedne in da v naslednjem tednu odhaja. Kot veliko mladih tujcev je tudi ona prišla na otok, da bi izboljšala svojo angleščino, čeprav po njenih besedah od tečaja ni imela veliko. V skupini, ki je v bila menda najvišjega težavnostnega nivoja, je bilo menda veliko Libijcev, Tunizijcev in ostalih severno-Afričanov z izredno slabo angleščino. Verjetno je imela punca smolo.

Avtobus na katerem sva se vozila je bil zmerno poln in zdelo se je, da je večino sopotnikov turistov. Zato sva predvidevala, da gredo oni prav tako na ogled istih templjev kot midva. Ta logika ni ravno popolnoma zanesljiva. Seveda sva zgrešila pravo postajo in se peljala že nazaj proti civilizaciji. Ko sva opazila sva izstopila in se peš namenila nazaj. Po poti sva poskušala štopati a brez sreče. Po dobrih 20-ih minutah hoje sva prišla do križišča. Ker nisva bila prepričana kam, sva povprašala voznico avtomobila, ki je ravno pripeljal mimo. Pokazala nama je karto, tudi ona je bila tujka. Skupaj smo našli pot in voznica nama je ponudila prevoz. Klasika. Tako se štopa tudi po Italiji – vstavljajo ti samo tujci :).

Punca, ki naju je pobrala prihaja iz Nemčije. Na Malti je (bila?) na delovnih počitnicah. Delala je v nevladni organizaciji za zaščito ptic. Lov na ogrožene vrste ptic je na Malti velik problem.

Končno prideva do templjev. Sprehodiva se po hribčku, proti šotorom, ki so jih za zaščito pred vremenskimi vplivi postavili nad templji. Pri vhodu povprašava za vstopnino. Cena 10€ naju kar preseneti. Jana je menila, da je to popolnoma preveč, in predlagala, da si ogledava drug tempelj (ki naj bi bil cenejši). Ko prideva do njega nama povejo, da bi vstopnice morala kupiti že zgoraj in da cena vključuje ogled ogled obeh templjev.

Sprehodila sva se na okoli ograde, nato pa odšla naprej, proti obali. Tam sva nekaj časa uživala v razgledu, občudovala pečine in smaragdno morje. Ko sva se naužila vseh lepot sva se odpravila proti zahodu. Slabo utrnjena pot je vodila nad pečinami. Najin cilj je bil Blue Grotto, priljubljena turistična lokacija na Malti. Ob poti sva dostikrat opazila tulce od šiber, običajno namenjenih streljanju  ptic. Očitno govorice držijo.

Do hišic pri Blue Grotto-u sva hodila kake pol ure. Od tam sva ujela avtobus nazaj v civilizacijo. Za nekaj časa sva se ustavila še v eni izmed vasic, spila čaj in si kupila nekaj pastis-ov za malico. Potem pa domov, saj se je dan že nagibal k večeru.