Spet “doma” po dobrih petih dneh popotovanja.

Tokrat me je pot vodila na Irsko. Kolega je zaključil semester študija v Glasgowu, na Škotskem in za zaključek me je povabil na obisk. Po pregledu letalskih kart se je izkazalo, da bo potreben postanek v Dublinu in tako sva se skupaj odločila, da bo lažje, če se dobiva tam. Škotska bo tako morala počakati na kako drugo priložnost.

Zaradi tega ali onega razloga sva se na pot pripravila zelo površno. Zadnji dan pred letom sva se dogovorila za prenočišče v Dublinu, pri skupnemu kolegu iz domačega mesta. Poleg tega sva imela dogovorjeno še prenočišče za zadnji večer, tega na severnem Irskem, v Belfastu. Ostale noči sva bila pripravljena improvizirati po načelu nič nas ne sme presenetiti.

V kratkem času, ki sva ga imela, sva prepotovala okrog 700 kilometrov, veliko večino od tega z avtoštopom. Držala sva se predvsem malih vasi in mest, saj sva si želela izkusiti pravo, podeželsko Irsko. Spet sem spoznal, kako je svet poln malih dobrotnikov, ki so nesebično pripravljeni priskočiti na pomoč. Štopanje po Irski je bilo precej lahkotno, edina malenkost, ki bi lahko komu šla v nos, je muhasto vreme. Na Škotskem menda pravijo, da ima dan lahko štiri letne čase in podobno vreme sva imela tudi med potjo po Irski. V enem trenutku lahko sije sonce in je prijetno toplo, nakar se pripeljejo oblaki in mrzel veter. Včasih dežuje celo iz jasnega neba.

Vesel lahko povem, da sva dosegla cilje, ki sva si jih zadala. Preživela sva nepozabnih nekaj dni in po poti spoznala mnogo čudnih karakterjev. Pobrali so naju študenti in delavci, gospodje in žene, zagreti nacionalisti in taki ki se jih politika prav nič ne tiče. Pogovori v avtih so tekli o vsemu. O težavah na severnem Irskem, o prekomerni porabi  neobdavčenega piva v Irski vojski, o gostilnah, kjer niso zamenjali miz že nekaj sto let, o ženah, ki ne bi bile vesele, če bi mož sredi noči domov pripeljal dva popotnika … Srečala sva ljudi, katerim se je najina odprava zdela naravnost neumna in take, ki jim je bil všeč najin stil. Nekaterim ni bilo nič mar, da sva se zmenila z njihovim kolegom, da lahko prenočiva v čakalnici, spet drugi so imeli slabo vest, da nama ne morejo ponuditi postelje in so nama zato v žepe rinili denar. Tako kot hrane sva se tega vedno branila, saj nisva želela bili ljudem v breme. Vseeno pa se je kdaj zazdelo, da dajanje pomoči njim prija prav toliko, kot nama prija prejemanje le-te.

Vesel sem, da sem se spet odpravil na še eno slabo planirano popotovanje. Vesel sem, da sem lahko preživel slab teden dni z dobrim prijateljem. Vesel sem, da sem spet stopil izven svoje cone udobja, tam uspel in pridobil odlično izkušnjo.