Tag Archives: koncert

Skrivnosti življenja na osamljeni plaži

nekategorizirano, stari blogi, , , , , , , , , , , , , , ,

Včasih me prešine kaka misel, da bi bil počasi že čas, da si najdem resno službo, se nekje ustalim in začnem živeti “resnično življenje”. S sposobnostmi in znanjem, ki ga imam, bi verjetno lahko dobil relativno spodobno službo, mogoče celo v Sloveniji. Tako bi si lahko kdaj pa kdaj privoščil kaj več, kaj novega, boljši fotoaparat, boljše kolo, kako večerjo v fini restavraciji, bolj normalno, bolj ugledno življenje. Verjetno bi s tem osrečil marsikoga v družini, mogoče bi bilo kdaj tudi meni lažje.

Pred nekaj dnevi sem v poznih večernih urah hodil proti mestu. Namenjen sem bil na rojstno dnevno zabavo prijatelja, ki sem ga spoznal pred kakim tednom ali dvema. Ker prej nisem mislil na darilo, sem se po poti ustavil v kitajski trgovini, edini, ki je bila ob tej uri še odprta. Dva litra piva je odlično darilo, ne?

V mestu stoji stavba njegovega stanovanja. Stavbe v urejenem centru od zunaj dobro skrivajo svojo starost. A arhitektura in čar notranjosti precej jasno pove, da so ta poslopja videla že marsikaj. Po strmem betonskem stopnišču, ki se po nekje nevarno nagiba proti notranjosti, se povzpnem do zadnjega nadstropja. Malo po polnoči sem očitno ujel popoln trenutek. Torta, ki jo je kot presenečenje spekla ena od kolegic, ravno potuje iz kuhinje proti dnevni sobi. Ob tem se poje klasična rojstno dnevna pesem, tukaj, jasno, v Španski različici. Prvi pogled po starem stanovanju me preseneti. Poleg standardne ekipe, je tukaj prav tako kar nekaj ljudi čudnih starosti. Poleg slavljenčevih staršev, ki so tu ravno na počitnicah, je tu tudi mati druge prijateljice, njen prijatelj in še en par s svojo hčerko. Za njiju se izkaže, da sta lastnik stanovanja in živita v stanovanju na drugi strani hodnika. Po uvodnem petju in rezanju torte se zabava nadaljuje z petjem, igranjem kitar in plesom flamenka. Spoznam še dva Italijana, ki menda potujeta po Iberskem polotoku z avtodomom. Zabava se še bolj razživi, ko eden izmed njih poprime za kitaro, lastnik pa začne igrati na star piano, ki stoji v kotu. Vse skupaj se nadaljuje še nekaj ur, dokler se končno ne odločimo, da imajo sosedje dovolj brezplačne glasbe in poiščemo bar (ali več teh?) v mestu. Kdo ve kaj vse se je dogajalo vmes, a proti jutru se znajdemo na univerzitetnem parkirišču, kjer imata Italijana parkiran svoj dom. Ob kozarcu toplega piva in/ali vina in v družbi hiper-energičnega psa debata teče o vseh pomembnih neumnostih v življenju.

Kaj pa če mogoče ne potrebujem novih, boljših stvari?

Naslednji dan se je prebudil okrog poldneva. Če že mora biti tako, pa začnimo dan s kosilom. S prijatelji se srečamo v bližnjem navtičnem klubu, kjer si podelimo porcijo  kalamarov in palačinkam podobno ribjo jed. Srečanje je bilo dogovorjeno že nekaj dni, po spontanem čvekanju končno namenimo nekaj besed dogovorjeni temi: izletu v gore. Po pogovoru o izhodišču, prenočišču in prevozu do izhodišča, optimistično sklenem, da je planiran izlet še vedno (ali vedno bolj) v območju realnosti.

Po kosilu sem v dilemi. Dva izmed kolegov sta namenjena proti plaži, druga dva pa na koncert v center. Čeprav dvomim, da se bo koncert začel že ob petih ali šestih, kot je napovedan, se odločim za to možnost. Po vročem asfaltu ga bosi planemo proti centru.

V baru ob trgu zasedemo mizo z najboljšim pogledom na prostor, ki bo kmalu postal oder. K mizi prikaplja več in več prijateljev, na ulici pred lokalom pa Italijana iz prejšnjega večera počasi pripravljata svoje inštrumente. Nad opremo sem prijetno presenečen, poleg dobre opreme pa imata dečka tudi talent. Zvoki električnega kontrabasa, kitare, orglic in bobnov razveselijo vse prisotne. Po nekaj skladbah so vsi prisotni odličnega razpoloženja, nekateri se celo odločijo, da je ulica popoln nadomestek za plesišče. V baru se nabira vedno več ljudi in kmalu se moramo odreči eni izmed dveh miz, ki smo jih zasedli na začetku. Ob zaključku se med ljudi v imenu glasbenikov sprehodi lastnik lokala s klobukom, v katerem se nabere nekaj denarja za popotna glasbenika. Po koncertu, ki je trajal kako uro in pol se na trg spusti večer, mi pa se odločimo, da je sedaj popoln trenutek za prigrizek. Iz majhne barske kuhinje prinesejo različne španske dobrote in družba za mizo ne čaka, da bi se pohladile. Po preprosti večerji se sit in zadovoljen nad celotnim dnevom vrnem domov.

Kdo ve, če večerje v fini restavraciji niso nekoliko precenjene.

Dan zaključim z kratkim izletom v San Javier. S kolegico peljeva domov njenega prijatelja. Norčije v starem, utrujenem avtu so odličen zaključek odličnega dne.

Par dni kasneje s prijateljem sedim na osamljeni plaži par kilometrov južno od Cartagene. Po dobri uri veslanja v morskem kajaku počivava na razgreti mivki. Čeprav sva oba popolnoma trezna beseda ponovno nanese na eksistencionalne teme. Razmišljava ali je hedonističen življenjski stil, ki ga trenutno oba uživava dobro za naju na dolgi rok. Bi se morala počutiti krivo in ali bi morala več razmišljati o prihodnosti, karieri, denarju, družini? Po dosti preudarjanja in tehtanja argumentov skleneva, da dejstvo, da o tem razmišljava in govoriva kaže na to, da še vedno veva kaj je normalno življenje za večino ljudi in v tem trenutku je to dovolj. Skleneva, da se bodo pomembne stvari v življenju verjetno rešile same od sebe, tudi če se z njimi ne obremenjujeva pretirano. Seževa si v roke in si obljubiva, da se bova enkrat v naslednjem poletju podala na večdnevno popotovanje s kajakom po eni izmed velikih evropskih rek. Takrat bova verjetno ponovno primerjala svoje misli o smislu in skrivnostih življenja.

Hamam

nekategorizirano, , , , , , , , ,

Tretji dan sem imel v planu obisk hamam-a. Za to Maroško savno sem izvedel ob gledanju popotniške oddaje Globe Tracker in čeprav je zadeva izgledala rahlo boleče, sem jo moral uvrstiti na moj seznam stvari za Maroko.

Po poznem bujenju in spet odličnem zajtrku smo se odpravili v našo stalno zbirno točko – študentsko sobico. Tam smo se zmenili, da smo vsi zainteresirani za hamam in da to ni le moja želja. Z mojim gostiteljem sva odšla nazaj do doma, kjer sva pripravila vse potrebščine – brisače, kopalke in mandarine. Ponovno smo se dobili v bljižnji kavarni, kjer so Evropejci imeli svoj zajtrk. Temu je sledilo veliko čakanja. Čakali smo na sestro od enega izmed gostiteljev, ki naj bi bila v družbo Poljakinji. Čakali smo zdaj na enega, zdaj na drugega gostitelja. Nato smo šli do trgovine, kjer smo kupili milo (posebno za hamam) kjer je sledilo še nekaj čakanja. Med čakanjem je eden od kolegov Maročanov razlagal, kako je v hamam-u vroče in naj kupimo nekaj mandarin, če nismo prepričani, če bomo zdržali. Ideja se mi je zdela smešna in pomislil sem, da nam le želi spet prodati. Potem pa sem se spomnil, da sva mandarine z mojim gostiteljem vzela doma in da očitno to res deluje (ali pa le verjamejo, da deluje in deluje le placebo).

Končno smo se zbrali vsi in se napotili čez cesto do poslopja. Od zunaj Hamam izgleda kot navadna stanovanjska stavba, le da ima ob eno od zunanjih sten streseno veliko kopico lesa za kurjavo. Ob vhodu je mala prodajalna vstopnic. Mi smo za vstop plačali približno 5 evrov. Zdi se, da so nam jih prodali dražje, saj sem kasneje slišal, da je vstopnina lahko tudi le en evro. Kakorkoli.

Savne za ženske in moške so seveda ločene, zato smo se poslovili od naše kolegice, ki je odšla v zgornje nadstropje, mi pa smo nadaljevali v sobo v pritličju. Prva soba v katero smo prišli je bila garderoba. Popolnoma preprosta a vse, kar potrebuješ: klop za počitek po savni, obešalnike za oblačila in garderoberja, ki je skrbel za oblačila vseh, ki so bili v savni. Na klopcah je sedelo in ležalo nekaj mož in dečkov, ki so ravno prišli iz vročega dela. Nekateri so se le sproščali, drugi so počasi grizljali mandarine, katere so prinesli s seboj. Ko smo se preoblekli smo vstopili v savno. Celotno pritličje je bilo razdeljeno v štiri sobane. Prva, ki je služila, kot vetrolov, predprostor, je bila mala, le nekaj kvadratnih metrov. Iz nje je bil vhod v toaleto in v prvo večjo sobano. Ta je imela visok strop, velika pa je bila kakih 5 krat 15 metrov. Luknja v steni (kjer bi lahko bila vrata) je vodila v drugo in nato v tretjo sobano istih dimenzij. Sobane so se stopnjevale po temperaturi, najhladnejša pri vhodu in najbolj vroča bolj v notranjosti. Vse večje sobice so imela le mala okna skozi katera je prihajala medla svetloba. Tla so bila nagnjena k sredini vsake sobe, kamor se je stekala voda.

V vsaki izmed sob sta iz stene štrleli dve cevi, iz ene si si lahko natočil vročo vodo (ki je bila praktično vrela) in mrzlo vodo. Če nisi s seboj prinesel svojega vedra, si ga lahko vzel pri vhodu. Najprej smo napolnili vsa vedra z precej vročo mešanico vrele in hladne vode in jih odnesli v sredinsko sobano. To delo je bilo precej pri taki temperaturi kar naporno. Po tem smo se zmočili in okopali. Sledilo je mazanje z posebnim milom, ki smo ga poprej kupili v trgovini. Milo je bilo čudnega vonja a vseeno je imelo nekakšen osvežujoč učinek. Drugi Maročani v savni so si prav tako milili telo, se spirali z vodo, si čistili celo telo, od pet pa do zob. Nekateri so le poležavali po tleh in se sproščali.

Miljenju in spiranju je sledilo odstranjevanje odmrle kože. Nekako tako, kot to poznamo v centralni Evropi za trdo kožo na nogah so to Maročani počeli za celotno telo. S seboj so prinesli rokavice narejene iz grobega materiala. In pristop do čiščenja ni prav nič nežen. Drgnjenje hrbta je bilo rahlo boleče, a ko se je kolega spravil na dele telesa z bolj nežno kožo, sem moral kar malo stisniti zobe. Po kakih desetih minutah mučenja smo zaključili z vedrom vroče vode na glavo. Po tej terapiji je bila naslednje dni moja koža kot dojenčkova ritka. :)

Omembe vredna je še Maroška masaža, katere pa nisem izkusil na lastni koži. Prav tako, kot drgnjenje masaža ni videti prav nič prijetno. Glavni namen, kot sem opazil, je raztegniti vse zategle mišice in to počno zelo energično. S prijemi, ki bi jih pričakoval od kakih rokoborcev je celotna masaža videti prav brutalno.

Celotna situacija v savni, od vročih soban polnih prepoteni mož do čiščenja v parih do sado-mazohistične masaže bi v zahodni družbi lahko nosila precej močan gejevski prizvok. A tu se več kot očitno nihče ni obremenjeval z takimi banalnostmi.

Po savni smo odšli na čaj v bližnjo gostilno, nato pa v staro mesto na koncert afriške glasbe. Po koncertu smo še povečerjali in se sprehodili čez mesto ob obzidju do kraljeve palače. Večer smo ponovno zaključili v mali študentski sobici.

Otok MTVja

nekategorizirano, , , , , , , ,

Tekom tedna običajno je moja rutina precej standardna, služba po tem pa domov, kaj pojest, mogoče pogledat kak film ali pa na sprehod in pivce po tem pa spat. To sredo je bilo malce drugače.

Odvijal se je namreč velik koncert. Eden največjih (če ne največji) dogodkov tega formata je organiziran s strani ameriške glasbene televizije MTV. Prvič je bil izveden leta 2007, od takrat pa vsako leto. Dogaja se na trgu Fosos v Floriani, le lučaj proč od prestolnice Malte. Dogodka se udeleži okrog 50 tisoč obiskovalcev, kar je nekoliko več od povprečnega koncerta v Svobodi v Trbovljah. Koncerta sem se bolj kot zaradi zabave udeležil zaradi radovednosti kako taksna zadeva deluje. Moram priznat, da je bila prav zanimiva izkušnja.

Proti Floriani sva se s sostanovalcem odpravila okrog 9h. Šla sva peš, saj razdalja od stanovanja ni bila prevelika, poleg tega pa sva vedela, da bodo avtobusi prenatrpani še bolj kot ponavadi. Na prizorišče sva prišla ravno, ko je ena od izvajalk zaključila svoj nastop. Ker nisva imela boljšega dela sva si zadala nalogo, da se prebijeva skozi množico prav do prve vrste. Med tem, ko sva se počasi premikala proti odru se je na nastop pripravljal naslednji zvezdnik. Na vrsti je bil en Rike. Ko je stopil na oder se je mnogo ljudi precej razveselilo. Za večino prisotnih je bil je bil le majhna mravljica na odru oddaljenem mogoče 50, mogoče 100 metrov, nekateri pa zaradi svojih kratkih nog niso videli niti tega. Vseeno se je zdelo, da je za mnoge to nekaj najboljšega, kar se jim je kdajkoli zgodilo.

Čez čas sva uspešno prispela skoraj do odra, na skrajno desni strani. Čeprav nisva bila v pri vrsti sva se odločila, da je dovolj. Tam sva postala nekaj časa, poslušala par pop viž in opazovala zaprepadene mladenke. Ko sva se že hotela prestaviti sem prek ograje opazil tri varnostnike, ki so naokrog peljali zaboj v velikosti omare. Čeprav se jim je precej mudilo, sem si mislil, da je to pač del organizacije. Kmalu za tem se je na malem podestu na desni strani tik ob ograji pojavil pevec. Tam je zapel eno izmed svojih balad in ljudje so jasno noreli zaradi njegove prisotnosti. Po končanem komadu je odšel iz malega odra nakar se je ponovil prizor z varnostniki, le da so tokrat šli v drugo smer. Zanimivo mi je bilo, kako se svetovni zvezdnik naokrog po zaodrju prevaža v lesenem zaboju za krompir.

Koncert se je nadaljeval, po pričakovanjih. Nori svetlobni efekti, odrski ognjemeti in onesnaževanje prizorišča s konfeti (To je bilo že tako ali tako nastlano s plastenkami, pivskimi pločevinkami ipd.) Zanimivo je bilo opazovati tako noro evforične ljudi. Mislil sem, da se je trans, ki ga vidiš na posnetkih starih koncertov od Beatles-ov, začel umikati v pozabo nekje v osemdesetih. Vsak dan nekaj novega. Še ena zanimivost je, da je kopica ljudi spremljala koncert preko ekrana svojega pametnega telefona. Mogoče zato ker so bili premajhni, da bi videli čez množico?

Po končanem nastopu se je večino ljudi odpravilo stran. Iz zvočnikov je začela nabijati še slabša glasba, kot prej, zato sva se tudi midva z Rosariom odločila za premik. Vstavila sva se na pivo in zaokrožila po prizorišču. Srečala sva še Imanoel-a, drugega cimra. Kmalu zatem smo se skupaj odpravili domov.