Tag Archives: kolesarstvo

Prvomajski prazniki 2015

Maj je najboljši mesec v letu in prvomajski prazniki so daleč najboljše počitnice v letu. Običajno v času teh praznikov pobegnem kam na tuje. Tokrat temu ni bilo tako, vseeno pa se bodo zadnji dnevi ostali v dobrem spominu.

Pred kratkim sem se končno zmigal do banke, kjer sem plačal zavarovanje za športne aktivnosti v regiji Murcije. S tem zavarovanjem imam prost vstop v športno dvorano, kjer je na voljo tudi plezalna stena. Verjetno bom med poletjem plezal večinoma zunaj, a vseeno se mi zdi to dobra naložba. Upam, da bom v naslednjih tednih plezal vsaj nekajkrat na teden. Telovadnico sem si šel v četrtek tudi ogledati in se pogovoril z nadzornikom. Mala balvanska stena je sicer stara in z improvizirano leseno podlago, a oprimki so kvalitetni. Poleg tega je menda na voljo še ena stena, katere pa še nisem videl.

Po plezanju smo imeli v navtičnem klubu otvoritev sezone. Po uradnem programu (ki je trajal pol ure in smo ga uspeli popolnoma zamuditi), smo se zapodili v brezplačno hrano in pivo. Pogovarjal sem se tudi z admiralom španske mornarice nastanjene v Cartageni (mislim, da se je predstavil, kot admiral). Po večerji smo najbolj zagnani napolnili plastenke z brezplačnim pivom in se podali proti mestu. Sledil je standardni žur, mesto se je pripravljajo la prvomajsko zabavo.

Petek se je začel bolj počasi. Po kosilu sem se sprehajal po mestu in poslušal glasbo. Na glavnih trgih so bili postavljeni odri in že tekom dneva je na njih potekal program. Na enem od prizorišč sem srečal kolegico prostovoljko iz druge organizacije v Cartageni. Z njenima prijateljema se je odpravljala proti lokalni plaži. Hitro so se odločili da me vzamejo seboj in jaz nisem ugovarjal. Po obisku pri Kitajcu, ki nam je prodal hladno pivo smo se posedeli v hipi kombi in se odpeljali do bližnje plaže. Tam smo najprej z deklinami iz mesta spili kavo (asiatico), potem pa smo se prestavili na mivko. Po sončnem zahodu nas je hlad pregnal proti domu, nato pa jasno naprej v mesto, kjer smo nadaljevali druženje nekako do jutranjih ur (seveda z obveznim kuhanjem makaronov ob 3h zjutraj v stanovanju od enega od prisotnih).

Sobota je bila odličen dan. Vreme je bilo popolno, kot naročeno za prvo regato v sezoni. Okrog navtičnega kluba je kar mrgolelo ljudi, nekateri so prišli le na kosilo, mnogo izmed nas pa je bilo tam zaradi tekmovanja jadrnic. Start naj bi bil ob 5h, a so ga zaradi izplutja ene od velikih ladji iz pristanišča prestavili za eno uro. Tokrat je tekmovalo enajst jadrnic z latinskim jadrom. Jadrnice so enaindvajset dlani dolge lesene barke z (pre)velikim jadrom. Mnoge izmed njih so v preteklosti bile namenjene ribarjenju. Posadka običajno šteje 5 članov.

Prijatelji društva, ki nismo tekmovali, tekmo pa smo si vseeno želeli ogledati od blizu, smo se posedli v motoriziran čoln in odpluli proti štartni liniji. Regata je potekala okrog 3-h boj, dve izmed njih so bile privezane v zalivu, znotraj valobrana, ena pa ob izhodu iz zaliva, med obema svetilnikoma. Pred začetkom sem slišal, da je veter precej močan in da je verjetno, da bo regata precej zanimiva. In res je bilo tako. V približno dveh urah, kolikor je regata trajala, so se v vodo prevrnile 3 jadrnice skupaj s svojimi posadkami. Zaradi velikega jadra in oblike trupa so te barke precej nestabilne. Trenutek nepozornosti in celotna posadka je mokra. Četudi je posadka dobro izurjena, ni varna pred vodo. Ena od posadk je zaradi prevrnitve namreč izgubila vodstvo. Včasih se menda celo zgodi, da od 11-ih jadrnic na cilj prispejo le 3.

Tekmovanje se je končalo praktično s fotofinišem. Po okrog 6,5 km (3,5 NM) je bila razlika med zmagovalnim in drugo uvrščenim plovilom le nekaj decimetrov. Kljub visoki tekmovalnosti in nekaj nesrečam je bilo vzdušje ob koncu zelo pozitivno.

Po lepem dnevu na vodi smo dobili še eno presenečenje. Na obisk v Cartageno sta namreč prišla kolegica in kolega iz Lorke, ki smo ju spoznali na uvodnem treningu za EVS. Skupaj smo odšli do našega stanovanja, kjer smo iz ostankov v hladilniku sestavili odlično omako za … testenine, seveda. Po večerji smo se odpravili v mesto, kjer smo spet uživali v flamenku, skupinskih plesih, živi glasbi in hladnemu pivu.

Vikend sem zaključil z izletom do Los Nietos in vasice blizu, kjer ima ena od kolegic privezan svoj čoln. Ta dan sem se povabil na jadranje po malem morju (Mar menor). Po izplutju iz pristana in dvigu jadra, mi je kmalu predala v roke krmilo in mi prepustila jadranje večji del časa. Ob enem izmed otokov sva se zasidrala in kljub temu, da to ni bilo v planu, skočila v vodo. Prijateljica, ki je bila dan prej na enem od čolnov, ki se je prevrnil, mi je povedala, da je voda tukaj precej bolj prijetna. In res je bila super. Ko sva se kasneje sušila, sva opazila, da se nisva zasidrala pretirano dobro, kar bi se lahko končalo tudi precej slabše. Kakorkoli, z jadranjem sva nadaljevala severno-vzhodno. Ko sva prišla do drugega otoka, sem predlagal, da ga obplujeva po drugi strani in se nato vrneva v pristan. Odločitev je bila sprejeta in kmalu sem spoznal, da je pri teh odločitvah dobro misliti tudi na smer vetra. Prva lekcija – plutje proti vetru je bolj dolgotrajno – je bila jasno predstavljena. Na poti okrog otoka se je povečal tudi veter in valovi, kaj je jadranje naredilo kanček bolj zanimivo. K sreči je bila jadrnica bistveno bolj stabilna, kot tekmovalne jadrnice, tako da nisva bila v resni nevarnosti.

V marino sva se vrnila po kakih 5h urah jadranja, okrog pol šestih popoldne. Od tam pa s kolesom in vlakom nazaj do Cartagene.

Kolesarjenje – dopolnilo

Še en vikend poln doživetji. Včeraj sem se prvič odkar sem na otoku namenil na športno kolesarjenje. Običajno sem kolo uporablal le kot prevozno sredstvo, bil sem prepričan, da na Malti ni mogoče uživati v športnem kolesarjenju. Še ena stvar glede katere z veseljem spremenim mnenje.
Na pot sva se podala z deklino iz Avstrije, ki je tu na praksi. Dela kot športna fizioterapevtka v bolnici. Tudi sama ima zelo rada šport in takoj, ko sem jo spoznal, sem vedel, da jo bom težko dohajal.
Po plačinkastem zajtrku z njo in njeno cimro sva odrinila okrog 11h. Septembersko vreme je bilo popolno za šport, bilo je rahlo oblačno in ne prevroče za dan na prostem. Iz Gzire sva se namenila proti zahodu, v hrib. Kaj kmalu sva našla malo cesto, ki za razliko od povprečne Malteške ceste, ni bila prenatrpana z avtomobili. Izgubljala sva se po hribčkih in dolinah severno-zahodne Malte, vsak vzpon je bil poplačan z novim razgledom. Včasih sva se med raziskovanjem vasic popolnoma izgubila ali pa sva izbrala cesto, ki se konča na njivah in vrtičkih. Tako sva se morala dostikrat obrniti a naju to ni dosti motilo. Po neštetih vzponih in spustih sva prišla do Melihe. Pod hribom se je razpostirala največja malteška peščena obala, ki se je sedaj počasi le reševala trum turistov. Po spusti sva zavila južno, do Popajeve vasice. Tam sva imela kratek počitek. Da se morava premakniti naprej nama je postalo jasno, ko so začeli z neverjetno nadležnim programom za otroke. Pot naju je ponovno peljala v hrib, proti severu. Pred spustom sva se povzpela še do rdečega stolpa, ki je bil pomemben del obrambne linije v času Malteških vitezov. Ogledala sva si stolp nato pa povprašala za pot naprej. Oba sva bila že precej lačna, tako da bi bila vesela kake trgovine. Nadaljevala sva proti klifom na jugu. Na tej točki so bile ruševine ameriškega radarja, uporabljenega v 2. vojni. V upanju, da lahko narediva krožno pot po tem delu otoka, sva se spustila proti Prety bay-u, nato pa severno proti hotelskim komleksom. Tam sva spoznala, da se cesta spet nenadoma konča in kot kazen sva dobila še en vspon. Namenjena sva bila do skrajne severne točke otoka Malta. Pred tem sva imela kratek počitek še na rtu nad zalivom Melihe. Jaz sem želel videti brezno, ki naj bi se nahajalo na severnem delu. Po nekaj izkanja sva ga našla, za presenečenje pa sva dobila še “morski gezir”. Ta del je očitno prepreden z jamami. Ena izmed njih ima očitno odprtino do morja pov vodo. Ko morje zavalovi se jama napolni z vodo in ko zmanjka prostora izbruhne kot gezir visoko v zrak. Rezultat je prav lep spektakel narave dodatno okrašen z mavrico, če ga opazuješ iz prave strani.
Po doseženem cilju sva se ohladila v morju. Voda je bila precej kalna in polna trave, kar je precej neobičajno za Malto. Tudi obala ni bila kaj prida. Table so oznanjale, da je plaža prijazna psom, žal pa psi (in njihovi lastniki) niso bili pretirano prijazni do ljudi. Vseeno je ohladitev prekleto prijala. Sedaj sva bila oba že precej utrujena in lačna. Razmišljala sva, da bi se ustavila na plaži in poizkala kaj za prigriznit. Namesto tega sva si po poti odtrgala nekaj plodov kaktusa in pojedla le te. Precej sladki sadovi, le koščic so polni. Po kratkem krepčilu sva se odločila, da večerjava doma. Do doma je bilo kar daleč. Zaradi utrujenosti, pa tudi zaradi pozne ure sva se odločila, da jo ubereva kar po glavni cesti. Vožnja po njej res ni bila najbolj prijetna, je pa vsaj hitreje minila. V zadnjem delu poti sva uživala še v sončnem zahodu, ki se po nekaj tedenskem premoru spet ni skrival za oblaki. Domov sva prišla okrog pol osmih.
Po tušu smo se dobili še za drugi epski obrok dneva. Za večerjo smo skuhali špagete in pikantno omako. Čeprav smo računali še na četrto sostanovalko, smo sami pojedli vse.
Dan sem zaključil na pivu s kolegom iz Estonije. Tokrat sem si pivo res zaslužil.