Četrtek je bil zanimiv dan, v službi je bilo precej delovno in čeprav sem se čez nekaj ur odpravljal na potovanje v Afriko, si nisem vzel časa niti za rezerviranje hostla.
Zvečer, po vroči debati s sostanovalko postajam precej nervozen. Bolj, kot odnos v stanovanju me skrbi, kje bom spal v naslednjih dneh. Naenkrat skrbi moja pomanjkljiva pripravljenost.  Po mnogih spontanih izletih in popotovanjih po Evropi bi se tega občutka lahko počasi že navadil. Prvič afrika, pa niti za prvo noč ne vem kje bom spal. Sicer mi je tak nacin potovanja všeč in pisan na kožo,a nestrpnosti se je vseeno težko znebiti.
Parkiram in pripravljam se nekako do pol enih, potem se spravim spat, saj vem, da bo noč kratka. Zbudim se ob 6h in se kar hitro odpravim na avtobusno. Tam spoznam, da sem avtobus ravnokar zamudil in da naslednji pelje 20 min preden se zaključi vkrcavanje na letalo. Relativno mirno najdem drugi avtobus, ki pelje do Valete, kjer pa ulovim bus do letališča. Med vožnjo se zadržim, da bi gledal na uro. Vem, da sem pozen in vem, da ne bo nič boljše, če bom nervozen. Pohitim čez pregled prtljage nato pa iščem seznam z številko mojih vrat. Na ekranu poleg mojega leta piše “closed”, napis ki povzroči rahel poskok adrenalina v mojem krvnem obtoku. Stečem do vrat. Čakalnica je popolnoma prazna, v njej so le dve letališke uslužbenki. Ena mi priteče naproti in me povpraša, če sem za Marseille. Ob mojem pritrdilnem odgovor mi pripomni, naj pohitim. Ni bilo druge, kot, da se nasmhnem in pritrdim: “jasno, saj hitim”. Na letalo sem prišel zadnji, ene izmed stopnic so že odpeljali. Vseeno nisem bil pretirano vznemirjen,kot ponavadi se je tudi tokrat izšlo.

Ko smo prispeli v Marseille, mi je v oko padel starejši možak z oguljenim nahrbtnikom iz osemdesetih. Izgledal je kot pravi popotnik. Pred izhodom iz letališča. Razmišljam, če se mi splača oditi v mesto. Imam okrog 7 ur časa. Mogoče malo manj, če za spremembo lovim naslednje letalo z nekaj rezervnega časa. Med preračunavanjem in razmišljanjem o mestu, katerega sem že spoznal, se mi pred očmi prikaže ostareli popotnik. V svoji polomljeni francoščini ga povprašam če govori angleško in kako do centra. Po kratkem premisleku mi ponudi prevoz. Med vožnjo mi v lepi angleščini pripoveduje, kje vse je potoval. V svojih 66 letih je bil na vseh kontinentih razen Avstralije (in verjetno Antarktike). Bil je tudi v Novi Zelandiji, torej precej blizu celine tam spodaj (pod katero celino spada NZ?).
Čez kake pol ure prispeva do marine, kjer me odloži. Zahvalim se in se poslovnim. Nahajam se na jugo-zahodnem delu marine, blizu starega dela mesta, pa tudi blizu muzejev, ki so bili lani zgrajeni za evropsko prestolnico kulture (Marseille  je ta naziv prevzela od Maribora). Brez plana se najprej odločim poiskali informacije kako nazaj do letališča. Po obisku v turističnem informacijskem centru se odločim za sprehod. Naporom se proti skvotu, kjer sva pred kakim letom spala s kolegico. Ob pomoči zemljevida hišo najdem,a žalostno ugotovim, da so skvot zaprli, vrata in okna pa zazidali.
Ob sprehajanju naletim se na par, ki z žongliranjem na sredi ceste zabavata na semaforju čakajoče voznike.
Preden se vrnem na letališče kupim se nekaj Maroškega denarja. Vkrcavanje na drugi let v dnevu je bilo manj hektično. Med pregledom prtljage se francoski carinik odloči, da bi mi rad pregledal nahrbtnik in mi tako razmeče prav vso prtljago. Na vprašanje, kaj je problem mi odgovori, da ni nikakršnega problema. Hvala za brezpredmetne komplikacije torej. Med čakanjem spoznam štiri Američanke, ki se odpravljajo na izlet. Prav tako se pogovarjam z Maročanko, ki se vrača domov. Upam, da mi bo lahko pomagala pri iskanju prenočišča za danes.

Let mine brez pretresljivosti. Ko pristanemo hitro ugotovim, da je tokratni izlet vseeno malo bolj resen, kot ostali. Carinski uradnik mi pomoli vprašalnik o prihodu v državo, ki naj ga rešim. Osnovni podatki o potovanju, ki pa mi skupaj z poglobljenim pregledom potnega lista dajo jasno vedeti, da sem zunaj Evrope in tudi rahlo zunaj svoje cone udobja. Odhitim proti izhodu, kjer naj bi se dobila z Maročanko in si nato delila taksi do mesta. Deklina se ne prikaže, očitno je odšla brez mene. Po nekaj minutah čakanja in stopicanja po letališču opazim skupino Evropejcev, ki izgledajo prav tako izgubljeni, kot jaz. Povprašam jih o njihovi situaciji in odgovorijo mi, da so dogovorjeni z gostiteljem, ki so ga spoznali prek Couchsurfing-a. V skupinici treh sta dva Poljaka, deklina in dečko, in en Mehikanec. Vsi trije trenutno študirajo v Franciji. Odločim se, da se jim pridružim do mesta in da povprašam njihovega gostitelja za nasvet glede prenočišča. Ko se čez čas srečamo v centru mesta me po krajšem pogovoru, ko ugotovi, kaj hočem, povabi z njimi v svoje stanovanje. Tako sem spoznal gostitelje za moje prve tri noči v Maroku.

Prvi večer preživimo v mali sobi v študentskem stanovanju. Pijemo Maroški čaj in kadimo šišo. Pridružijo se nam mnogi kolegi gostitelja. Zrak v sobi in vsi štirje Evropejci se skrivamo pod debelimi odejami. Naši gostitelji, zanimivo, hodijo naokrog v natikačih. Kljub hladnemu zraku je atmosfera med novimi prijatelji precej topla in prijetna. Spet imam občutek, da doživljam enega izmed tistih “lonely planet” trenutkov. Obdan s prijatelji, ki jih še pred parimi urami nisem poznal, v tuji deželi izkušam nora doživetja.

Večer zaključimo okrog treh zjutraj, ko se z enim od Maročanov odpravim do stanovanja njegove družine. Ostali ostanejo v sobici. Naslednji dan se izkaže, da sem dobil še boljše prenočišče, kot kolegi, ki so se zanj dogovorili. Poleg postelje mi ponudijo še zajtrk, vroč tuš je tudi luksuz, ki ga Polaki nimajo. Na koncu se stvari vedno dobro izidejo.