Tag Archives: fiesta

Pohajanje po Gozu

nekategorizirano, , , , , , ,

Gozo je drugi po velikosti med malteškimi otoki. Nahaja se severno-zahodno od Malte. Otok je bolj zelen, kot malta, čeprav je za slovenske razmere še vedno precej posušen. Življenje na njem je bolj umirjeno kot na Malti, vse je manjše. Manjša mesta in vasi, manj avtomobilov, manj turistov manj razvrata in prepotentne mularije. Maltežani se redko premaknejo iz svojega otoka, če gredo na Gozo, gredo običajno na oddih, redkeje zaradi športa.

Slednje sva s kolegico naredila v prvem vikendu septembra. Ponedeljek je bil praznik in zdelo se je, da je podaljšan vikend treba dobro izkoristiti. Od doma sva odrinila v nedeljo zjutraj, bolj zgodaj, kot se običajno vstaja ob nedeljah. Z avtobusom do Cirkewe, nato pa z trajektom do druge strani preliva. V Mgarr-u sva se zapodila v hrib. Plan je bil pohod okrog otoka, ali vsaj del obale. Usmerila sva se proti severu. Luknjasta in razpokana cesta se je vila v hrib. Vreme je bilo lepo, vlažno in prekleto vroče, kot ponavadi.

Po dobri uri hoje sva našla idiličen zaliv z odlično plažo. Na njej je bila le ena malteška družina, pa še oni so se kmalu umaknili. V zalivu so bile zasidrane bele jadrnice in jahte. Strinjala sva se, da je to dober trenutek za ohladitev in se vrgla v morje. Plavala sva okrog majhnega otočka, ki je sameval v zalivu.

Po kopanju sva pot nadaljevala proti zahodu. Najin cilj je bil zaliv Rambla. pot se je vila po od sonca razbeljeni pokrajini. Edino rastlinstvo okrog naju so bili mali bodeči grmički in posušena trava. Zaobšla sva peskokop in okrog dveh prišla do plaže. Čeprav se je turistična sezona nagibala h koncu, je bila peščena plaža vseeno precej polna. Zaliv in njegova plaža sta opevana v vseh turističnih zloženkah, kot edena najlepših na Malti. Sam nad videnim nisem bil pretirano navdušen. Mivka pomešana s peskom in kamni, turist pri turistu in plitvo, motno morje. Za trenutek sva se ustavila malo nad zalivom, kjer so imeli postavljen kamp člani društva “Why not?” Ob plaži se je namreč odvijal festival elektronske glasbe in tudi oni so prispevali nekaj delavnic. Delavnica, ki se je obetala čez nekaj minut je bila precej “tripi” in zato sva se odločila, da nadaljujeva z najino potjo.

Ideja, da spiva v zalivu Rambla je zvodenela po kaki uri hoje. Namenjena sva bila naprej, zahodno, nato pa proti jugu do vasice Xaghra. Po hitrem ogledu vasice sva se odločila, da bi bil sedaj primeren trenutek za veerjo. V planu je bila pašta, a sva zaradi problemov z gorilnikom jedla le tunino omako s fižolom ter sadje za sladico. Zvečer so v vasi ravno praznovali njihovo fiesto. Do takrat sem bil že na nekaj fiestah, a ta je bila ena bolj divjih. Del praznovanja je bil seveda tudi velik ognjemet, ki je bil za razliko od vseh drugih, dejansko kvaliteten. Po ognjemetu se je nadaljevalo slavje v vasi. Ker sva bila oba precej utrujena, sva se namenila ven iz vasi in si našla kotiček tranvnika. Tam sva si pogrnila spalko in zadovoljeno zaspala.

Fiesta v Sliemi

nekategorizirano, , , , , ,

Včeraj je bila zabavna sobota. Po podvodno obarvanem dopoldnevu sem potreboval dobro mero počitka. Vseeno je bilo jasno, da večera ne smem preživeti doma, zato sva se s cimrom zmenila, da greva na pivo v Sliemo. On je šel na avtobus, jaz pa sem se peljal s kolesom. Med potjo sem se spraševal, zakaj je bil ta izlet sploh potreben, saj imajo nenazadnje pivo tudi kje bližje. Navkljub vsemu se je kratka pot izplačala.

Ko sem prišel v mesto je bilo jasno, da se nekaj dogaja. Mesto je praznovalo svojo fiesto. Tudi ta mestni praznik je tako, kot mnoge druge stvari na otoku, močno krščansko obarvan. Običajno poteka med vikendom, od petka do nedelje se razvrstijo različni dogodki. Že dan prej sem se potepal po centralni Sliemi, stran od obale in turističnih poti. Tam je zabava imela bolj domači pridih. Osrednji del proslave v petek je bil orkester, ki je igral po malih mestnih ulicah. Precej zanimiva je bila dinamika povorke. Spredaj je stal zastavonoša, starejši možic, ki se je z zastavo precej trudil. Za njim so bili glasbeniki, okrog vsega pa so tekali v modre majice slabega design-a oblečeni organizatorji. Povorka se je ob glasbi počasi pomikala naprej, zanimivo pa so po koncu vsake viže vsi skupaj naredili kar konkretno pavzo. Tako so igrali nekako 5 min in potem 5 minut stali. Situacija je bila videti precej bizarno, kot, da bi vsi čakali, da se nekaj zgodi. Med pavzami glasbeniki in ostali niso bili prav nič aktivni, le stali so in se ozirali naokrog. Brez pijače, brez pijače in skromnih besed.

Podobna situacija je bila tudi včeraj, le da je bilo okrog njih bistveno več opazovalcev. Ti so bili v glavnem turisti opremljeni s fotoaparati in pametnimi telefoni. Poleg bistveno večje množice so povorki na konec dodali še ogromen kip Marije in malega Jezusa. Ta kip je nosilo 6 mož. Slišal sem, da je nošenje kipa velika čast ki pa si jo lahko prislužiš z veliko donacijo. Menda ponekod za to plačajo tudi po več tisoč evrov. Kip so prinesli do centra mesta in ga postavili na prej pripravljen oltar v malem parku. Temu je sledil predviden aplavz turistov.

Med celotno procesijo so po nebu odmevali poki ognjemetov. Maltežani so namreč nori na njih, v enem večeru jih lahko vidiš več, prirejajo jih tudi čez dan in sploh kadarkoli. Najmanj jih je menda ravno v času novega leta. No, po končanem sprevodu z Marijo se je množica premaknila proti obali, kjer so bile pripravljene velike konstrukcije na katere so bili razobešeni pirotehnični izdelki. Skulpture so bile videti precej amatersko sestavljene, kot, da bi jih sestavljale skupine vaščanov v pripravi na praznik. Izkazalo se je, da je prav mogoče, da je bilo tako.

Organizatorji so prižigali eno po eno napravo. Vsaka izmed njih je bila malce drugačna, vsem pa je bilo skupno veliko dima, pokanja žarečih lučk in vonj po pirotehniki. Že pri prvi od naprav se je zgodilo, da se je nekaj raket odlepilo od konstrukcije in poletelo v nedoločeno smer. Nekaj jih je pristalo v morju, nekaj na tleh, kaka pa je priletela direktno med množico turistov. Preplašeni turisti so seveda panično bežali. Pravzaprav pa tudi meni ni prav nič prijala ideja, da bi zaradi opeklin moral to noč prebiti v Mater Dai-u. Organizatorji so sicer dajali vtis rahle zaskrbljenosti a kakršnihkoli premikov v smer javne varnosti ni bilo zaznati. Nadaljevali so z predstavo in pričakovano so se sesedle tudi nekatere druge naprave. Po večkratnih incidentih so policisti le potisnili množico nekaj metrov bolj stran in premaknili varnostno ograjo.

Nekaj podobnega sem izkusil pred kakim letom v Španiji. Tam so na zabavi ene od mestnih četrti v Barceloni rakete in drugo pirotehniko natikali na nekaj metrske palice s katerimi so, skupaj z množico gledalcev, potem hodili po ulicah. Tisto je bilo mogoče res za odtenek bolj noro, a za razliko od tu, je pri tisti zabavi šlo vse po planu. Tu se je zdelo, da je bila na delu predvsem površnost.

Program se je zaključil z še enim ognjemetom, tokrat izstreljenim iz obale Slieme in ne iz obale otoka Manoel, kot je bilo v planu prej. Tudi ta ognjemet je trajal kar nekaj minut, bil pa je celo sinhroniziran z glasbo.

Ko sem se malo po polnoči vrnil domov pa sem naletel na še zadnje presenečenje večera. Celotna ulica je bila namreč prekrita z belimi papirnatimi traki, ki so jih očitno domačini uporabili, kot doma narejene konfete. Očitno smo imeli zabavo tudi tik pred vrati.