Selitev

nekategorizirano, , , , ,

Pred natanko enim tednom smo se s cimri preselili v novo stanovanje. Oba sostanovalca sta na obisk dobila svoji deklini, tako da sta si tudi ona želela vsak svojo sobo. Stanovanje je naše Rosario, po ogledu smo se prav hitro odločili zanj. Naše staro stanovanje smo prav tako oddali brez kakršnihkoli problemov. En zapis na skupino na Facebook-u, en ogled in smo bili dogovorjeni. Podnajemniški trg na otoku je, predvsem v tem času, izjemno dinamičen in stanovanja se lahko oddajo v nekaj urah.

Seljenje samo je bilo precej zabavno opravilo. Spominjalo je na nepozabni prizor, ko smo nekaj tednov pred tem skupaj šli po nakupih. Trije mladeniči vsak s svojim bizarnim stilom, eden z nahrbtnikom, drug z športno boršo in tretji z babičino torbo s koleščki. Vsi naloženi z testeninami in pivom, v eni roki pa sladoled jebivetersko proti domu.

Po sobotnem dopoldnevu ob in v morju sem prišel domov okrog 2h. Za selitev jasno še nisem imel pripravljeno, zato sem začel basati stvari v nahrbtnike. Z lastnikom novega stanovanja smo bili zmenjeni ob 3h, novi stanovalci pa so prav tako čakali, da se spravimo ven iz stanovanja. Jaz sem stvari transportiral s kolesom, Španec z motorjem, Italijan pa se je vozil z avtobusom. K sreči novo stanovanje ni bilo pretirano oddaljeno od starega in tako vožnja ni bila preveč naporna. Čeprav v treh mesecih odkar sem na otoku tukaj nisem kupil praktično ničesar razen hrane in ostalih osnovnih potrebščin, sem moral pot opraviti trikrat. Neverjetno kako hitro se ti v stanovanju naberejo neumnosti.

V tednu dni smo se vsi trije že precej udomačili. Lokacija stanovanja je super in čeprav smo le streljaj stran od ulice, ki jo zvečer zasedejo nočne delavke je okolje precej mirno. Nedaleč stran je celo majhen gozdiček, kjer se lahko usedeš na pivce, če si ga prineseš s seboj. Prijetno je tudi zjutraj, saj na poti v službo s kolesom ni več potrebno premagovati (sicer malih) hribčkov, temveč se le spustim do centra. Še ena prednost novega stanovanja je, da imamo precej manj nezaželenih gostov v obliki malih živalic.

Tekom tedna je španski kolega dobil informacijo iz Španije, da je sprejet na delovno mesto na katerega se je prijavil, zatorej se v naslednjem tednu obeta še ena sprememba. Imanoel se s svojo deklino vrača v Španijo, v naše stanovanje pa prihaja mlada in po fotografiji sodeč hudo vroča Kolumbijka. Poleg nje pa konec tedna pričakujem še obiske iz Slovenije. Prihajajo še zabavni dnevi.

Protest najemnikov

nekategorizirano, , , , ,

Pred časom sem na spletu našel novico o protestu, ki se pripravlja v Valeti. Jasno me je zadeva zanimala, zato sem se protesta udeležil. Sprva je bil napovedan za soboto, 28. 6., a so ga po tem zaradi neznanih razlogov prestavili na nedeljo.

Na ulice Valete so se pognali jezni podnajemniki, ki niso Maltežani. Davčna politika v državi je namreč taka, da morajo lastniki stanovanja plačevati višje stroške za vodo in elektriko, če v stanovanju ne živijo. Če pa stanovanje oddajajo po pravilih, pa so za to, jasno, obdavčeni. Tega se vsi želijo izogniti, tako da stanovanje oddajajo na črno, višje stroške pa plačujejo podnajemniki.

Ko sem prišel na lokacijo protesta sem bil kar malo šokiran nad udeležbo. Nisem pričakoval veliko ljudi, a vseeno sem mislil, da bo na trgu več kot 15 ljudi. No, na žalost temu ni bilo tako. Oklevajoče sem se jim pridružil in začel spraševati za kaj se gre. Razložili so mi, da so Maltežani precej sebični in rahlo rasistični in, da v državi ni reda. Res je mogoče, da Maltežani radi izkoristijo tujce na vsakem koraku, še konec lanskega leta so na primer imeli dve različni ceni za avtobusne vozovnice, tisto za Maltežane in tisto za turiste. Vseeno se je zdelo, da so udeleženci protesta bili precejšnji nergači. Pogovarjal sem se za manjšo skupinico, ki pa je tekom dogodka govorila o vseh problemih, ki jih imajo, še najmanj pa mogoče o najemniških.

Protest, če bi temu res lahko tako rekel, se je končal po kaki dobri uri. Na začetku zborovanja so sicer menda prišli novinarji. Enega izmed člankov si lahko preberete na Times of Malta (ang.)

Nomgometna mrzlica

nekategorizirano, , , , , ,

Ja, tale zapis sem načrtoval že kar nekaj časa, pa sem se odločil, da počakam do konca prvenstva, da ne pozabim dodati kake informacije.

Kot mogoče veš sem precej skregan s katerim koli športom, sploh pa gledanjem le tega. Nogomet je verjetno nekje na vrhu lestvice športov, ki jih ne maram (do mnogih ostalih sem pač indiferenten). Vseeno je Svetovno prvenstvo v nogometu vredno kakega zapisa.

Prvič sem pomislil, da bi bilo dobro o tem kaj napisati, ko sem v službi slišal govorice o tekmah. Najbolj markantna govorica je bila zgodba, ki jo je opisoval mlajši sodelavec, doma iz Anglije. Pravil je, da je največja tekma na otoku (ne glede na prvenstvo) tekma Anglije proti Italiji. Pol Maltežanov namreč navija za Italijo, druga polovica pa za Anglijo in ker so sami pač neopazni v očeh svetovnega nogometa, se navijači toliko bolj navdušijo nad temi ekipami. V zgodbi, ki sem jo slišal, je bilo govora tudi o navijaških pretepih med podporniki obeh ekip. Pretepi naj bi se dogajali samo med Maltežani, tujci na otoku se običajno ne tepejo, saj so tu na počitnicah. Verjetnost akcije me je privlačila, in tako sem postavil to tekmo visoko na moj prioritetni seznam. Malo zaradi lastne radovednosti, malo pa tudi za voljo bloga.

tekma se je odvijala v soboto, 14. junija. Z malo zamude sem prišel v Spinola Bay, kjer sta bila postavljeni dve projekciji. Ena, tik pod cesto je bila sponzorirana s strani hitroprehrambene multinacionalke, druga, le nekaj metrov stran, pa je bila, predvidevam, organizirana s strani državnih organov (občine, krajevne skupnosti?). Na obeh prizoriščih je bila precejšnja množica ljudi. Moč te se je pokazala komaj po koncu tekme. Takrat se je večina navijačev odločila za proslavljanje in/ali žalovanje v Pacevillu, ki je le nekaj minut stran. Zaradi navdušene množice je promet zastal, premikal si se lahko le peš. Mnogi avtomobilisti so nad čakanjem obupali in začeli svoja vozila obračati sredi ceste. Sam sem gledal od da leč in celotna situacija je izgledala precej hektično, če pa ne to, pa sigurno bizarno.

Čeprav je od takrat minilo že kar nekaj časa, se vmes nogometu nisem več pretirano posvečal.

Danes, na dan finala, sem sem se vseeno pridružil kolegom, katerim je do tega športa nekaj več. Zmenjeni smo bili, da se dobimo v Surf Side-u, a je bila v tem baru nenormalna gneča, zato so se (pred mojim prihodom) odločili za drugo lokacijo. Finalno tekmo smo tako gledali ob mizi s prtom poleg malega bazena. Bili smo v družbi turistov in nekaterih drugih, ki so si privoščili drago večerjo. Tudi pivo je bilo precej drago, poleg tega pa smo ga dobili v plastičnih kozarcih, prvi dve rundi sta bili celo topli. Šalili smo se, da nam niso upali prinesti pravih kozarcev, saj so se bali, da bomo začeli med tekmo razbijati.

Zadeva se je izšla drugače. Tekma je bila mirna, celo dolgočasna, večino časa pa sploh ni bila v centru pozornosti. Na kocu tekme so si nekateri v omizju vseeno zaslužili klofuto, a vse skupaj v prijateljskem duhu.

Večer je bil tudi zadnji za nekaj časa za enega kolega iz družbe. Mojster si je namreč privoščil počitnice v Skandinaviji.

Fiesta v Sliemi

nekategorizirano, , , , , ,

Včeraj je bila zabavna sobota. Po podvodno obarvanem dopoldnevu sem potreboval dobro mero počitka. Vseeno je bilo jasno, da večera ne smem preživeti doma, zato sva se s cimrom zmenila, da greva na pivo v Sliemo. On je šel na avtobus, jaz pa sem se peljal s kolesom. Med potjo sem se spraševal, zakaj je bil ta izlet sploh potreben, saj imajo nenazadnje pivo tudi kje bližje. Navkljub vsemu se je kratka pot izplačala.

Ko sem prišel v mesto je bilo jasno, da se nekaj dogaja. Mesto je praznovalo svojo fiesto. Tudi ta mestni praznik je tako, kot mnoge druge stvari na otoku, močno krščansko obarvan. Običajno poteka med vikendom, od petka do nedelje se razvrstijo različni dogodki. Že dan prej sem se potepal po centralni Sliemi, stran od obale in turističnih poti. Tam je zabava imela bolj domači pridih. Osrednji del proslave v petek je bil orkester, ki je igral po malih mestnih ulicah. Precej zanimiva je bila dinamika povorke. Spredaj je stal zastavonoša, starejši možic, ki se je z zastavo precej trudil. Za njim so bili glasbeniki, okrog vsega pa so tekali v modre majice slabega design-a oblečeni organizatorji. Povorka se je ob glasbi počasi pomikala naprej, zanimivo pa so po koncu vsake viže vsi skupaj naredili kar konkretno pavzo. Tako so igrali nekako 5 min in potem 5 minut stali. Situacija je bila videti precej bizarno, kot, da bi vsi čakali, da se nekaj zgodi. Med pavzami glasbeniki in ostali niso bili prav nič aktivni, le stali so in se ozirali naokrog. Brez pijače, brez pijače in skromnih besed.

Podobna situacija je bila tudi včeraj, le da je bilo okrog njih bistveno več opazovalcev. Ti so bili v glavnem turisti opremljeni s fotoaparati in pametnimi telefoni. Poleg bistveno večje množice so povorki na konec dodali še ogromen kip Marije in malega Jezusa. Ta kip je nosilo 6 mož. Slišal sem, da je nošenje kipa velika čast ki pa si jo lahko prislužiš z veliko donacijo. Menda ponekod za to plačajo tudi po več tisoč evrov. Kip so prinesli do centra mesta in ga postavili na prej pripravljen oltar v malem parku. Temu je sledil predviden aplavz turistov.

Med celotno procesijo so po nebu odmevali poki ognjemetov. Maltežani so namreč nori na njih, v enem večeru jih lahko vidiš več, prirejajo jih tudi čez dan in sploh kadarkoli. Najmanj jih je menda ravno v času novega leta. No, po končanem sprevodu z Marijo se je množica premaknila proti obali, kjer so bile pripravljene velike konstrukcije na katere so bili razobešeni pirotehnični izdelki. Skulpture so bile videti precej amatersko sestavljene, kot, da bi jih sestavljale skupine vaščanov v pripravi na praznik. Izkazalo se je, da je prav mogoče, da je bilo tako.

Organizatorji so prižigali eno po eno napravo. Vsaka izmed njih je bila malce drugačna, vsem pa je bilo skupno veliko dima, pokanja žarečih lučk in vonj po pirotehniki. Že pri prvi od naprav se je zgodilo, da se je nekaj raket odlepilo od konstrukcije in poletelo v nedoločeno smer. Nekaj jih je pristalo v morju, nekaj na tleh, kaka pa je priletela direktno med množico turistov. Preplašeni turisti so seveda panično bežali. Pravzaprav pa tudi meni ni prav nič prijala ideja, da bi zaradi opeklin moral to noč prebiti v Mater Dai-u. Organizatorji so sicer dajali vtis rahle zaskrbljenosti a kakršnihkoli premikov v smer javne varnosti ni bilo zaznati. Nadaljevali so z predstavo in pričakovano so se sesedle tudi nekatere druge naprave. Po večkratnih incidentih so policisti le potisnili množico nekaj metrov bolj stran in premaknili varnostno ograjo.

Nekaj podobnega sem izkusil pred kakim letom v Španiji. Tam so na zabavi ene od mestnih četrti v Barceloni rakete in drugo pirotehniko natikali na nekaj metrske palice s katerimi so, skupaj z množico gledalcev, potem hodili po ulicah. Tisto je bilo mogoče res za odtenek bolj noro, a za razliko od tu, je pri tisti zabavi šlo vse po planu. Tu se je zdelo, da je bila na delu predvsem površnost.

Program se je zaključil z še enim ognjemetom, tokrat izstreljenim iz obale Slieme in ne iz obale otoka Manoel, kot je bilo v planu prej. Tudi ta ognjemet je trajal kar nekaj minut, bil pa je celo sinhroniziran z glasbo.

Ko sem se malo po polnoči vrnil domov pa sem naletel na še zadnje presenečenje večera. Celotna ulica je bila namreč prekrita z belimi papirnatimi traki, ki so jih očitno domačini uporabili, kot doma narejene konfete. Očitno smo imeli zabavo tudi tik pred vrati.

Otok MTVja

nekategorizirano, , , , , , , ,

Tekom tedna običajno je moja rutina precej standardna, služba po tem pa domov, kaj pojest, mogoče pogledat kak film ali pa na sprehod in pivce po tem pa spat. To sredo je bilo malce drugače.

Odvijal se je namreč velik koncert. Eden največjih (če ne največji) dogodkov tega formata je organiziran s strani ameriške glasbene televizije MTV. Prvič je bil izveden leta 2007, od takrat pa vsako leto. Dogaja se na trgu Fosos v Floriani, le lučaj proč od prestolnice Malte. Dogodka se udeleži okrog 50 tisoč obiskovalcev, kar je nekoliko več od povprečnega koncerta v Svobodi v Trbovljah. Koncerta sem se bolj kot zaradi zabave udeležil zaradi radovednosti kako taksna zadeva deluje. Moram priznat, da je bila prav zanimiva izkušnja.

Proti Floriani sva se s sostanovalcem odpravila okrog 9h. Šla sva peš, saj razdalja od stanovanja ni bila prevelika, poleg tega pa sva vedela, da bodo avtobusi prenatrpani še bolj kot ponavadi. Na prizorišče sva prišla ravno, ko je ena od izvajalk zaključila svoj nastop. Ker nisva imela boljšega dela sva si zadala nalogo, da se prebijeva skozi množico prav do prve vrste. Med tem, ko sva se počasi premikala proti odru se je na nastop pripravljal naslednji zvezdnik. Na vrsti je bil en Rike. Ko je stopil na oder se je mnogo ljudi precej razveselilo. Za večino prisotnih je bil je bil le majhna mravljica na odru oddaljenem mogoče 50, mogoče 100 metrov, nekateri pa zaradi svojih kratkih nog niso videli niti tega. Vseeno se je zdelo, da je za mnoge to nekaj najboljšega, kar se jim je kdajkoli zgodilo.

Čez čas sva uspešno prispela skoraj do odra, na skrajno desni strani. Čeprav nisva bila v pri vrsti sva se odločila, da je dovolj. Tam sva postala nekaj časa, poslušala par pop viž in opazovala zaprepadene mladenke. Ko sva se že hotela prestaviti sem prek ograje opazil tri varnostnike, ki so naokrog peljali zaboj v velikosti omare. Čeprav se jim je precej mudilo, sem si mislil, da je to pač del organizacije. Kmalu za tem se je na malem podestu na desni strani tik ob ograji pojavil pevec. Tam je zapel eno izmed svojih balad in ljudje so jasno noreli zaradi njegove prisotnosti. Po končanem komadu je odšel iz malega odra nakar se je ponovil prizor z varnostniki, le da so tokrat šli v drugo smer. Zanimivo mi je bilo, kako se svetovni zvezdnik naokrog po zaodrju prevaža v lesenem zaboju za krompir.

Koncert se je nadaljeval, po pričakovanjih. Nori svetlobni efekti, odrski ognjemeti in onesnaževanje prizorišča s konfeti (To je bilo že tako ali tako nastlano s plastenkami, pivskimi pločevinkami ipd.) Zanimivo je bilo opazovati tako noro evforične ljudi. Mislil sem, da se je trans, ki ga vidiš na posnetkih starih koncertov od Beatles-ov, začel umikati v pozabo nekje v osemdesetih. Vsak dan nekaj novega. Še ena zanimivost je, da je kopica ljudi spremljala koncert preko ekrana svojega pametnega telefona. Mogoče zato ker so bili premajhni, da bi videli čez množico?

Po končanem nastopu se je večino ljudi odpravilo stran. Iz zvočnikov je začela nabijati še slabša glasba, kot prej, zato sva se tudi midva z Rosariom odločila za premik. Vstavila sva se na pivo in zaokrožila po prizorišču. Srečala sva še Imanoel-a, drugega cimra. Kmalu zatem smo se skupaj odpravili domov.