Nomgometna mrzlica

Ja, tale zapis sem načrtoval že kar nekaj časa, pa sem se odločil, da počakam do konca prvenstva, da ne pozabim dodati kake informacije.

Kot mogoče veš sem precej skregan s katerim koli športom, sploh pa gledanjem le tega. Nogomet je verjetno nekje na vrhu lestvice športov, ki jih ne maram (do mnogih ostalih sem pač indiferenten). Vseeno je Svetovno prvenstvo v nogometu vredno kakega zapisa.

Prvič sem pomislil, da bi bilo dobro o tem kaj napisati, ko sem v službi slišal govorice o tekmah. Najbolj markantna govorica je bila zgodba, ki jo je opisoval mlajši sodelavec, doma iz Anglije. Pravil je, da je največja tekma na otoku (ne glede na prvenstvo) tekma Anglije proti Italiji. Pol Maltežanov namreč navija za Italijo, druga polovica pa za Anglijo in ker so sami pač neopazni v očeh svetovnega nogometa, se navijači toliko bolj navdušijo nad temi ekipami. V zgodbi, ki sem jo slišal, je bilo govora tudi o navijaških pretepih med podporniki obeh ekip. Pretepi naj bi se dogajali samo med Maltežani, tujci na otoku se običajno ne tepejo, saj so tu na počitnicah. Verjetnost akcije me je privlačila, in tako sem postavil to tekmo visoko na moj prioritetni seznam. Malo zaradi lastne radovednosti, malo pa tudi za voljo bloga.

tekma se je odvijala v soboto, 14. junija. Z malo zamude sem prišel v Spinola Bay, kjer sta bila postavljeni dve projekciji. Ena, tik pod cesto je bila sponzorirana s strani hitroprehrambene multinacionalke, druga, le nekaj metrov stran, pa je bila, predvidevam, organizirana s strani državnih organov (občine, krajevne skupnosti?). Na obeh prizoriščih je bila precejšnja množica ljudi. Moč te se je pokazala komaj po koncu tekme. Takrat se je večina navijačev odločila za proslavljanje in/ali žalovanje v Pacevillu, ki je le nekaj minut stran. Zaradi navdušene množice je promet zastal, premikal si se lahko le peš. Mnogi avtomobilisti so nad čakanjem obupali in začeli svoja vozila obračati sredi ceste. Sam sem gledal od da leč in celotna situacija je izgledala precej hektično, če pa ne to, pa sigurno bizarno.

Čeprav je od takrat minilo že kar nekaj časa, se vmes nogometu nisem več pretirano posvečal.

Danes, na dan finala, sem sem se vseeno pridružil kolegom, katerim je do tega športa nekaj več. Zmenjeni smo bili, da se dobimo v Surf Side-u, a je bila v tem baru nenormalna gneča, zato so se (pred mojim prihodom) odločili za drugo lokacijo. Finalno tekmo smo tako gledali ob mizi s prtom poleg malega bazena. Bili smo v družbi turistov in nekaterih drugih, ki so si privoščili drago večerjo. Tudi pivo je bilo precej drago, poleg tega pa smo ga dobili v plastičnih kozarcih, prvi dve rundi sta bili celo topli. Šalili smo se, da nam niso upali prinesti pravih kozarcev, saj so se bali, da bomo začeli med tekmo razbijati.

Zadeva se je izšla drugače. Tekma je bila mirna, celo dolgočasna, večino časa pa sploh ni bila v centru pozornosti. Na kocu tekme so si nekateri v omizju vseeno zaslužili klofuto, a vse skupaj v prijateljskem duhu.

Večer je bil tudi zadnji za nekaj časa za enega kolega iz družbe. Mojster si je namreč privoščil počitnice v Skandinaviji.

Leave a Reply

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.