Zadnja dva tedna živim v luštnem hostlu v centru Napier-ja. Ideja ob prihodu je bila, da ostanem tu kak mesec med tem pa delam v kmetijstvu in varčujem za naslednje podvige. Izkazalo se je, da sem prispel v slabem času za iskanje dela, saj je ravno september precej mrtev mesec kar se tiče dela v vinogradih in sadovnjakih. Vseeno pa življenje v hostlu ni tako družabno, kot bi si človek lahko predstavljal.

Hostel sestavljajo tri stanovanjske hiše združene z letnim vrtom oz. teraso. Največja izmed hiš, v kateri živim tudi jaz, je praktično popolnoma okupirana z Nemci in “uradni jezik” v jedilnici ni ravno vse vključujoč. To me na začetku niti ni tako motilo, a po dveh tednih poslušanja nemščine imam tega počasi dovolj.

Zanimiva situacija se mi je zgodila včeraj. Po jutranjem ritualu sem se odpravil v kuhinjo. Ker sem bil posebno dobre volje, sem se zaklepetal z enim od so-stanujočih, Nemcem moje starosti. Verjetno tudi zaradi podobne starosti je bilo z njim lažje navezati stik. Med pogovorom je njegov rojak zaspano začel pripravljati palačinke. Povprašal sem ga, če se mu lahko pridružim pri zajtrku, s čimer sem rahlo presenetil še samega sebe. Ponudil sem mu nekaj mojih sestavin in pomoč pri peki katero je prijazno zavrnil. Po nekaj minutah je starejši kolega odšel, kuhar pa je nadaljeval s pripravo zajtrka. On je bil precej manj zgovoren in tako sem se umaknil za mizo, za svoj računalnik. Kaj kmalu se mu je pridružilo še nekaj sostanovalk in začeli so pogovor v svojem krogu. Kmalu sem spoznal, da bomo zajtrkovali skupaj in ko so bile palačinke pripravljene smo se res posedli za eno izmed miz. Krožnik s palačinkami smo dali na sredino, vsak pa je iz svoje omare prinesel svojo marmelado ali nutelo. Zanimivo mi je bilo, da so pogovor brezsramno nadaljevali v Nemščini, klub temu, da so vedeli, da jezika ne obvladam. V naslednjih minutah sem poskušal odpreti nove teme v angleščini ali se vključiti v debato, ko sem zasledil kako besedo, katero sem prepoznal. Razen enostavčnega odgovora v angleščini ni bilo pretirano veliko interesa za pogovor.

Med zajtrkom je v jedilnico prišel nov gost. Lastnik hostla ga je predstavil in povedal, da je tudi on Nemec. Ostali so se predstavili, ga povprašali od kod je in povedali od kod prihajajo oni. Ko sem prišel na vrsto sem v polomljeni Nemščini povedal “Ich bin aus Slowenien und kann nicht Deutsch schprechen”. Ob izjavi sem dobil kak čuden pogled takoj za tem pa so nadaljevali svojo debato. Ko sem pozajtrkoval, sem se tiho zahvalil za zajtrk in pomil svoj krožnik.

Ob te prigodi je potrebno dodati še par pomislekov. Najprej, posploševanje na podlagi nacionalnosti, spola, vere, ali praktično česarkoli je običajno kontraprodtuktivno za razumevanje sveta. Spoznal sem Nemce, ki se res potrudijo z angleščino (in z biti družaben), prav tako pa sem spoznal ljudi drugih narodnosti, ki počnejo prav to (včasih tudi Slovenci). Sam se trudim, da tega ne bi počel, res pa je, da v NZ niti nisem imel veliko priložnosti. En argument bi bil lahko tudi, da je to odlična priložnost, da obnovim in osvežim svoje poznavanje Nemščine in da se naučim vsaj par besed. Na to sem pomislil tudi sam, a je za to potrebno nekoliko več energije nenazadnje pa tudi občutek sprejetosti med družbo, ki ga pa v tem trenutku žal nimam. Mogoče pa se lahko do tega pripravim v naslednjih tednih.