Pot po slovaškem podeželju

Iz Bratislave sva se odpravila precej pozno.  Malo zaradi ogledov, malo pa zaradi počasnih priprav. Peljala sva se severozahodno, saj je vzhodna pot vodila preveč čez hribe. Pot se je sicer začela zmerno počasi, čez gričkasta predmestja Bratislave, kasneje pa nama je res steklo. Po regionalni cesti sva ga gonila 35 na uro in hitra vožnja nama je bila res v užitek.V večernih urah sva prispela v vas Lozorno. Na zemljevidu sva našla bližnje jezero, zato sva se napotila proti njemu. Ob prihodu sva bila navdušena nad piknik prostorom, a ko sva bila posvarjena,  da tam lahko kradejo, sva nadaljevala najino iskanje. Pot okrog jezera je peljala skozi gozd in ker se je že stemnilo je bilo iskanje tabornega prostora precej neprijetno. Čez kake tričetrt ure sva končno našla peščeno obalo, kjer sva ujela še zadnje trenutke sončnega zahoda. Utaborili sva se poleg ribiča, si skuhala večerjo in se odpravila spat.

Jutro je bilo počasno in užitkov polno. Ob pogledu na jezero naju je celo prešinilo, da bi si privoščila še en dan počitka. Na koncu sva se odločila, da vseeno sparkirava in odrineva. Pot proti severni Slovaški meji je bila ravna in večinoma nenaporna. Vmes sva se ustavila na pijači v eni izmed vasi. Za oro, sadni sok in mineralni vodo sva plačala 2.15€. Za del poti sva zamenjala kolesi in ugotovila, da eno izmed koles teče precej slabše in da se eden izmed naju že celo pot šverca. Naslednjo pavzo sva naredila za kosilo, kot že tolikokrat poprej sva si spet razdelila pico. Med obrokom se je vreme precej poslabšalo. Kjub kislemu vremenu sva se odpravila naprej, čakalo naju je še okrog 40km. Dež naju je ujel kako uro kasneje. Ker sva bila sredi ničesar, sva si le oblekla pelerine, pokrila torbe in nadaljevala v dežju. Vedrila sva v Pertovi ves-i, a ker tam nisva našla toplega prenočišča, sva se odločila za nadaljevanje proti mestecu po imenu Holič. V zadnjih kilometrih sva opazila, da je obroč zadnjega kolesa enega od biciklov precej zvit in bo potrebno resno popravilo. Višjo prioriteto je imel topel tuš in kaloričen obrok, zato sva se, po nekaj pogajanju za ceno, namestila v penzionu Barburka. 

Naslednji dan je deževalo cel dan. Odločila sva se, da ne bova mazohistična in da bova ostala na toplem.  Tekom dneva sva nakupila nove zaloge hrane, se najedla sladoleda in peljala kolo na servis. Ta se je nahajal na drugem delu mesta, v trgovini,kjer si lahko kupil od koles, sesalcev, luči, brivnikov,  sokovnikov, vse do pralnega stroja in (verjetno) stare mame. Serviser nama je zamenjal špice na kolesu in ga scenrtiral.

Naslednji dan sva v hladnem jutru nadaljevala pot proti češki meji. V prihajajočih dneh bova imela več sreče z vremenom, ostajale pa bodo težave z opremo. Vse le del avanture :)

Leave a Reply

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.