Šlager

V prazničen ponedeljek sva se zbudila zgodaj. Bila sva v umazani sobi katoliškega študentskega doma v mestu Oświęcim. Mesto je bistveno bolje poznano pod svojim nemškim imenom, saj se je na njegovem obrobju dogajal eden izmed največjih genocidov prejšnjega stoletja. Na dan marijinega vnebovzetja sva imela v planu ogled muzeja Auschwitz.

Na muzejsko dvorišče sva prišla kakih deset minut pred odprtjem blagajne. Pred njo je že stala dobrih 40 metrov dolga vrsta turistov, ki so se tako kot midva namenili ogledati muzej. Kupila sva vstopnico in se premaknila v drugo vrsto ljudi. Kaj hitro sva začela vleči (verjetno zelo nepoštene) vzporednice z zaporniki, ki so v te stavbe vstopali pred pol stoletja. Ko so nama dali nalepke s številko skupine in po strogem varnostnem pregledu ob vstopu, so se te misli vseeno le še utrdile. Ogled se je pričel pri znanem napisu nad vhodom v taborišče: “delo osvobaja”. Vodička je z monotonim glasom razlagala o zgodovini taborišča, ki je bilo pred tem zapuščena poljska vojašnica, medtem ko so trume ljudi s fotoaparati stopali čez prehod v žičnati ograji. Nadaljevali smo od enega zaporniškega bloka do drugega, v vsakem pa so nam opisali del trpljenja, ki so ga zaporniki morali prestajati. Povedanega ni bilo prijetno poslušati, a vseeno sva pričakovala bolj osebne zgodbe iz tistega časa . Pomislila sva, da se precej bolj dotakne kak dober film na to tematiko. Prešinilo pa naju je tudi misel kako se počutijo turistični vodiči v taborišču in kaj tak poklic naredi človeku. 

Drugi del ogleda je potekal v nekaj kilometrov oddaljenem drugem delu taborišča. To je bilo zgrajeno izključno za namene genocida. Na širni ravnici so se trume turistov rahlo porazgubile. Podobe skupin ljudi na železniškem peronu za ograjami taborišča so vseeno spominjale na fotografije, ki smo jih gledali prej v muzeju. Zelena trava in topel sonček nista pomagala vodičem pri opisovanju grozot, ki so se tu dogajale. Vsakih nekaj minut je skupina glasno zaploskala vodiči ob končanem ogledu taborišča. Ko smo to naredili tudi mi, smo se skozi široko odprta vrata sprehodili nazaj na svobodo. Avtobus nas je odpeljal nazaj do glavnega muzeja, kjer so se turisti zapodili v trgovino s spominki.

Leave a Reply

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.