Zadnja guma: problemi in rešitve

Od prejšnjega dne sta nama ostala še dva makova žepka. Pospravila sva šotor in nekaj pred deveto sedla v lokal pri bazenu. Naročila sva kavo in čaj, medtem ko je starejši možak pri sosednji mizi že sedel ob velikm kozarcu piva in malem kozarčku skrivnostne pijače. Lastnik lokala, ki je sicer zajtrkoval z družino pri sosednji mizi, mu je še večkrat dotočil in se mu tudi sam pridružil. V slabi uri sta zvrnila vsak tri. Midva sva spila kavo in čaj, prosila za tlačilko in se spet spravila nad prazno gumo. Zračnica ni ubogala in naprej sva se odpravila peš. Pomoč v obliki kompresorja sva dobila pri prvi hiši. Že tretjič sva menjala zračnico, nato pa sva se odpeljala proti Štramberku. Kmalu za tablo se je cesta strmo vzpela v breg. Ustavila sva se v trgovinici, kupila nekaj kruha in sira za zajtrk in nadaljevala proti centru mesta. Pot se je še bolj strmo vzpela, sestopila sva s koles in nadaljevala peš. Ozka tlakovana cesta in slikovite lesene hiške so naju pripeljale do prikupnega glavnega mestnega trga, ki se je prav tako raztezal v hrib. Na klopci sva pojedla zajtrk, nato pa še Štramberške uši, za katere nama je 20 kron primaknila mimoidoča gospa, saj je bilo 13 kron, ki sva jih še imela, premalo. Kolesa sva pustila v varstvu pri starejši prodajalki na eni od stojnic in se povzpela do gradu. Vstopnine sicer ni bilo, a plezanje čez zid je vseeno bolj zabavno kot glavni vhod. Prišla sva do stolpa, kjer naju je pred vhodom ustavila blagajna. 40 kron na osebo. “Lahko plačava z evri?” “Ne, samo češke krone.” “Ok, imava tri, a bo dovolj?” Vredno je bilo poizkusiti Prodjalca vstopnic sta se spogledala in dekle je naročilo fantu naj naju spusti na stolp brez vstopnine:). Prikupno mestece sva si tako ogledala še s stolpa, se vrnila na glavni trg in se odpravila naprej proti sosednjemu mestu. V Koprivnicah naj bi bil kolesarski servis, ki je odprt “non stop”. Vedno, kadar je serviser doma. Izkazalo se je, da servis ni v Koprivnicah, temveč v drugem, dobrih 20km oddaljenem mestu. Ker bi bilo to precej s poti, sva se odpravila naprej in okoli 19h prispela v Češky Tešin. Mesto deli državna meja s Poljsko. Še na češki strani sva našla picerijo, kjer sva se že precej lačna ustavila na večerji. Od mladine pri sosednji mizi sva neuspešno poizvedovala za primeren prostor za prenočišče, ko je mimo prišel Poljak, prepoznal zastavo na enem od koles in naju veselo pozdravil v slovenščini. Izmenjali smo nekaj besed in v nekoliko nacionalističnem tonu nama je povedal za kamp v poljskem delu mesta. Čehi ga pač nimajo. Peš sva se odpravila proti kampu, saj je bila … zračnica spet prazna.

Zjutraj sva se spet spravila nad kolo in na pomoč nama je priskočil eden od Poljakov, ki so se prejšnji večer zakampirali poleg naju. S Trabantom in še dvema old-timer-jema bodo obkrožili Poljsko. Lukas je v plašču hitro našel droben kovinski delček, ki sva ga midva kljub podrobnemu pregledu zgrešila. Zaflikala sva predrto zračnico in se odpravila. Med potjo sva trikrat vedrila in okoli 18h prišla do mesta Oświęcim. Zapeljala sva se do centra, kjer sva za pomoč pri iskanju turističnih informacij ali hostla povprašala tri prijazne Poljake. Ker nama niso znali svetovati sami, so sledili telefonski klici in brskanje po spletu. Našli so hostel, ki pa je bil polno zaseden. Sedli smo v bližnji lokal z wifi-jem, a nama je bilo iskanje prenočišča prihranjeno, saj sta se Mažena in Adam po kratkem sprehodu čez mesto vrnila z odrešitvijo na najino vprašanje glede prenočišča.

Leave a Reply

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.