Pot sva nadaljevala po Avstriji, kjer so naju še vedno spremljali veter in neskončna polja koruze in pšenice, pridružile pa so se jim še vetrnice. Po idiličnih kolesarskih poteh sva prikolesarila do mesteca Rust, ki leži ob jezeru Neusiedler. “Pojdiva vprašat, če nama dajo popust za trajekt.” Kondukter na trajektu ni o tem hotel slišati nič. Več sreče sva imela s prvim potnikom za nama, ki nama je brez oklevanja kupil karto. Midva sva kupila drugo in se s trajektom peljala do mesteca Neusiedl am see, kjer so ravno tisti večer imeli mestni festival. Na glavni ulici sva predstavila najin projekt in dobila kar nekaj podpore od mimoidočih. Srečala sva tudi Thila, Nemca iz Južnoafriške republike, ki nama je ponudil prenočišče. Naslednji dan se je tudi sam odpravljal na nekajdnevni kolesarski oddih. Prespala sva na udobnem kavču, zjutraj dobila super zajtrk (hvala Thilo!) in se nato odpravila naprej proti Bratislavi. Izgubljanje med mestecem Parndorf in Bratislavo sta nama prihranila prijazna penzionista na hudih kolesih.

Nekaj kilometrov pred Bratislavo sva pozdravila štoparja in pot proti mestu nadaljevala skupaj z Danom, kolesarjem iz Anglije, ki je takrat pripeljal mimo. Skupaj smo šli na kosilo. Dan je šel zatem naprej proti Atenam, naju pa je po šestih dneh kolesarjenja čakal oddih. Sobo sva našla v študentskem domu, kjer je obilna vratarica potrebovala 45 min, da je (napačno) vpisala najine podatke in nama izročila ključ. Soba je bila v 9. nadstropju. Jasno, imela sva težave z dvigalom.

Zjutraj sva si skuhala pašto, prosila prvo mimoidočo študentko, če lahko pri njej za nekaj ur pustiva kolesarske torbe (hvala Lucija!) in se z neverjetno lahkimi kolesi odpravila na ogled Bratislave.

V Ljutomeru, kjer sva pisala najin prejšnji zapis, se je začela ravnina. Te bova na tem popotovanju videla se dosti. V Murski Soboti sva se ustavila na krajšem odmoru. Kupila sva malico in povoj za utrujeno Matejevo koleno. Pot sva nadaljeva proti Moravskim toplicam, kjer sva se za par uric umaknila hudi vročini in si privoščila pošten obrok. Pred nadaljevanjem poti sva se ustavila še pri rahlo tečnem  tapetarju, da nama je pomagal pri popravilu ene torb. Pot ki je sledila, se je ponovno vila čez hribčke in doline Prekmurja. Matejevo koleno se je ob obremenitvi še vedno pritoževalo in v enem trenutku sva celo pomislila na obisk zdravnika. Ker sva predvidela, da nama bo priporočil le počitek, sva to misel hitro zatrla.

Mejo sva prečkala nekaj kilometrov južneje od vasi, poznane vsem Slovencem le zaradi radijskih najav: Hodoš. Na Madžarski strani sva se zapeljala čez pravljično vasico v gozdu. Majhne stare hišice, med njimi kak potoček in mirna cesta med njimi. 

Spala sva v mestecu Őriszentpéter. Pri lokalnem nogometnem klubu sva se dogovorila za tuš, si skuhala pašto v parku in postavila tabor na bližnjem travniku.

Naslednji cilj je bil Csepreg ali nekje blizu. Do Szombathely-ja je bila pot mirna. Takoj, ko sva prišla v mesto, sva našla kolesarsko trgovino in, ker jih nisva dobila v Hrastniku, tam kupila blatnike. Čez kako uro sva spoznala, da je bil to idealen trenutek za nakup, saj je začelo brutalno deževati. Med vedrenjem sva namontirala blatnike in poslala nekaj prošenj za couchsurfing v Bratislavi. V nadaljevanju poti sva spet vedrina. Dan sva zaključila v Tömörd-u, kjer so nama prijazni vaščani ponudili apartma brezplačno.

Peti dan sva prvič zares izkusila veter v laseh. No, veter v čelado. Verjeto se sliši zabavno, a po 4h garanja za povprečno hitrost 13km/h (po ravnini) se počutiš precej bedasto. Upava, da v prihodnje veter zamenja smer. :)

Trololotrip se je uradno začel. Končno. V torek 2. avgusta sva startala v poznem popoldnevu, saj sva dopoldne se pakirala.

Po 7,5 km se nama je zgodila že prva dogodivščina. Prazna guma na enem od kolesov. Na bencinski črpalki sva hitro zamenjala zračnico in ugotovila, da je to veliko hitreje in lažje, kot se tega spominjava  iz otroštva. 

Prvi dan sva prikolesarila do Celja in se zmenila za tuš v tamkajšnjem mladinskem centru. Šotor sva postavila v parkcu za MC- jem.

Naslednji dan je bil (še) bolj produktiven. Začela sva okrog 9:45 in do 20:15 naredila dobrih 90 km po štajerskih hribčkih. V Bodkovcih, pri turistični kmetiji Amur, sva se srečala s kolegi s štajerskega konca, ki so nama radi povedali, da sva izbrala najbolj hribčkasto pot.Njunega obiska sva bila vseeno zelo vesela.

Po komarjasti noči sva do 9h naredila že 20 km. Danes planirava prestopiti prvo državno mejo.