V prazničen ponedeljek sva se zbudila zgodaj. Bila sva v umazani sobi katoliškega študentskega doma v mestu Oświęcim. Mesto je bistveno bolje poznano pod svojim nemškim imenom, saj se je na njegovem obrobju dogajal eden izmed največjih genocidov prejšnjega stoletja. Na dan marijinega vnebovzetja sva imela v planu ogled muzeja Auschwitz.

Na muzejsko dvorišče sva prišla kakih deset minut pred odprtjem blagajne. Pred njo je že stala dobrih 40 metrov dolga vrsta turistov, ki so se tako kot midva namenili ogledati muzej. Kupila sva vstopnico in se premaknila v drugo vrsto ljudi. Kaj hitro sva začela vleči (verjetno zelo nepoštene) vzporednice z zaporniki, ki so v te stavbe vstopali pred pol stoletja. Ko so nama dali nalepke s številko skupine in po strogem varnostnem pregledu ob vstopu, so se te misli vseeno le še utrdile. Ogled se je pričel pri znanem napisu nad vhodom v taborišče: “delo osvobaja”. Vodička je z monotonim glasom razlagala o zgodovini taborišča, ki je bilo pred tem zapuščena poljska vojašnica, medtem ko so trume ljudi s fotoaparati stopali čez prehod v žičnati ograji. Nadaljevali smo od enega zaporniškega bloka do drugega, v vsakem pa so nam opisali del trpljenja, ki so ga zaporniki morali prestajati. Povedanega ni bilo prijetno poslušati, a vseeno sva pričakovala bolj osebne zgodbe iz tistega časa . Pomislila sva, da se precej bolj dotakne kak dober film na to tematiko. Prešinilo pa naju je tudi misel kako se počutijo turistični vodiči v taborišču in kaj tak poklic naredi človeku. 

Drugi del ogleda je potekal v nekaj kilometrov oddaljenem drugem delu taborišča. To je bilo zgrajeno izključno za namene genocida. Na širni ravnici so se trume turistov rahlo porazgubile. Podobe skupin ljudi na železniškem peronu za ograjami taborišča so vseeno spominjale na fotografije, ki smo jih gledali prej v muzeju. Zelena trava in topel sonček nista pomagala vodičem pri opisovanju grozot, ki so se tu dogajale. Vsakih nekaj minut je skupina glasno zaploskala vodiči ob končanem ogledu taborišča. Ko smo to naredili tudi mi, smo se skozi široko odprta vrata sprehodili nazaj na svobodo. Avtobus nas je odpeljal nazaj do glavnega muzeja, kjer so se turisti zapodili v trgovino s spominki.

Cesta do Vizovovic je bila prometna in vozniki niso bili vedno uvidevni. Naredila sva kratek postanek v mestu a Jožina ni bilo, Ivan ga prodal je v ZOO. Zadnja torba na Janinem kolesu se je spet strgala. Ivo je imel lep tovornjak, verjetno bi znal popraviti tudi torbo, a je njegova mama povedala, da je v Pragi in nama ne more pomagati. Torbo sva zasilno popravila sama in se odpeljala naprej. Prečakala sva Vsetin, kjer sva se ustavila na langošu, nato pa sva nadaljevala čez Valašske Meziriče, prikupno in živahno mestece, polno malih prehodov, s skritim glavnim trgom.

Dobrih šest kilometrov pred Štramberkom, ki je bil najina končna postaja tistega dne, je bila zračnica spet prazna. Na prvem križišču sva se ustavila, da bi prosila za pumpo. V nemščini naju je ogovorila gospa v zamazanih delovnih oblekah. “Ja, jo imam doma, peljita se z mano, hiša je nekaj sto metrov stran.” Tlačilka ni imela pravega nastavka za najine vetilčke. Počakali smo njenega brata, gospoda, ki je prej prav tako stal na križišču. Imel je kompresor, a ga nima več. Brez oklevanja sta šla naprej v akcijo. Gospa je skočila k enim sosedom, njen brat pa je po tlačilko tekel k drugim. Čez minuto in pol sta se vrila vsak s svojo. Face. Napumpali smo gumo in dobila sva napotke za pot do kopališča pri Štramberku, kjer je možno kampirati. Gospa je poleg nemščine in angleščine govorila tudi hrvaško, saj je bila poročena s Hrvatom. Njen brat nama je entuzastično pomagal kar v češčini. Kot vedno je sledilo obvezno fotografiranje z ljudmi, ki nama pomagajo na poti. Gospod je šel do sosedov, da bi vrnil pumpo in se tam zagovoril. Gospa ga je poklicala in razložila: “Tako se zagovorimo s sosedi, potem pa en prinese slivovico, stojimo ob ograji, pijemo in se smejemo.” Res face. Popravili smo si frzure, se fotografirali in odpravila sva se do Štramberka. Kopališče je bilo zaprto, lokal ob bazenu pa odprt. Naočila sva prostor na koncu travnika, kjer bova postavila šotor in šla na pivo. Po dveh sva se premaknila do opacanega prostora. Guma na kolesu je bila spet prazna.

Iz Bratislave sva se odpravila precej pozno.  Malo zaradi ogledov, malo pa zaradi počasnih priprav. Peljala sva se severozahodno, saj je vzhodna pot vodila preveč čez hribe. Pot se je sicer začela zmerno počasi, čez gričkasta predmestja Bratislave, kasneje pa nama je res steklo. Po regionalni cesti sva ga gonila 35 na uro in hitra vožnja nama je bila res v užitek.V večernih urah sva prispela v vas Lozorno. Na zemljevidu sva našla bližnje jezero, zato sva se napotila proti njemu. Ob prihodu sva bila navdušena nad piknik prostorom, a ko sva bila posvarjena,  da tam lahko kradejo, sva nadaljevala najino iskanje. Pot okrog jezera je peljala skozi gozd in ker se je že stemnilo je bilo iskanje tabornega prostora precej neprijetno. Čez kake tričetrt ure sva končno našla peščeno obalo, kjer sva ujela še zadnje trenutke sončnega zahoda. Utaborili sva se poleg ribiča, si skuhala večerjo in se odpravila spat.

Jutro je bilo počasno in užitkov polno. Ob pogledu na jezero naju je celo prešinilo, da bi si privoščila še en dan počitka. Na koncu sva se odločila, da vseeno sparkirava in odrineva. Pot proti severni Slovaški meji je bila ravna in večinoma nenaporna. Vmes sva se ustavila na pijači v eni izmed vasi. Za oro, sadni sok in mineralni vodo sva plačala 2.15€. Za del poti sva zamenjala kolesi in ugotovila, da eno izmed koles teče precej slabše in da se eden izmed naju že celo pot šverca. Naslednjo pavzo sva naredila za kosilo, kot že tolikokrat poprej sva si spet razdelila pico. Med obrokom se je vreme precej poslabšalo. Kjub kislemu vremenu sva se odpravila naprej, čakalo naju je še okrog 40km. Dež naju je ujel kako uro kasneje. Ker sva bila sredi ničesar, sva si le oblekla pelerine, pokrila torbe in nadaljevala v dežju. Vedrila sva v Pertovi ves-i, a ker tam nisva našla toplega prenočišča, sva se odločila za nadaljevanje proti mestecu po imenu Holič. V zadnjih kilometrih sva opazila, da je obroč zadnjega kolesa enega od biciklov precej zvit in bo potrebno resno popravilo. Višjo prioriteto je imel topel tuš in kaloričen obrok, zato sva se, po nekaj pogajanju za ceno, namestila v penzionu Barburka. 

Naslednji dan je deževalo cel dan. Odločila sva se, da ne bova mazohistična in da bova ostala na toplem.  Tekom dneva sva nakupila nove zaloge hrane, se najedla sladoleda in peljala kolo na servis. Ta se je nahajal na drugem delu mesta, v trgovini,kjer si lahko kupil od koles, sesalcev, luči, brivnikov,  sokovnikov, vse do pralnega stroja in (verjetno) stare mame. Serviser nama je zamenjal špice na kolesu in ga scenrtiral.

Naslednji dan sva v hladnem jutru nadaljevala pot proti češki meji. V prihajajočih dneh bova imela več sreče z vremenom, ostajale pa bodo težave z opremo. Vse le del avanture :)