Monthly Archives: April 2014

Otok tisočerih cerkva

nekategorizirano, , , ,

Malta je Krščanska država. Nad krščanstvom naj bi Maltežane navdušil že apostol Pavel, ki je na severno-zahodnem delu otoka doživel brodolom okrog leta 60 po Kristusu. Na vseh malteških otokih je skupaj 359 cerkva v 78-ih župnijah. Celotna država ima površino 316 kvadratnih kilometrov, torej ima povprečno na vsak kilometer več kot eno cerkev (1,136). Za primerjavo, Slovenija ima okrog 2890 cerkva, pri njenih 20.273 km² je to okrog 0,14 cerkva na kvadraten kilometer.
Krščanstvo je na Malti uradna religija. Tako je zapisano tudi v Malteški ustavi. Čeprav jim ustava omogoča prosto veroizpoved, se več kot 90% Maltežanov opredeljuje za katoličane (po Lonely Planet-u 98%, po Wikipediji 94%). S tem se malta uvršča med ene izmed najbolj katoliških držav na svetu.
Na veliki petek je na Malti dela prost dan. Moja trenutna cimra je od kolegov dobila izziv, da naj najde in fotografira vsaj 7 cerkva. Sprejela ga je in z veseljem sem se odpravil na izlet z njo. Ker nama je zmanjkalo časa naloge sicer nisva dokončala, vseeno pa sva videla notranjosti treh cerkva in fotografirala še nekaj pročelji le teh. Če sodim po tem (malem) vzorcu, so cerkve tukaj precej skromno opremljene. Logična razlaga je, da jih je potrebno vzdrževati veliko. Vseeno se je na veliki petek zdelo, da so farani vložili precej truda v pripravljanje prostora za bogoslužje.
Med ogledi sem opazil še dve zanimivosti. Prva je arhitekturna. Pri vsaj dveh cerkvah tukaj sem opazil sekundarni oltar popolnoma v ozadju cerkve, za zadnjo vrsto. V slovenskih cerkvah bi to bilo “pod kor-om”, tukaj tega nisem opazil. Vhoda v cerkev sta običajno dva, levo in desno od oltarja. Ta drugi oltar je bil bogato okrašen in ni deloval, kot da bi bil namenjen bogoslužju.
Druga zanimivost, ki sem jo opazil je bolj sociološke narave. Zdelo se mi je, da so farani v cerkvi precej bolj sproščeni. Po opravljenem bogoslužju so nekateri ostali v cerkvi in se v malih skupinicah precej glasno pogovarjali. V Sloveniji sem navajen na večjo zadržanost v teh prostorih.
Spodaj pripenjam še nekaj slik iz najinega popotovanja po Malteških cerkvah.

Včerajšnja judovska velika noč

nekategorizirano, ,

Včeraj me je moja gostiteljica povabila na večerjo. Preden sva šla, je omenila, da bodo tam tudi njeni poslovni partnerji in kup ljudi, ki jih ne pozna, pa tudi nekaj prijateljev. Med vožnjo tja mi je povedala, da gre pravzaprav za praznovanje judovskega praznika, ang.: Passover Seder.  Kot je praznovanje dobro opisala moja gostiteljica, je to krati najboljši in najslabši judovski praznik. Najboljši zato, ker se za ta praznik zbere celotna družina, ki večer preživi po svoji tradiciji. Vsaka izmed družin ima namreč običaje malo drugačne. Najslabši praznik pa zato, ker je pred jedjo potrebno čakati celo večnost. Pred večerjo se namreč prebere zgodba o osvoboditvi biblijskih Izraelcev iz suženjstva v Egiptu.

Celoten “program” je potekal v hebrejskem jeziku, torej nisem razumel niti besede. Poleg tega, da smo bili lačni že samo zaradi dejstva, da se je vse skupaj res vleklo, smo imeli nekaj hrane že na krožniku, in je bilo zato še težje zdržati. Ko smo hrano končno dobili smo jo z veseljem pojedli, čeprav si za kako jed želim, da je niti ne bi poizkusil.

Danes sem ugotovil, da sem po pomoti s seboj domov odnesel tisto belo kapico, ki so mi jo posadili na glavo. Sodeč po Wikipediji se imenuje Kippah (ang.). na naši večerji s(m)o nosili večinoma bele, kar (spet sodeč po Wikipediji) menda kaže na to, da je bilo večino prisotnih del gibanja “konzervativnih” ali “reformiranih” Judov. Nekaj kapic je bilo tudi črnih. Mogoče pa je to razmerje samo posledica dejstva, da so bele delili vsem, ki jih nis(m)o prinesli seboj.

Prihod in prišlekova zmeda

nekategorizirano, , ,

Že prvi dan po pristanku na otoku je bil izredno zanimiv. S 25kg prtljage sem se privlekel iz letališča. Najprej pokličem Elo, deklino pri kateri sem zmenjen za prve dni prenočišča. Zamenjam SIM kartico na telefonu z malteško, ki sem jo kupil že januarja, ko sem bil prvič tu. Pokličem, a ne deluje. OK sem si misli, očitno bo treba dokupiti kredit in obuditi številko. Kupim kartico za 10€, napolnim račun in poizkusim ponovno. Še vedno ne gre. Pokličem na center za pomoč uporabnikom in povprašam kaj je narobe. Prijazen glas na drugi strani mi pove, da je moja kartica aktivna in da je vse v redu.

Na avtobusno postajo pred letališčem, na kateri čakam pride moj avtobus. Avtobus, ki pelje proti zahodnem delu otoka, proti mestu, kjer živi Ela. Kupim tedensko karto (6.5€ za cel otok Malta) in se usedem na avtobus. Z dvema nahrbtnikoma in torbo sem precej okoren.

Spet se posvetim reševanju problema današnjega prenočišča. Ponovno zamenjam SIM in poizkusim s slovensko. Na klic spet brez odziva. Odzivnik na drugi strani mi pove, da je številka odklopljena . Začne me skrbeti. Številko ti odklopijo če je že nekaj časa ne uporabljaš. Je Ela že odšla iz otoka? Me je potegnila za nos? Ponudba, da lahko pri njej gostim prvih nekaj tednov se je res zdela predobra. Pa tudi, punce ne poznam niti približno dovolj dobro, da bi lahko vedel kaj ima za bregom. Januarski obisk pri njej je bil precej poseben, pa tudi referenca, ki mi jo je pustila na Couchsurfing profilu ni bila običajna hvala in sladko ustenje. Torej sem na tujem otoku, s celim kupom prtljage in brez prenočišča. Menda ne bom že prvo noč spal pod mostom.

Po dobre pol ure premlevanja in spravljanja samega sebe ob živce ugotovim, da s tem pristopom ne bom rešil problema. Pokličem edinega Slovenca na otoku, ki ga poznam. Matej se takoj oglasi in po kratki razlagi situacije mi prijazno ponudi prenočišče pri njemu. Tam sem se povezal na internet in Eli poslal mail, naj me pokliče takoj, ko to prebere. V roku 20-ih minut me je poklicala in me pomirila. “Samo brez panike”. Naslednji dan sem se preselil k njej, v mestece na zahodnem delu otoka po imenu Bulgibba. Razloga za ne-delovanje telefona nisva ugotovila.