Zbudil sem se v neki šumi, pri izhodišču ene izmed planinskih poti okrog Hanmer springs-a. Včeraj sem razmišljal, da bi se premaknil naprej a sem pred knjižnico srečal Nemca, ki po njegovih besedah divje kampira že zadnje štiri mesece. Zapeljal sem ga izven mesta, ko pa sem ga oddal, pa sem si privoščil kratek sprehod po bližnjih gričih. Ko sem se vrnil si avta je bilo že precej pozno. Čas za večerjo. Instant rezanci, za predjed pa humus.

Noč je bila v glavnem mirna le zvečer, ko sem bral, se je v moj “kamp” pripeljal mladenič, ki je v gozdu očitno nekaj izgubil.

Zjutraj najprej v mesto, WC in zajtrk. Po zajtrku se ustavim na informacijski točki, kjer povprašam za nasvet za izlet. Priročen mi je bil Mt Isobel in slap Dog stream waterfall. Na izhodišču si nabašem nahrbtnik in se zagrizem v klanec. Do vrha s postanki potrebujem dobri dve uri. Razgledi so čudoviti a me veter kar hitro odžene v dolino. Pri avtu pojem malico iz nahrbtnika in preparkiram za toplice. Po parih dneh poti že pošteno potrebujem tuš :).

Opevane toplice niso poceni ($24), a vem da ni bo žal, če jih bom preskočil. Kompleks je lepo urejen, še posebej mi je všeč, da je večina bazenov skritih med zelenje, drevesa in grmičevje. Poleg tega skale ob bazenih in v ‘potočkih’, ki jih povezujejo skoraj dajejo občutek, da se kopam v naravnih tolmunih. Lepo.

Po uživanju sončnega zahoda iz žveplovega džakuzija imam počasi dovolj nagubane prste. Spakirala in se odpeljemo naprej.

Današnjo večerjo sem skuhal in pojedel na počivališču blizu Engineers camp. Tu bom tudi prespal.

Tretji dan na poti proti severu se oglašam iz knjižnice v Hanmer sprigs-u. Vreme je lepo in občutek, da dobro izkoriščam svoj čas tudi dobro sede.

V sredo sem se po zadnjem pakiranju in preverjanju sobe iz doma odpravil okrog 10h. Ustavil sem se še v mestu, saj sem bil dogovorjen z dvema popotnikoma, da ju poberem in zapeljem do Kaikoure. V avto smo zbasali vso opremo in se odpeljali severno.

Popotniški par – deklina iz Finske in Francoz – sta bila namenjena v Kaikouro, kjer sta se preko spleta dogovorila za varovanje hiše (house sitting) in hišne mačke medtem, ko gre družina na počitnice. Po poti smo se pogovarjali o njunem potovanju po jugovzhodni Aziji, Avstraliji, Novi Kaledoniji, Šri Lanki in seveda Novi Zelandiji. Oba sta na poti že več kot eno leto a kmalu se njuno potovanje zaključuje.

Ko smo prispeli v malo turistično mesto, smo se najprej peljali do njunega hostla, kjer sta se razpakirala. Ker smo bili vsi lačni smo se v iskanju fish and chips restavracije sprehodili čez mestece. Ob obalni cesti je bilo desetine počitniških prenočišč in malih hotelov in vsi so na široko oglaševali proste sobe. Po hudem potresu lani novembra in zaprtja glavne ceste, ki pelje skozi mesto, se turistični delavci bojijo velikega izpada prihodka. Poleg tega pa je je glavne turistične sezone konec, saj se leto nagiba proti zimi.

Kljub letnemu času smo imeli odlično vreme in po velikem hamburgerju (ali ocvrti ribi) in krompirčku nam je prijalo samo še izležavanje. Sopotnika sta se podala nazaj do hostla, jaz pa sem se odpeljal nekaj kilometrov severno, kjer se sme brezplačno kampirati.

Svobodno kampiranje (freedom camping) je precej popularno na Novi Zelandiji, predvsem med mladimi in popotniki z malo sredstvi. Kampi so posejani po celotni državi, upravlja pa jih Ministrstvo za varstvo zaščito (Department of conservation). Običajno so kampi izredno skromni in ponujajo le toaleto “na štrbunk”, redko pa tudi tekočo vodo.

Po zvezdnati noči in čudovitem sončnem vzhodu ob oceanu, sem se zjutraj počasi odpravil. Najprej sem se peljal severno, saj sem želel videti od potresa poškodovano cesto, a so me delavci kmalu ustavili. Obrnil sem se in se za zajtrk ustavil v zalivu, kjer so se zbirali deskarji na vodi. Ko sem se naveličal posedanja po plaži sem se odpeljal nazaj proti mestu. Za trenutek sem se ustavil še ob vzletišču helikopterjev, ki nudijo podporo delavcem na prizadetih območjih. Kljub temu, da je od potresa minilo že več kot pet mesecev, je še vedno izredno pestro; Zrakomlati vzletajo vsake nekaj minut in proti severu odnašajo potrebščine, delavce, orodje, komunikacijsko opremo, …

V mestu sem napolnil tank v avtu in kupil plin za gorilnik. S Saana-o in Felix-om smo se dobili na kavi, po tem pa smo na informacijski točki povprašali o predlogih za izlet. S Felixom sva se podala na sprehod po polotoku, Saana pa se je zaradi slabega počutja vrnila v hotel.

Kaikoura in ocean, ki jo obkroža, je znana po bogati morski favni. Pred potresom so trume turistov vozili na gledanje kitov in plavanje z delfini. Jaz sem se zadovoljil s sprehodom po sončnem polotoku, opazovanju tjulnov in ptic ter mogočnih valov, ki so butali v obalo.

Na poti nazaj sva se navkljub dejstvu, da nisva trpela hude lakote, z Felixom ustavila v mali obcestni trafiki, kjer so pripravljali morsko hrano. Odločila sva se, da poizkusiva jastoga (crayfish, jastog verjetno ni najboljši prevod). Bil sem precej presenečen nad okusom, saj v primerjavi z ostalo morsko hrano, ni imel tako izrazitega “morskega okusa”.

Po tem sem ga peljal do njegovega hostla kjer sva se poslovila. Pred odhodom iz mesta sem se povzpel še na razgledno točko, kjer sem dočakal slikovit sončni zahod.

Preden se je dokončno spustila noč, sem se napotil nazaj proti jugozahodu. Moj cilj je bil slabi dve uri stran. Mala vasica ima na obrobju prav tako brezplačni kamp, kar je čisto po mojem okusu. Ovinkasta cesta me je peljala nazaj čez krasno pokrajino, tokrat okrašeno s tisočerimi zvezdami, po poti pa sem poslušal knjigo Looking for Alaska avtorja John-a Green-a. Razgledi so me prepričevali naj se ustavim in užijem trenutek tišine, knjiga pa me je prepričevala v nadaljevanje vožnje.

Prispel sem v vas in si pripravil posteljo. Nekaj me je vleklo ven, v temo in odločil sem se za nočni sprehod. Zrak je bil miren in presenetljivo topel, nad menoj pa se je razprostirala mlačna cesta. Po dobre pol ure sprehoda po stranskih cestah sem prišel v center vasice. Že od daleč je bilo slišati razposajene glasove domačinov, ki so uživali v večernem pivu (ali treh). Pivo je bilo kar privlačna ideja in tudi sam sem si privoščil en krigel. Ob šanku sem se zagovoril z kmetom iz sosednje vasi. Kljub temu, da ga nisem razumel pretirano dobro, mi je povedal stvar ali dve o kmetovanju in o njegovih izletih v Indonezijo.

Naslednji dan sem se zbudil okrog 8-ih in se kar hitro premaknil naprej. Odpeljal sem se do Hanmer Springs, kjer sem kupil hrano in si privoščil zajtrk. Razmišljal sem o obisku toplic, ki dajejo ime mestecu, a sem se odločil, da najprej napišem ta blog.

V naslednjih dneh planiram počasne premike proti severu južnega otoka, kjer bom s ponedeljkom začel iskati delo.

Ura je ena in čas bi bil, da grem že spat. Tole še napišem, skopiram še zadnje avdioknjige na telefon in poberem nekaj podcastov. Imam vse? Verjetno ne …

Jutri dopoldne planiram premik iz Christchurcha. Tokrat z vso opremo. Ciljam severno, najprej do Kaikoura-e, kasneje pa naprej do Blenheim-a, Picton-a, Nelson-a, … Tam bom iskal delo v sadovnjaku ali vinogradu. Obiranje sadja in delo v sadovnjakih je eno izmed najbolj popularnih del za popotnike na delovno-turistični vizi. In tudi za to bi rad preskusil tako delo. Predvidevam tudi, da bom lahko našel družbo z podobnimi interesi, kot jih imam jaz. Popotnike, s katerimi bom lahko vžgal kako zanimivo debato. In mogoče dobil kak nasvet za delo in popotovanje v naslednjih mesecih.

Ampak lepo po vrsti. Jutri najprej do Kaikoure. Mesto na vzhodni obali južnega otoka je zaradi novembrskega potresa praktično odrezano od civilizacije. Glavna cesta, “highway 1”, ki pelje od čez oba otoka je bila v potresu hudo poškodovana severno od Kaikoure, pred dobrim tednom dni pa so zaprli tudi odsek južno od mesta. Tako se bom vozil po tretji (in edini) cesti do mesta. Z menoj bosta še dva popotnika, ki gresta prav tako v Kaikouro. Upam, da se po poti dobro poštekamo.

Če povem po pravici – dejstvo, da odhajam me razveseljuje, po drugi strani pa mi vzbuja skrb. Lažje in prijetneje bi bilo ostati v balončku udobja, kjer se nič ne zgodi. Razmišljam kaj gre lahko narobe in kljub temu, da sem pomislil in se pripravil na mnogo stvari, sem sigurno kaj izpustil. Vem, da je premik nujen in da bom v retrospektivi vesel, da sem (končno) odrinil. In karkoli me že doleti, bom že nekako rešil. Še vedno sem, tudi tokrat bom.

Po delavnem tednu sem se odpravljal na pijačo za kolegov rojstni dan. Že tako sem bil pozen, v avtu pa še ugotovim, da sem v naglici očitno doma pustil denarnico. Vrnem se domov in preiščem sobo. Pogledam po vseh žepih in predalih. Zmeden grem nazaj do avtomobila in še enkrat pogledam tam. Denarnice ni. Za vsak slučaj preko aplikacije na telefonu preverim stanje na bančnem računu in zgrožen ugotovim, da je bilo v zadnjem dnevu opravljenih več nakupov, ki jih nisem naredil jaz. Odlično, nekdo mi je uspel ukrast denarnico.

Hitro mi je bilo jasno, da s sproščenim večerom ob pivu ne bo nič in da zna zaradi tega biti “veselih” še nekaj dni. Vrnil sem se domov in parkiral avto. Poklical sem na banke, kjer sem preklical bančne kartice in na policijo, da naredimo zapisnik dogodka. Turističnega zavarovanja nisem imel, a vseeno sem upal, da bi policija mogoče lahko našla storilca preko nadzornih kamer v restavracijah, kjer je bila kartica uporabljena in bom tako mogoče dobil povrnjene dokumente.

Naslednji dan sem začel reševati situacijo. Na banki sem dobil novo bančno kartico, tokrat navadno debetno kartico s katero ni mogoče plačevati preko spleta. Za novo Vizo bi moral plačati 15$, navadna kartica je bila brezplačna. Izpolnil sem zahtevek za povračilo denarja in ga z upajoč oddal. Vedel sem, da gotovine, ki sem jo imel v denarnici več, kot ponavadi, ne bom več videl.

V dneh po tem sem začel urejati še dokumente. Najbolj bom pogrešal vozniški izpit. Poklical sem na upravno enoto v Slovenijo, kjer so mi razložili, da moram za izdajo novega dovoljenja biti fizično prisoten pri oddaji vloge in da se dokumentov ne da urejati oddaljeno. Dan kasneje sem poklical konzula  v Novi Zelandiji. Robert bil presenetljivo neformalen in prijazen. Obljubil je, da bo poklical na ambasado v Avstralijo in poizvedel kako je s tem. Ko je dan kasneje dobil informacije, da tudi ambasada tega ne more urediti, je predlagal, naj si uredim izpisek iz uradne evidence in ga prevedenega skupaj s policijskem zapisnikom o kraji denarnice uporabljam kot vozniško dovoljenje. Pri slednjem so mi pomagali domači v Sloveniji, za kar se jim moram izredno zahvaliti.

Policija me kljub večkratnemu klicanju in spraševanju o napredku še ni kontaktirala in bojim se, da ne posvečajo dosti časa reševanju moje situacije. Dobil sem celo email, naj za posnetke na lokacijah zaprosim sam in jih predam policiji. Po večkratnem klicanju še vedno nisem dobil nikakršnih informacij o napredku na mojem primeru. Prav tako še nisem dobil odgovora iz banke.

Upanje umre zadnje.

Danes sem obiskal letalski muzej v Christchurch-u. Muzejska zbirka je precej obsežna in zanimiva. Enega od hangarjev oddajajo za konference in sejme mestu Christchurch in drugim najemnikom, saj je bivše razstavišče uničil potres, novega pa so ravnokar začeli graditi.

Poleg brezplačne vstopnine so ponudili tudi brezplačen voden ogled, ki je malo skupino ljudi peljal tudi v druge, običajno zaprte dele muzeja.

Zanimivo dejstvo je, da se kljub brezplačni vstopnini muzej financira brez državne pomoči temveč samo z oddajanjem razstavnega prostora za ne-muzejske dogodke in z donacijami. Mnogo delavcev v muzeju tako opravlja svoje delo prostovoljno.