Rajznfiber?

Ura je ena in čas bi bil, da grem že spat. Tole še napišem, skopiram še zadnje avdioknjige na telefon in poberem nekaj podcastov. Imam vse? Verjetno ne …

Jutri dopoldne planiram premik iz Christchurcha. Tokrat z vso opremo. Ciljam severno, najprej do Kaikoura-e, kasneje pa naprej do Blenheim-a, Picton-a, Nelson-a, … Tam bom iskal delo v sadovnjaku ali vinogradu. Obiranje sadja in delo v sadovnjakih je eno izmed najbolj popularnih del za popotnike na delovno-turistični vizi. In tudi za to bi rad preskusil tako delo. Predvidevam tudi, da bom lahko našel družbo z podobnimi interesi, kot jih imam jaz. Popotnike, s katerimi bom lahko vžgal kako zanimivo debato. In mogoče dobil kak nasvet za delo in popotovanje v naslednjih mesecih.

Ampak lepo po vrsti. Jutri najprej do Kaikoure. Mesto na vzhodni obali južnega otoka je zaradi novembrskega potresa praktično odrezano od civilizacije. Glavna cesta, “highway 1”, ki pelje od čez oba otoka je bila v potresu hudo poškodovana severno od Kaikoure, pred dobrim tednom dni pa so zaprli tudi odsek južno od mesta. Tako se bom vozil po tretji (in edini) cesti do mesta. Z menoj bosta še dva popotnika, ki gresta prav tako v Kaikouro. Upam, da se po poti dobro poštekamo.

Če povem po pravici – dejstvo, da odhajam me razveseljuje, po drugi strani pa mi vzbuja skrb. Lažje in prijetneje bi bilo ostati v balončku udobja, kjer se nič ne zgodi. Razmišljam kaj gre lahko narobe in kljub temu, da sem pomislil in se pripravil na mnogo stvari, sem sigurno kaj izpustil. Vem, da je premik nujen in da bom v retrospektivi vesel, da sem (končno) odrinil. In karkoli me že doleti, bom že nekako rešil. Še vedno sem, tudi tokrat bom.

Leave a Reply

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.