Tretji dan na poti proti severu se oglašam iz knjižnice v Hanmer sprigs-u. Vreme je lepo in občutek, da dobro izkoriščam svoj čas tudi dobro sede.

V sredo sem se po zadnjem pakiranju in preverjanju sobe iz doma odpravil okrog 10h. Ustavil sem se še v mestu, saj sem bil dogovorjen z dvema popotnikoma, da ju poberem in zapeljem do Kaikoure. V avto smo zbasali vso opremo in se odpeljali severno.

Popotniški par – deklina iz Finske in Francoz – sta bila namenjena v Kaikouro, kjer sta se preko spleta dogovorila za varovanje hiše (house sitting) in hišne mačke medtem, ko gre družina na počitnice. Po poti smo se pogovarjali o njunem potovanju po jugovzhodni Aziji, Avstraliji, Novi Kaledoniji, Šri Lanki in seveda Novi Zelandiji. Oba sta na poti že več kot eno leto a kmalu se njuno potovanje zaključuje.

Ko smo prispeli v malo turistično mesto, smo se najprej peljali do njunega hostla, kjer sta se razpakirala. Ker smo bili vsi lačni smo se v iskanju fish and chips restavracije sprehodili čez mestece. Ob obalni cesti je bilo desetine počitniških prenočišč in malih hotelov in vsi so na široko oglaševali proste sobe. Po hudem potresu lani novembra in zaprtja glavne ceste, ki pelje skozi mesto, se turistični delavci bojijo velikega izpada prihodka. Poleg tega pa je je glavne turistične sezone konec, saj se leto nagiba proti zimi.

Kljub letnemu času smo imeli odlično vreme in po velikem hamburgerju (ali ocvrti ribi) in krompirčku nam je prijalo samo še izležavanje. Sopotnika sta se podala nazaj do hostla, jaz pa sem se odpeljal nekaj kilometrov severno, kjer se sme brezplačno kampirati.

Svobodno kampiranje (freedom camping) je precej popularno na Novi Zelandiji, predvsem med mladimi in popotniki z malo sredstvi. Kampi so posejani po celotni državi, upravlja pa jih Ministrstvo za varstvo zaščito (Department of conservation). Običajno so kampi izredno skromni in ponujajo le toaleto “na štrbunk”, redko pa tudi tekočo vodo.

Po zvezdnati noči in čudovitem sončnem vzhodu ob oceanu, sem se zjutraj počasi odpravil. Najprej sem se peljal severno, saj sem želel videti od potresa poškodovano cesto, a so me delavci kmalu ustavili. Obrnil sem se in se za zajtrk ustavil v zalivu, kjer so se zbirali deskarji na vodi. Ko sem se naveličal posedanja po plaži sem se odpeljal nazaj proti mestu. Za trenutek sem se ustavil še ob vzletišču helikopterjev, ki nudijo podporo delavcem na prizadetih območjih. Kljub temu, da je od potresa minilo že več kot pet mesecev, je še vedno izredno pestro; Zrakomlati vzletajo vsake nekaj minut in proti severu odnašajo potrebščine, delavce, orodje, komunikacijsko opremo, …

V mestu sem napolnil tank v avtu in kupil plin za gorilnik. S Saana-o in Felix-om smo se dobili na kavi, po tem pa smo na informacijski točki povprašali o predlogih za izlet. S Felixom sva se podala na sprehod po polotoku, Saana pa se je zaradi slabega počutja vrnila v hotel.

Kaikoura in ocean, ki jo obkroža, je znana po bogati morski favni. Pred potresom so trume turistov vozili na gledanje kitov in plavanje z delfini. Jaz sem se zadovoljil s sprehodom po sončnem polotoku, opazovanju tjulnov in ptic ter mogočnih valov, ki so butali v obalo.

Na poti nazaj sva se navkljub dejstvu, da nisva trpela hude lakote, z Felixom ustavila v mali obcestni trafiki, kjer so pripravljali morsko hrano. Odločila sva se, da poizkusiva jastoga (crayfish, jastog verjetno ni najboljši prevod). Bil sem precej presenečen nad okusom, saj v primerjavi z ostalo morsko hrano, ni imel tako izrazitega “morskega okusa”.

Po tem sem ga peljal do njegovega hostla kjer sva se poslovila. Pred odhodom iz mesta sem se povzpel še na razgledno točko, kjer sem dočakal slikovit sončni zahod.

Preden se je dokončno spustila noč, sem se napotil nazaj proti jugozahodu. Moj cilj je bil slabi dve uri stran. Mala vasica ima na obrobju prav tako brezplačni kamp, kar je čisto po mojem okusu. Ovinkasta cesta me je peljala nazaj čez krasno pokrajino, tokrat okrašeno s tisočerimi zvezdami, po poti pa sem poslušal knjigo Looking for Alaska avtorja John-a Green-a. Razgledi so me prepričevali naj se ustavim in užijem trenutek tišine, knjiga pa me je prepričevala v nadaljevanje vožnje.

Prispel sem v vas in si pripravil posteljo. Nekaj me je vleklo ven, v temo in odločil sem se za nočni sprehod. Zrak je bil miren in presenetljivo topel, nad menoj pa se je razprostirala mlačna cesta. Po dobre pol ure sprehoda po stranskih cestah sem prišel v center vasice. Že od daleč je bilo slišati razposajene glasove domačinov, ki so uživali v večernem pivu (ali treh). Pivo je bilo kar privlačna ideja in tudi sam sem si privoščil en krigel. Ob šanku sem se zagovoril z kmetom iz sosednje vasi. Kljub temu, da ga nisem razumel pretirano dobro, mi je povedal stvar ali dve o kmetovanju in o njegovih izletih v Indonezijo.

Naslednji dan sem se zbudil okrog 8-ih in se kar hitro premaknil naprej. Odpeljal sem se do Hanmer Springs, kjer sem kupil hrano in si privoščil zajtrk. Razmišljal sem o obisku toplic, ki dajejo ime mestecu, a sem se odločil, da najprej napišem ta blog.

V naslednjih dneh planiram počasne premike proti severu južnega otoka, kjer bom s ponedeljkom začel iskati delo.