Budilka me je danes zbudila že ob 6:25, dobro uro prej, kot kadar delam. Jutro je bilo mrzlo a jasno nebo je obetalo lep dan. Kljub zgodnji uri so bile sodelavke (in kasneje tudi sodelavci) precej glasni. Še posebej, ko smo se popoldne vračali in je bil v igri tudi alkohol, se preko njihovega zverinskega dretja ni dalo niti poslušati podcastov, ki sem si jih naložil na telefon. Sicer so bili dobre volje a iskreno se ob smejanju na (meni) idiotske fore počutim skoraj tako nerodno, kot če bi se v moji prisotnosti res podlo podjebavali. Tako sem se skril v svoj mehurček s svojimi mislimi, Aparatus-om  in lepimi razgledi na pokrajino.

Najprej smo se odpeljali kakih 180 km severno. Greymouth je največje mesto na zahodni obali Nove Zelandije. Šteje kakih 10 tisoč prebivalcev in zaradi svoje rudarske zgodovine asociira na Jesenice ali Trbovlje. Celotno mesto je zgrajeno okrog železniške proge in očitno je, da je bila ob največji rasti mesta urbanistika podrejena industriji. Stare stavbe in delavska arhitektura so očarljive in le malo domišljije je potrebno da vstopiš v nek drug čas.

Namen izleta za večino sodelavcev je bilo nakupovanje. Zame sta bila sam izlet in zamenjava okolja še bolj pomembna. Najprej sem sicer šel v eno od trgovin, malo zaradi mrzlega vetra, malo pa tudi zaradi želje po nekaterih stvareh, ki jih v malem Franz Josef-u ne najdeš. Na koncu nisem kupil skoraj nič, le nekaj hrane. Kot rečeno pa mi je bil od vsega še najbolj všeč sprehod okrog mesta. Pozornost mi je pritegnil napis na stavbi; Wokermens club. Svoj obraz sem naslonil na izložbo in pogledal po notranjosti. Kljub znaku “closed” mi je lokal razkazal prijazen možak. Precej normalen bar, s točilnim pultom, biljardom, celo vrsto igralnih avtomatov, celo posvečenim prostorom za tombolo. Ustanovljen je bil sredi 20. stoletja in je vključen v mrežo delavskih klubov, ki se razpreda po celotni Novi Zelandiji. Strežejo samo članom, ki pa so po večini delavci iz lokalnega okolja. Prav zanimivo si je predstavljati kako so pred 50imi leti po šihtu vanj zahajali zgarani knapi.

V zgodnjem dopoldnevu smo se odpravili nazaj. Po poti smo se ustavili še v Hokitiki, malem mestecu ob obali. Sodelavci so nakupili zalogo alkohola, sledil pa je še kratek sprehod po obali.

Sledilo je še par postankov za odvajanje vode in kratek postanek ob jezeru, v in ob katerem se poleti sproščajo prebivalci Franz Josef-a.

Sončen dan je bil tako odlično izkoriščen in med vožnjo po slikovitih pokrajinah so me spet zasrbele pete.

Tisti, ki redno spremljate ta blog veste, da svojo potrebo po potovanju velikokrat zadostim kljub omejenim finančnim zmožnostim. En od poceni načinov za življenje v tujini in raziskovanje novih krajev je tudi prostovoljno delo. To se med popotniki po Novi Zelandiji večkrat uporablja za zmanjševanje stroškov nastanitve in podaljšanje možnosti potovanja.

Tudi jaz sem želel izkusiti tak način življenja. Možnosti za iskanje dela za prenočišče je veliko, še posebej v NZ. Spletne strani, ki so popularne po celem svetu so Workaway.info, WOOFing interational, tukaj pa lahko prostovoljno delo najdeš tudi prek obiska popotniških spletnih strani in spletnih strani za iskanje dela.

Sam sem član na spletni strani Workaway, kjer sem delo tudi iskal. Delal sem v hostlu in restavraciji v vasi o kateri sem pisal v prejšnjem zapisu. Za 3h dela na dan smo prostovoljci dobili brezplačno prenočišče in juho zvečer, za dodatno uro dela, ko je bilo več gostov ali če si delal v kuhinji, pa si dobil še pošten topel obrok iz restavracije. Enkrat tedensko smo imeli prost dan. Življenje v mestecu je bilo lahkotno in umirjeno in veliko je bilo časa za sprehode in raziskovanje okolice. Vseeno pa ti delo daje razlog za premik iz sobe in dober občutek, ko gledaš na rezultate.

Prostovoljno delo v tujini je lahko odlična priložnost za zamenjavo okolja, daljše počitnice, učenje tujega jezika, poizkus drugačnega načina življenja ali drugačnega poklica.

Poleg prostovoljnega dela pa lahko za ugodno potovanje koristimo še storitve, kot so Couchsurfing (o katerem sem že dosti pisal), house sitting (kjer običajno v tujini paziš na hišo in hišne ljubljenčke medtem ko so latniki na počitnicah), au pair (kjer paziš otroke in pomagaš z delom okrog hiše) verjetno pa obstajajo še mnogi drugi načini.

V torek se mi je iztekel četrti teden bivanja v hostlu Copperbeach in odločil sem se, da je spet čas za premik.

Že v tednu pred tem sem poslal par povpraševanj za delo in dobil ponudbo za prostovoljstvo v malem mestecu Fox Glacier. Idealno, saj sem si želel premika po zahodni obali v smeri Wanake in Queenstown-a, kjer je med zimsko sezono meda precej dela.

Na pot sva se z japonskim kolegom odpravila po poznem zajtrku in dolgem slovesu od vseh v hostlu. Peljala sva se zahodno, po cesti, po kateri sem se vozil že parkrat. Vožnja ni bila nič posebnega, razen kratkega postanka za hitro popravilo blatnika na avtomobilu. Cesta naju je vodila po ozkih rečnih dolinah in skozi majhna mesteca in vasice. Kljub temu, da sem pričakoval dolgo pot mi je precej hitro zmanjkalo podcastov na poslušati in ne bi se branil kakega štoparja za družbo.

Po kakih 5h urah vožnje, sva počasi prispela do Westport-a, mesteca na zahodni obali. V mesto sva se pripeljala tik pred sončnim zahodom in kljub čudoviti pokrajini v notranjosti otoka je bil sončni zahod presežek dneva.

Po večerji v mali fish and chips trafiki, sva se odpeljala v mesto, kjer sva na parkirišču pred kinom (in javnim wc-jem) zaspala vsak v svojem avtu.

Naslednji dan je sledila vožnja ob obali. Vreme je bilo perfektno, sploh upoštevajoč dejstvu, da je zahodna obala običajno zelo deževna. Ob poti sva se ustavila in si ogledala “pancake rocks”, majhen polotok z zanimivo geologijo in od morja najedeno obalo. Kljub dejstvu, da je zahodna avtocesta, po kateri sva se vozila, ena najpomembnejših cest na južnem otoku, so njeni mostovi čez reke skoraj vedno le eno-pasovni. Včasih na isti pas stlačijo še železniško progo. Po zajtrku v industrijskem mestu Greymouth sva naslednji postanek sva naredila v mali vasici po imenu Ross. Vas je nastala ob zlati mrzlici v 60-ih letih 19. stoletja. Sedaj v vasi prebiva kakih 300 ljudi, ki se preživljajo predvsem z zgodbami njihovih prednikov. Pred mojim ciljem sva hiter postanek naredila še v Franz Josef Glacier od kjer je bilo le še nekaj deset kilometrov do Fox Glacier. O njem pa kdaj drugič.