Po sončnem Nelsonu sem pred kratkim prečkal Cookovo ožino in se v zadnjih dneh ustavil v prestolnici Nove Zelandije.

Wellington ni pretirano veliko mesto, z okrog 400 tisoč prebivalci je kot drugo največje mesto še vedno težko primerljiv s prenatrpanim Aucklandom v katerem živi okrog milijon in pol ljudi. Welington center političnega življenja Nove Zelandije, rad pa se pohvali tudi kot mesto polno umetnosti in mladostniške energije. Ulice so (za razliko od Christchurcha) polne in polne so mladih ljudi. Na prenekaterem koraku lahko najdeš zanimiv grafit, skulpturo ali pa lepo staro stavbo. Verjetno je že iz zgoraj napisanega razvidno da mi je to mesto zares všeč.

Ko sem se v petek pripeljal iz pristanišča proti centru so me pričakale visoke zgradbe, nekaj česar v Christchurchu ni bilo dosti. Mesto je vkleščeno med morje in hribe in zaradi pomanjkanja prostora so gradili v nebo ali posejali stanovanjske hiše po strmih pobočjih. Zaradi potresne ogroženosti pa mogoče to ni najbolj pametno. Mesto namreč leži direktno na tektonski prelomnici. Na zemljevidu to očitno nakazuje ravna zahodna obala zaliva. Pod morjem je ena tektonska plošča, zahodno od obale, pa druga. Plošči drsata ena ob drugo in v mestu je vsako leto ogromno (manjših) potresov, celo upoštevajoč, da smo na Novi Zelandiji. Seveda pa vsi nekako podzavestno podzavestno pričakujejo tudi “ta velikega”.

Po prihodu v mesto sem se kaj kmalu dobil s kolegico, ki sem jo spoznal v hostlu v Blenheim-u. Pokazala mi je ulico s brezplačnim parkirnim prostorom (katerih tu ni veliko), nato pa sva se sprehodila nazaj proti centru. Zaradi noči, verjetno pa tudi zaradi ulic, katere sva si izbrala, se mi je najprej zdelo, da mesto ni najlepše urejeno. Zdelo se je precej kaotično in umazano. Večerjala sva v mali mehiški restavraciji, nato pa sva se premaknila na pivo najprej v Irski pub, nato pa v bar za katerega se je kasneje izkazalo, da je gay bar. Tud ok. Okrog polnoči sva se vrnila proti domu, ona v svoj AirBnB, jaz pa v svoj avto. Spal sem (kot je zame običajno) kot ubit.

V soboto sem se zbudil okrog 7h in bil res vesel, ko sem v bližnjem parku našel javni WC. Po jutranjem sproščanju sem se usmeril proti muzeju Nove Zelandije. Te Papa (kot se imenuje) po maorsko menda pomeni “naš prostor”. Muzej je najbolj znan muzej na NZ in svoj sloves si resnično zasluži. Najprej sem obiskal razstavo z naslovom The Great War, ki govori o novozelandski udeležbi v Prvi vojni. O vojakih ANZAC sem pisal že v enem od preteklih zapisov. Razstava, katero je soustvarjal slavni režiser Peter Jackson, je prikazovala zgodbo izkrcanja in bojevanja na polotoku Galipoli skozi oči šestih udeležencev tega velikega klanja. Med njimi sta bili prikazani tudi zgodbe vojaka maori krvi in zgodba sestre, ki je delala na eni od bolnišniških ladji Nove Zelandije. Na začetku vsakega od šestih “poglavji” razstave je bila okrogla soba v sredini katere je stal ogromen a izredno realističen kip osebe o kateri bo pripovedovana zgodba. Ustvarjalci teh kipov so se zares potrudili, vse do najmanjših detajlov, majhnih odrgnin na rokah, zdelanih uniform, z muhami prekrite hrane, prstnih odtisov in posameznih neurejenih las na frizuri objokane bolničarke. Vse te podrobnosti pa so prišle še bolj do živega prav zaradi velikosti kipov. Ti so bili namreč res veliki, verjetno nekje 3 ali 4-krat večji od realne velikosti človeka. Bili so tudi zelo blizu, tako-rekoč so skočili vate takoj, ko si vstopil v sobo.

Zelo so mi bili všeč tudi prikazi bojev na terenu bojišča. Na vsaj dveh točkah razstave je bil na mizi bela 3-dimenzionalna maketa terena na kateri so se odvijali boji na Galipoliju. Na to podlago so iz stropa projecirali animiran potek bojev ob njem pa komentirali po usmerjenih zvočnikih nad glavami. Zadeva je bila (spet) res odlično izvedena, že sama simulacija prehoda sonca čez teren in sence na pobočjih so bile čudovite.

Na tej razstavi sem se zadržal verjetno vsaj kake 3 ure, nato pa sem si na hitro ogledal še mnoge druge. Od mogočnih sil tektonike in simulatorja potresa, do zgodovine kulture Maorov (edina soba, kjer je bilo fotografiranje prepovedano), do morskega in živalskega dela (kjer sem lahko videl velikanskega lignja (cca 4m) in maketo srca Sinjega kita (v katerega so se manjši obiskovalci muzeja lahko splazili). Na ogled so postavili tudi top, katerega so odvrgli čez palubo, ko je Cookova ladja Endeavour nasedla na koralah 11 Junija 1770. In še kup drugih zanimivih stvari.

Po 8ih urah ogledov in pešačenja po muzeju sem bil že rahlo utrujen, tako ali tako pa so muzej zapirali. Očitno se bom moral še kdaj vrniti.

Po vrnitvi iz muzeja sem se ponovno dobil s kolegico. V 160 let stari hiši, kjer stanuje, je povabila še drugo deklino, s katero smo se spoznali v Blenheimu. Plan je bil da doma spijemo par piv, nato pa se odpravimo v njen hostel, od tam pa s širšo družbo na tehno žur v mesto. Do tega nisem prišel, saj sem se prej utrujen vrnil v moj avto(dom-ek).

Drugo jutro sem veselo uporabil kopalnico v hiši in si lahko celo privoščil tuš. Ker je ona ob 10h še vedno spala, sem se sam napotil v mesto. Za naslednje par dni sem se odločil, da si privoščim hostel. Po check-in-u sem pokosil, nato pa sem se odpravil na sprehod meetup v park. Po parih letih mogoče sem ponovno užival v slackline-u in (to prvič) družbi Kiwijev. Na poti do tja sem opazil tudi plezalsko telovadnico in našel celo ugodnejšo možnost za izposojo pasu. Ko sem se popoldne vračal domov sem imel občutek da se me nekaj loteva in res lahko rečem, da sta mi veter in premalo spanca prišla do živega.

Naslednji dan sem po dolgem spancu vseeno šel na sprehod na bližnji botanični park, celo peljal sem se z vzpenjačo. Bilo je lepo, a vreme ni najbolj sodelovalo. Vseeno sem vesel, da sem tudi ta dan izkoristil vsaj približno produktivno.

Za torek sem imel planiran odhod naprej a sem ostal v mestu. En razlog je bil predvideno srečanje s kolegom, katerega sem spoznal v Christchurchu, drug pa še vedno precej slabo počutje. Kolega se tekom dneva ni javil tako da sem praktično cel dan ostal v postelji. Zvečer, ko sem mu pisal, je odgovoril, da še vedno zgublja živce z esejem o Sino-Vietnamski vojni leta 1979. Klinc, pa drugič. V Wellington se bom najverjetneje še vrnil.

Danes planiram premik do Napier-a, kjer bom iskal delo za podaljšanje vize.