Pot iz Oświęcima naju je vodila po kolesarski poti, ki se je vila po nasipu. Zvečer sva prišla v Budzyn, kjer sva šotor postavila v parku ob jezeru. Zajtrk sva tako imela z razgledom na mirno jezero, ob katerem še ni bilo sprehajalcev. Po dvajsetih kilometrih, s postankom za pogovor z dvema štoparjema iz Anglije, sva prispela v Krakow. V samem centru mesta sva našla ugoden hostel. Sledil je sprehod čez glavni mesti trg in nato naprej čez nekdanje židovsko naselje do muzeja Schindlerjeve tovarne, ki v resnici to ni. Od tovarne je ostala le še Schidlerjeva pisarna, večinski del muzeja pa predstavlja Krakow med nemško okupacijo.

Po dnevnem ogledu Krakowa je sledil še nočni. Mesto je bilo zvečer in ponoči precej prazno in le malo stvari je bilo odprtih. Po sprehodu s postanki za tradicionalno pijačo in preizkušanje plezalnih sposobnosti je noč hitro minila. Kar naenkrat je bila ura pol šestih zjutraj, ko sva v trgovini kupovala kruh in jogurt za zajtrk.

V petindvajseti dan sva se prebudila v šotoru. Bil je trinajsti dan na poljskem in oba sva vedela, da bo to zadnji. Jutro je bilo spet precej počasno, naredila sva si zajtrk in se pripravila za nadaljevanje poti. Po dolgem času sva končno uspela dodobra presušiti šotor, saj sva se prej vedno odpravljala že v rosnem jutru.

Iz mesta sva se odpeljala proti severu. Venomer severno. Med potjo sva se ustavila še v nekaj trgovinah, saj sva iskala plin za kuhalnik. Zaman.

Cesta je sprva tekla po ravnini, med gozdički in polji, kasneje pa postala bolj razgibana. Na severnem poljskem, tik pred mejo s skoraj pregovorno ravno Litvo, so nama bile te gorice v precejšnje presenečenje. 

Dejstvo, da sva blizu meje, je bilo občutiti že nekaj dni. Meniji v restavracijah so bili v ruskem jeziku, vedno več je bilo ljudi s čudnim naglasom, na avtomobilih so se pojavljale že tuje registracije. Vseeno pa sva se razveselila vsake prometne table, ki je kazala proti meji. Ko sva po pol dneva kolesarjenja končno prišla do table z evropsko zastavo,  sva se prednjo navdušeno fotografirala. Šele kasneje sva ugotovila, da je bila tabla namenjena evropskemu financiranju tistega dela ceste. Dva ali tri kilometre kasneje sva ponovila vajo s fotografiranjem, tokrat ob pravi meji, ki jo je zaznamovala tudi široka poseka v gozd ter veliki rdeči mejniki. Končno Litva!

Prvi metri po novi državi so bili odlični. Rahel spust po široki cesti.  Bolj grenko presenečenje naju je čakalo le za ovinkom. Rahel vzpon in prašna makadamska cesta. Mehak pesek se je vdiral pod gumami koles, kar je vožnjo po ravnini in navzgor otežilo, spusti pa so postali skoraj nevarni, saj kolo nese kar samo po svoje. Boljše alternative nisva imela, zato sva naslednjih deset kilometrov potrpela tudi to. Kljub mukam sva doživela zanimivo situacijo, ko sva na osamljeni kmetij potrkala na vrata, da povprašava za vodo. Odprl nama je mladenič in nama z odlično angleščino postregel z vodo iz vodnjaka. Ko je vodo zajel in je bilo tako njegovo delo opravljeno, se je za trenutek še nerodno postopal, a kaj hitro se je brez besed skril nazaj v hišo. Predvidevala sva da kuha polento in se nisva zadovoljila z razlago, da je stereotipno zadržan. 

V mali vasi nekaj kilometrov naprej sva srečala dva poljaka, ki sta prav tako kolesarila. Povedala sta, da ima Litva veliko takih prašnih cest in tako sva se odločila da ta dan zaključiva po regionalki. Za zadnjih 30 km sva verjetno porabila toliko časa kot za prejšnjih 10 in pol manj energije. 

Prenočila sva v mestecu Marijampole, kjer se nama je sreča nasmehnila pred lepo urejenim penzionom. Na pomoč so nama priskočili pravoslavna župnika iz Belorusije in njuna sopotnica, nenazadnje pa tudi lastnica penziona, ki nama je ponudila sobo za zelo zmerno ceno. 

Naslednji dan sva imela za cilj drugo največje Litvansko mesto. Do njega naju je ločilo le kakih 60 kilometrov,  ki sva jih prevozila brez večjih pretresov. Mesto na sotočju dveh rek imam že dlje časa v dobrem spominu in tudi tokratnji obisk naju ni razočaral.

Zadnjih nekaj deset kilometrov pred Waršawo je cesta peljala ob nasadih jablan. Različna drevesa, večja, manjša, nekatera so s svojo obliko smrečice in polna rdečih jabolk izgledala skoraj kot novoletna drevesca. Jablane so bile zasajene v vrstah, ena poleg druge, med njimi pa so vodile travnate stezice. Okoli pol dveh sva prišla do tabale: Waršawa.
Od table do centra mesta je bilo še okrog 20km naporne, tresoče vožnje po starih, razpokanih tlakovcih kolesarske steze. Vse kaj drugega kot kolesarski užitek.

V Waršawi sva planirala postanek, a sva ostala še dan dlje, saj je spet deževalo. Tretji dan sva se končno odpravila naprej. Poleg običajnih postankov je bil eden namenjen popravljanju torb. Zadnje torbe enega od biciklov so bile že precej zdelane. Ustavila sva se pri avtomehanični delavnici, ki je bila ob poti. Torbe sva zasilno popravila s pomočjo avtomobilske tablice.

Zvečer sva prišla do vasi po imenu Stoczek. Šotor sva postavila ob nogometem igrišču. Precej primeren prostor za kampiranje z eno, klasično težavo. Ogromno komarjev, ki so naju vztrajno pikali tudi čez oblačila.

Torbe so še vedno razpadale in v nekem mestu sva se ustavila v trgovini s plastičnimi prti in lepili. Ker za popravilo torb niso imeli nič uporabega, naju je gospa peljala do šivilje. Kmalu je aktivirala tretjino mesteca, a čez slabo uro, tri trgovine, šiviljo, štirimi prodajalci in petimi mimoidočimi so bile torbe še vedno v istem stanju. Sedla sva v čuden bar, naročila kavo in čaj ter pojedla drugi zajtrk.

Le nekaj kilometrov naprej je ponovno počila špica enega izmed koles. Iz prvega mesta so naju napotili v drugega in od tam spet naprej v naslednje. Po dobrih petdesetih kilometrih z okvarjenim kolesom sva prišla v Wisokie Mazowieckie, kjer sva našla že zaprt servis. Na poti do mesta je spustila še zadnja zračnica na drugem biciklu, zato sva imela dva razloga, da ostaneva v mestu.

Z iskanjem strehe sprva nisva imela preveč sreče, saj so bila vsa poceni prenočišča zasedena. Je bilo pa mesto dovolj veliko, da je imelo bolnišnico:) S kolesi vred sva se lahko nastanila v kleti ob stopnicah. Dobila sva čaj in na stopnicah pred vhodom skuhala pašto. Zjutraj naju je čakala kava in čokolada.

V prazničen ponedeljek sva se zbudila zgodaj. Bila sva v umazani sobi katoliškega študentskega doma v mestu Oświęcim. Mesto je bistveno bolje poznano pod svojim nemškim imenom, saj se je na njegovem obrobju dogajal eden izmed največjih genocidov prejšnjega stoletja. Na dan marijinega vnebovzetja sva imela v planu ogled muzeja Auschwitz.

Na muzejsko dvorišče sva prišla kakih deset minut pred odprtjem blagajne. Pred njo je že stala dobrih 40 metrov dolga vrsta turistov, ki so se tako kot midva namenili ogledati muzej. Kupila sva vstopnico in se premaknila v drugo vrsto ljudi. Kaj hitro sva začela vleči (verjetno zelo nepoštene) vzporednice z zaporniki, ki so v te stavbe vstopali pred pol stoletja. Ko so nama dali nalepke s številko skupine in po strogem varnostnem pregledu ob vstopu, so se te misli vseeno le še utrdile. Ogled se je pričel pri znanem napisu nad vhodom v taborišče: “delo osvobaja”. Vodička je z monotonim glasom razlagala o zgodovini taborišča, ki je bilo pred tem zapuščena poljska vojašnica, medtem ko so trume ljudi s fotoaparati stopali čez prehod v žičnati ograji. Nadaljevali smo od enega zaporniškega bloka do drugega, v vsakem pa so nam opisali del trpljenja, ki so ga zaporniki morali prestajati. Povedanega ni bilo prijetno poslušati, a vseeno sva pričakovala bolj osebne zgodbe iz tistega časa . Pomislila sva, da se precej bolj dotakne kak dober film na to tematiko. Prešinilo pa naju je tudi misel kako se počutijo turistični vodiči v taborišču in kaj tak poklic naredi človeku. 

Drugi del ogleda je potekal v nekaj kilometrov oddaljenem drugem delu taborišča. To je bilo zgrajeno izključno za namene genocida. Na širni ravnici so se trume turistov rahlo porazgubile. Podobe skupin ljudi na železniškem peronu za ograjami taborišča so vseeno spominjale na fotografije, ki smo jih gledali prej v muzeju. Zelena trava in topel sonček nista pomagala vodičem pri opisovanju grozot, ki so se tu dogajale. Vsakih nekaj minut je skupina glasno zaploskala vodiči ob končanem ogledu taborišča. Ko smo to naredili tudi mi, smo se skozi široko odprta vrata sprehodili nazaj na svobodo. Avtobus nas je odpeljal nazaj do glavnega muzeja, kjer so se turisti zapodili v trgovino s spominki.