Ta zapis verjetno ne bo fasciniral veliko ljudi, ampak mi lahko kdo razloži (Polc?), zakaj je ta način odpiranja okna boljši?

Hvala!

Zadnji dan v Penangu. Po jutranjem protokolu in logistiki z prtljago, se z dvema sostanovalcema odločimo, da gremo v botanični vrt, nato pa na vrh Penang Hill-a. Na avtobus smo čakali kako slabo uro. Botanični vrt je bil lep, a precej evropski in nikakršen presežek. Ker je imel v kratkem letalo, se je Novozelandec Andre poslovil, z Dancem pa sva se podala v hrib. Cesta je bila dolga kake 5,5 km, in verjetno kake 700m višinske razlike. In itak sem našel največjega športnika na otoku za družbo (pretekel maraton v 3h56). Do vrha sva (v 30°C in 75℅ vlažnosti zraka) potrebovala dobro uro, uro petnajst. Po oblačilih sodeč bi se lahko tud kopala.

Razgled v dolino je bil lep. Verjetno se toliko bolj, ker je bil zaslužen. Ko sva se nadihala sva šla še v naravni park, kjer so naju poučili malo o džungli kot habitatu flore in favne.

Vračala sva se z vzpenjačo, ki je bila polna ne-prepotenih turistov. Če nič drugega bom na nočnem avtobusu v Kuala Lumpur verjetno dobro spal.

Za razliko od popotovanj do sedaj, sem v zadnjih nekaj dneh srečal nenavadno veliko Novozelandcov ali popotnikov, ki se ravni vračajo od tam. Jasno,da sem jih izprasal kaj, kako in kam, mogoče najbolj zanimiv pogovor pa je bil o popolnoma drugi temi.

Kivija po imenu Hudson sem spoznal precej naključno,ob sprehajanju po narodnem parku na Penangu. Hitro sem spoznal, da je človek, z veliko ljubezni do vedenja/znanja (knowledge). Tako sva se hitro znašla o debatah o državah sveta, i simbolih Nove Zelandije, o potovanjih in o praktičnih temah življenja na tresočem-se otoku. Tekom pogovora sem slišal njegove argumente in razmišljanje in si ustvaril precej pozitivno mnenje o njegovem pogledu na svet.

Ko sva se čez čas sprehajala čez džunglo, sem ga povprašal kako preživlja čas na dolgih potovanjih (kot je bila moja 14-urna vožnja z vlakom). Odgovoril je da velik del časa razmišlja in da se ne zamoti s stvarmi kot so knjige in podcasti. Ko sem še malo povrtal, je ponosno povedal, da se tretira za sledila Jezusa in da na njegovih poteh veliko razmišlja v tem kontekstu.

…

Na tem mestu moram priznati, da me je ta odgovor precej šokiral. Kako jih lahko človek z odlično zahodnjaško izobrazbo tako neveden in se zavestno upira logičnem razmišljanju. Zavedam se, da z izgubo vere Zahodna družba verjetno izgublja bistveno več, kot si predstavlja, ampak ali ne moremo tega manjka nadomestiti z “pravimi” vedami, kot so filozofija, psihologinja in sociologija?
Po predvidnem izpraševanju,ki je bilo rahlo stresno zame (ker ga nisem hotel užaliti,a sem mu vseeno hotel postaviti izzivalna in težka vprašanja), pa tudi zanj (ker sem mu uspel postaviti dobra vprašanja) sva prišla do zaključka (ali točke,kjer sem se iz vljudnosti umaknil). Končni odgovor je vseboval trditev, da veruje, zato ker je tako lažje zanj.
Zdi se mi, da je tako pri večini verujočih. Vseeno se mi ta odgovor ne zdi zadosten in zadovoljiv. Ne poteši moje radivednosti in odpira več vprašanj, kot jih reši.

Tekom pogovora s kolegom, sem spoznal, da sem, kljub vsemu, precej nestrpen do verujočih. Predvsem sem nestrpen do kristjanov, ko so odraščali v zahodni družbi z odličnimi priložnostmi za izobrazbo. Vem, da vera ponuja mnogo koristnih naukov, ki jih naša družba veselo ignorira, a vseeno se mi zdi skoraj sramotno, ko zahodnjak prizna, da veruje.

Spoznanje napake je prvi korak do osebnostne rasti?

Čeprav sem že drugi dan v Maleziji vam še vedno dolgujem zapis o hrani na Tajskem.

Tajska hrana je odlična. Kot bi za Azijo pričakoval, je bazirana na rižu ali rezancih z različnimi omakami. Večina te hrane je pripravljena v voku, hitro popečena na visoki temperaturi. Ogromno je sveže zelenjave, od mesa pa je največ perutnine. Nekatere jedi lahko dobiš tudi z govedino, svinjino ali morskimi sadeži. Odlični so njihovi curry-ji, ki si običajno narejeni z kokosovim mlekom.

Mnogo njihovih jedi je pikantnih, čeprav je mogoče dobiti tudi odlične ne-pikantne jedi. Vegetarijanske prehrane ni veliko, priznam pa, da je nisem prav posebej iskal.

Cena obroka je med 50 in 100 tajskih bat-ov, kar nanese med 1.3 do 2.6 eura. Redko sva si privoščila hrano dražijo, kot to in nikoli ni bilo res nujno.

Porcije so manjše, kot v Evropi, a hitro se navadiš, da ni nujno, da te po obroku še uro ali dve tišči v želodcu. Če pa si resnično lačen, pa si vedno lahko privoščiš se en obrok.

Za vse, ki si želite preizkusiti Tajsko hrano, a nočete na Tajsko, v Ljubljani obstaja Tajska restavracija, kjer strežejo hrano zelo avtentičnega okusa.

Dober tek!

Poleg hrane (o kateri sem vam se dolžan en zapis) je Tajska poznana tudi po njihovi masaži. Preden se premaknem naprej, sem si privoščil tudi to.

Na majhnem vzorcu (1) ugotavljam, da je klasična Tajska masaža v primerjavi z zahodno športno masažo (večji vzorec, hvala Jana) bolj osredotočena na raztegovanju sklepov in vezi, kot masaži mišic. Tudi tega je sicer nekaj, a drugače kot doma. Več je pritiskov na mišico brez glajenja, če pa že, pa je premik prečno po mišici in ne vzdolžno. Kot rečeno je prisotnega bistveno več raztegovanja. Tako mislim, da ji je maserka popokala prav vse sklepe, od prstov na nogi, hrbtenice, vratu, do sklepov v dlani.

Masaža je bila sproščujoča in kljub temu, da ni bila “happy ending”, sem zadovoljen z izkušnjo.