Za razliko od popotovanj do sedaj, sem v zadnjih nekaj dneh srečal nenavadno veliko Novozelandcov ali popotnikov, ki se ravni vračajo od tam. Jasno,da sem jih izprasal kaj, kako in kam, mogoče najbolj zanimiv pogovor pa je bil o popolnoma drugi temi.

Kivija po imenu Hudson sem spoznal precej naključno,ob sprehajanju po narodnem parku na Penangu. Hitro sem spoznal, da je človek, z veliko ljubezni do vedenja/znanja (knowledge). Tako sva se hitro znašla o debatah o državah sveta, i simbolih Nove Zelandije, o potovanjih in o praktičnih temah življenja na tresočem-se otoku. Tekom pogovora sem slišal njegove argumente in razmišljanje in si ustvaril precej pozitivno mnenje o njegovem pogledu na svet.

Ko sva se čez čas sprehajala čez džunglo, sem ga povprašal kako preživlja čas na dolgih potovanjih (kot je bila moja 14-urna vožnja z vlakom). Odgovoril je da velik del časa razmišlja in da se ne zamoti s stvarmi kot so knjige in podcasti. Ko sem še malo povrtal, je ponosno povedal, da se tretira za sledila Jezusa in da na njegovih poteh veliko razmišlja v tem kontekstu.

…

Na tem mestu moram priznati, da me je ta odgovor precej šokiral. Kako jih lahko človek z odlično zahodnjaško izobrazbo tako neveden in se zavestno upira logičnem razmišljanju. Zavedam se, da z izgubo vere Zahodna družba verjetno izgublja bistveno več, kot si predstavlja, ampak ali ne moremo tega manjka nadomestiti z “pravimi” vedami, kot so filozofija, psihologinja in sociologija?
Po predvidnem izpraševanju,ki je bilo rahlo stresno zame (ker ga nisem hotel užaliti,a sem mu vseeno hotel postaviti izzivalna in težka vprašanja), pa tudi zanj (ker sem mu uspel postaviti dobra vprašanja) sva prišla do zaključka (ali točke,kjer sem se iz vljudnosti umaknil). Končni odgovor je vseboval trditev, da veruje, zato ker je tako lažje zanj.
Zdi se mi, da je tako pri večini verujočih. Vseeno se mi ta odgovor ne zdi zadosten in zadovoljiv. Ne poteši moje radivednosti in odpira več vprašanj, kot jih reši.

Tekom pogovora s kolegom, sem spoznal, da sem, kljub vsemu, precej nestrpen do verujočih. Predvsem sem nestrpen do kristjanov, ko so odraščali v zahodni družbi z odličnimi priložnostmi za izobrazbo. Vem, da vera ponuja mnogo koristnih naukov, ki jih naša družba veselo ignorira, a vseeno se mi zdi skoraj sramotno, ko zahodnjak prizna, da veruje.

Spoznanje napake je prvi korak do osebnostne rasti?