Zadnji dan v Penangu. Po jutranjem protokolu in logistiki z prtljago, se z dvema sostanovalcema odločimo, da gremo v botanični vrt, nato pa na vrh Penang Hill-a. Na avtobus smo čakali kako slabo uro. Botanični vrt je bil lep, a precej evropski in nikakršen presežek. Ker je imel v kratkem letalo, se je Novozelandec Andre poslovil, z Dancem pa sva se podala v hrib. Cesta je bila dolga kake 5,5 km, in verjetno kake 700m višinske razlike. In itak sem našel največjega športnika na otoku za družbo (pretekel maraton v 3h56). Do vrha sva (v 30°C in 75℅ vlažnosti zraka) potrebovala dobro uro, uro petnajst. Po oblačilih sodeč bi se lahko tud kopala.

Razgled v dolino je bil lep. Verjetno se toliko bolj, ker je bil zaslužen. Ko sva se nadihala sva šla še v naravni park, kjer so naju poučili malo o džungli kot habitatu flore in favne.

Vračala sva se z vzpenjačo, ki je bila polna ne-prepotenih turistov. Če nič drugega bom na nočnem avtobusu v Kuala Lumpur verjetno dobro spal.