Končno spet dogodek, na katerem sem kljub pomanjkanju spanca skakljal naokrog, kot hiperaktiven otrok.

V tednu po mladinski izmenjavi v Turčiji, o kateri sem pisal v prejšnjem zapisu, sem se oglasil v mojem domačem mladinskem centru. Namen obiska je bila evalvacija projekta. Med temeljitim izpraševanjem o izkušnji v Turčiji, je koordinatorka omenila, kako težko je reševati zagato, ko udeleženci odpovejo udeležbo. Za primer je dala tečaj, na katerega so se udeleženci prijavili pred mesecem ali dvema, izvajal pa naj bi se prihodnji vikend. Le teden ali dva pred dogodkom je nekaj izmed udeležencev odpovedalo svojo udeležbo in tako so nakopali organizatorjem kup težav. Povedala je, da je eden izmed udeležencev, ki so odpovedali iz Irske, kjer se bo dogodek dogajal. V tem primeru je višina povračila stroškov za potovanje nizka in za organizatorje je še posebej težko najti dodatne udeležence, ki bi se projektu pridružili. Kasneje pa se je spomnila, da so odpovedali tudi udeleženci iz drugih držav in da bi se mogoče lahko pridružil tudi jaz. Ko mi je omenila to možnost je bila moja prva reakcija navdušenost, takoj za tem pa sem pomislil, če je prav, da spet pobegnem v svet. Čeprav je bil začetek projekta oddaljen le nekaj dni, sem si vzel dan za premislek in trezno odločitev. Med tem smo dobili potrditev s strani organizatorjev na Irskem, da je še vedno prosto mesto in da je moja udeležba zaželena. Argumenti za udeležbo so tudi zaradi tega pretehtali argumente proti, in tako sem v četrtek kupil letalske vozovnice za let v ponedeljek.

Na izobraževanje sem se tako odpravljal v družbi dveh deklin iz Zasavja, ki pa ju prej še nisem poznal. Ena izmed njih je aktivna v Mladinskem centru Trbovlje, druga pa v Litiji. Po nekaj lovljenja s pripravami na dogodek in na Slovenski zajtrk, katerega naj bi pripravili, smo se odložili, da se ne dobimo pred odhodom. V ponedeljek smo se zjutraj odpravili proti Brniku z avtom ene od slovenskih udeleženk. Pravijo, da je prvi vtis izredno pomemben, ko spoznavaš nove ljudi in tokratni prvi vtisi so bili spet zanimivi. Zmeda z avtom, vsi brez zajtrka ali hrane za po poti, strah, da bomo zamudili in debate o najboljši poti do Brnika. K sreči smo prispeli pravočasno, tako da smo si na gorenjskem sončku privoščili sicer letališko drago kavo in čaj.

Naš cilj za ta dan je bil Shannon – mesto na zahodni obali Irske. Po pristanku v Londonu smo imeli okrog 8 ur postanka pred naslednjim letom. Ker so bile avtobusne vozovnice do centra drage, ker nismo bili prepričani, da imamo dovolj časa ter ker smo imeli s seboj nerodno prtljago, smo se odločili, da počakamo kar na letališču. Po nekaj urah posedanja, pogovarjanja o bedarijah in vsesplošnega dolgočasenja, je naš smisel za humor postajal vse bolj “poseben”. Ko smo končno dočakali let proti Irski, se nam je že vsem rahlo bledlo. Na majhnem letališču, kjer smo pristali naj bi nas pričakal organizator. Ker ga takoj še ni bilo, smo šli na zrak, kadilci pa na svoj fiks. Pred izhodom letališča smo v vetrovnem vremenu spoznali prve dve od tujih udeležencev – Finko in Estonko. Kake pol ure kasneje smo se skupaj z enim od organizatorjev po temni prazni avtocesti vozili neznano-kam. Sredi ničesar, ob neki mali transformatorski postaji nas je predal drugemu vozniku mini-bus-a. Kljub čudnem okoliščinam, se, verjetno tudi zaradi utrujenosti, nismo pretirano obremenjevali. Dobro uro po pristanku smo končno dosegli svoj cilj. V vetru in dežju smo sredi naselja nizkih stavb srečali za logistiko odgovornega organizatorja. Ta nas je napotil v naše hišice. Utrujeni in rahlo premočeni se tej ideji nismo nič kaj dosti upirali.

Zjutraj sem se zbudil v kot oblaku puhasti postelji. Čeprav se sliši pravljično, nisem spal pretirano dobro. Po zajtrku z mojima sostanovalcema, Italijanom in Turkom, smo se napotili proti glavni stavbi, kjer naj bi imeli delavnice. V svetlobi jutra smo prvič lahko dojeli, kje sploh smo. Naš dom za naslednjih nekaj dni so bile počitniške hišice v golf klubu. Kot smo spoznali v naslednjih urah in dneh, se je gostiteljska organizacija tukaj zares potrudila. V novih in lepo opremljenih stanovanjih smo bili po trije ali štirje sostanovalci, kvalitetna kosila in večerje so bila postrežena v bližnji restavraciji, okolica je bila urejena, kot se spodobi za razkošen golf klub. Poleg dejstva, da so organizatorji kvalitetno opravili delo pred začetkom projekta, so bili tudi med projektom zelo fleksibilni in ustrežljivi za različne želje udeležencev. Tudi delavnice, ki so jih vodile dve trenêrke, so bile na izredno visokem nivoju. Tekom celega dneva smo govorili o različnih delih konflikta znotraj projekta EVS. Pogovarjali smo se o strukturi projekta EVS, o dokumentaciji, ki jo je treba pripraviti, o potrebah prostovoljca, o razlogih in izvorih konfliktov, o načinih odkrivanja konflikta in možnostih reševanja. Izkušeni udeleženci so delili mnogo konkretnih primerov in videli smo, da je mnogokrat konflikt zelo zapletena uganka. Učenje v neformalni maniri je tako potekalo skoraj vsak dan od jutra do večera. Upoštevajoč veliko aktivnost udeležencev, kratke odmore, malo časa za sprostitev in druženja pozno v noč, je bil dogodek precej utrujajoč za prenekaterega udeleženca. Tudi sam sem imel kak dan, ko mi je telo dalo jasno vedeti, da toliko akcije preprosto ni navajeno. A glava se ni pustila. Spim lahko, ko pridem domov. Veliko motivacije mi je dal projekt sam in dejstvo, da je bil organiziran na takem nivoju, a še največ energije sem dobil od udeležencev in trenerjev. Oboji so bili res izkušeni in so vedeli o čem govorijo. Bili so visoko motivirani in poznali so načine dela v neformalen izobraževanju. Delavnice so tako potekale gladko in večina povedanega je bilo relavantno in aplikativno za mnoge izmed nas. Tudi v prostem času smo bili vsi zelo aktivni. Skozi pogovore so se pletla poznanstva in prijateljstva, kovala so se partnerstva organizacij v katerih smo prisotni in iskrile so se ideje za morebitne projekte. Celoten projekt se je kopal v bazenih pozitivne energije, sodelovanja in prijateljstva.

V večernih urah smo se običajno zadrževali v kateri od hišic. Že prvi večer smo si zorganizirali spoznavno zabavo in to je kljub utrujenosti ostal trend skozi cel teden. Dva večera smo začeli z zabavo nekaj milj stran od našega letovišča, kjer je bil organiziran Irski večer v tradicionalnem pub-u ali ogled podeželskega mesta in koncert skupine enega od organizatorjev. Tako smo si razširili obzorja tudi na področju kulture in običajev gostujoče države.

Po aktivnosti polnem tednu je sledila poslovilna zabava v enem izmed apartmajev. Zdelo se je, da je tema zabave zbiranje fotk z udeleženci iz vseh držav. Podelili smo si YouthPass certifikate o opravljenem tečaju in si izrekli nekaj lepih misli. Kljub temu, da smo imeli nekateri svoj prevoz proti letališču že ob 5h, se je zabava nadaljevala pozno v noč.

Sedaj sedim v domači jedilnici in srkam čaj. Po skoraj petnajstih urah spanja sem končno spet normalno funkcionalen. Dogodek je bil sicer res naporen, a dal mi je še veliko več, kot je od mene zahteval. Tekom tega tedna sem spoznal kopico res srčnih ljudi in si ustvaril prijateljstva iz lokalnega okolja in širnega sveta. V Slovenijo sem se vrnil poln novih idej in motivacije za nadaljnjo delo v mladinskem sektorju.